Od takrat dalje me občasno prime, / da bi jim poslala lično spisano pritožbo

ne / nisem / mornarsko modra zobna al basta / pasta proteza plomba s kariesom

Vse to je doživel v svoji koži: iz votle medvedje kosti / izdelati piščal: kot zavest, a z luknjicami.

Ko sem prvič brala Virginio Woolf, / sem jedla samo zelena jabolka in pila samo zeleni čaj, / in še vedno živim.

Kaj pa je dvom kot hranjenje / s samim seboj, da se zmanjkaš. / Da se zvrtaš v luknjo za kukavice / ali v kukalo / sebe ven v svet.

Ni naključje, / da ima letalo obliko ptice / in križa / in kita.

Samo besedi sva drug za drugega. Tišina, ki se razpira. Črnilo, pomešano s krvjo in krastami starih ran. Nekaj angelskega. Zdi se mi, da ti je sij zdrsnil pod kožo. Mene je en sam črn biser. Školjka je zaprta in tvoja koža sklenjena. Iščem vhod. Čakaš. Je to trenutek, ko se vse odpira? Naj bo neopazno in tiho, kot takrat, ko nekdo vrata po pomoti pusti priprta.

Ne vem, / kako sramežljivo se zapirajo rože, / skrite za žaluzijami,/ kako zorijo breskve,

ko ni korakov govorim z galebi / redno me obiskujejo na balkonu v stanovanje pa nočejo / eden je gnezdil na moji strehi / za eno samcato jajce mu ponujam očetovo uro

Preden se mu izvali vzporedni greh. / Organsko se odpre navzven, // Mravlje zasedejo vrtec./ Botra jim prede obraze.