Fletno, poletno

Več desetletij tega sta moja stara starša v vasi na hrvaški obali zgradila hišo, v kateri sem posledično vsako poletje preživel večino svojega časa. Hiša je bila zgrajena z namenom, da bi se v pritličju oddajala dva apartmaja za goste, zato sem imel privilegij, da sem včasih spoznal nove prijatelje, četudi le bežno, saj smo imeli v gosteh mnogokrat družine z otroki moje starosti. Kot tečen najstnik, poln svetobolja in tesnobe (le kako to, da sem danes pesnik?!), nisem dovolj cenil ne hiše na morju ne priložnosti za spoznavanje novih ljudi. Zdaj se mi seveda zdi ta hiša neprecenljiva, še posebej odkar je pred nekaj leti zanjo in za goste začela skrbeti moja mama in sem imel tako na voljo prostor s toliko miru in časa, da nisem vedel, kaj z njima. Letos, ko sem mami občasno pomagal z urejanjem okolice ter pospravljanjem in pripravljanjem sob za goste, pa sem se spotaknil ob pogledu na knjižno polico v enem od apartmajev. Poleg v slovenščino prevedene trilogije kriminalk Stiega Larssona o dekletu, ki neprestano dreza v nevarna gnezda in kresišča in ki je v srednji šoli tudi mene navdušilo s svojim uporom proti nasilnežem, je bila na polici potencialnim neslovenskim gostom na voljo postavljena še knjiga Shuggie Bain v izvorni angleščini.

Moja prva misel je bila: »Že nekaj časa jo pogrešam!« Zatem pa je takoj prišla zaskrbljenost nad tem, kaj ponujamo nedolžnim turistom, ki so se verjetno prišli spočit v objem plažnih krafen in jadranskih kalamarov. Sicer dobitnik Bookerjeve nagrade leta 2020, je Shuggie Bain avtorja Douglasa Stuarta zelo duhamoren, streznitven bildungsroman o škotskem dečku, ki skorajda prevzame vlogo skrbnika svoje mame alkoholičarke v obdobju vse večje revščine škotskega delavskega razreda. Po vrhu vsega pa še ugotavlja, da je gej. To na prvi pogled nikakor ne spada v sončno atmosfero Ožujskega in frizbijev. Prepričan sem, da moja mama, ki sicer rada bere, ni preverila, kakšen roman je postavila na polico. Najprej sem ga želel vzeti in odpeljati nazaj na svojo polico v Kamnik, ampak potem sem pomislil, da bi šlo to proti vsemu, za kar se literarna srenja bori(mo) v Sloveniji.

Ker sem študent primerjalne književnosti, sem pomislil, da je to morda le moj vzvišeni, snobovski predsodek – da večina bralstva (še posebej poleti) poseže le po krimičih, ljubičih in »samopomočičih«. A pregled spletnih člankov o tem, kaj si ljudje največ izposojajo, ne preseneti: v Delovem članku iz leta 2022 piše, da poleti kraljujejo kriminalke (v Sloveniji s Tadejem Golobom na čelu). V članku Slovenskih novic »znani« predlagajo napete trilerje, knjige o osebni rasti, biografije uspešnih ljudi in »vse z rahlim pridihom romantike«. Na spletni strani COBISS si lahko vsak ogleda seznam najbolj izposojanih knjig v določenem obdobju – sam sem vpisal obdobje med julijem in avgustom 2023 in po obilici šolskih učbenikov in knjig za otroke našel novo obilico, tokrat žanrske literature – Irena Svetek, Sally Rooney, Colleen Hoover, raznorazne avtobiografije, a res je, da se je vmes znašel tudi kak kresnikov nagrajenec ali nagrajenka. Med najbolj izposojanimi knjigami v poletnih mesecih 2023 sem opazil tudi delo Emily Henry z naslovom Roman za plažo. Po hitrem guglanju naslova, glej ga zlomka – ljubezenski roman. Ko bi se le sam spomnil takšnega promocijskega prijema.

Sem morda tu elitističen? Mar zmanjšujem vrednost žanrske literature? Bi morda moral biti vesel, da če se že ne bere kvalitetne literature, se pa vsaj bere? Sam sem užival v branju prvih treh knjig iz serije Peščeni planet Franka Herberta (čeprav sem moral nekajkrat zatisniti oči pred očitno homofobijo v njih) in nikakor ne pravim, da dela, ki so prvotno kategorizirana kot žanrska, ne zmorejo preseči teh okvirov, a žal se poleti množično bere tista dela žanrske literature, ki (po njeni definiciji) sledijo ustaljenim vzorcem specifičnih žanrov. V njih se ne najde kompleksne karakterizacije, slogovne inovativnosti, eksperimentiranja, prevpraševanja in soočanja bralstva z družbenimi vzvodi in skritim brbotanjem pod površjem in tako dalje. Lahka literatura je tista, ki zgolj potrjuje ustaljene vzorce in je ne briga za kakršnokoli preseganje. Če si smem izposoditi citat Iztoka Ilca iz njegove nedavne kolumne za spletno stran LUD Literatura: »Razvedrila si želiš, ker si želiš, da se ti um izprazni.« Morda bi moral biti pa prav poletni dopust – čas, ko naj nas ne bi obletavale neprestane misli o delu in obveznostih (če imamo to srečo) in ko nas sonce, veter in sol prisilijo v razpustitev in prepuščanje elementom narave – čas za branje tiste literature, ki nas bo z nečim soočila. Morda je prav poletje tisti čas, ko imamo dovolj mentalnega prostora, da se obogatimo. Bognedaj celo s poezijo.

Kljub vsemu zapisanemu pa se strinjam tudi z Aljažem Krivcem, čigar članek mi je v branje predlagala kolegica Brina Kotar, ki piše magistrsko nalogo o ljubezenskih romanih. Krivec v članku »Kolportaža, šrot in plaža« iz leta 2016 pravi, da »moramo preiti v vzpostavljanje neprimerno jasnejšega literarnoteoretskega aparata, ki naj sploh omogoči ukvarjanje z veliko večino izdanega leposlovja tu in zdaj, v nasprotnem primeru bo akademija v neskončnost tulila ›to je brezveze!‹, večinsko bralstvo pa ›vi ste brezvezni!‹, oboji pa bodo imeli malo prav, malo pa tudi ne«. Z dejstvom, da večinskega bralstva ne zanima kvalitetna literatura, se je treba nekako spopasti, in obravnava v akademski sferi je lahko prvi korak. Eden izmed naslednjih bi lahko bil tudi drugačna vzgoja bralne kulture v šolah.

Prejšnje leto sem sodeloval pri projektu POT-VOT (Poets of Today – Voices of Tomorrow, Pesniki sodobnosti – glasovi prihodnosti), pri katerem sta se organizatorki Anja Zag Golob in Nika Kovač v sodelovanju s Pionirskim domom zavzeli, da pripeljeta sodobne pesnice in pesnike v slovenske srednje šole. Sodelujoči smo svoja dela v okviru pouka predstavili mladim, pri tem pa so bile nepogrešljive profesorice, ki smo jih spoznali že prej in so se z nami (žal prostovoljsko) pripravljale na pesniške obiske šol. POT-VOT je bil sicer mednarodni projekt, zato so podobne akcije izvedli tudi na Madžarskem, Finskem, Poljskem in v Srbiji. Ker je bil tak podvig v taki zasedbi izpeljan prvič, je prišlo v času priprav tudi do trenj in organizacijske zmede, vsak je imel seveda tudi svoje ideje, kako ga izvesti in kaj bi se lahko izboljšalo, a večinoma se mi zdi, da je projekt uresničil svoj cilj, ki je bil, da se (mnogokrat zanemarjena) sodobna slovenska poezija približa srednješolkam_cem. To vse omenjam, ker bi rad izpostavil dokaj uspešen primer vzgoje odnosa do sodobne literature v praksi. In ker je prostorov, danih poeziji, vse manj in so vse manj obiskani. In ker verjamem v transformativno moč kvalitetne poezije, ki ji je pa ta moč odvzeta vsakič, ko se ji ne omogoči, da doseže več ljudi, ali ko se celo v pesniških krogih spregleda odlično pesniško delo.

Obiski šol so bili pri POT-VOT-u zastavljeni tako, da so profesorice v tednih, preden smo prišli, svoje dijake_inje seznanile z nami in našim pisanjem, zato da so postavile nekakšen temelj, iz katerega bi se lahko razvila diskusija v razredu. Vsakemu je bila dodeljena ena srednja šola – meni Zdravstvena šola v Novi Gorici. Na dan obiska sem vstopil v več razredov in v (presenetljivo kratkih) 45 minutah poskusil z mladimi odpreti pogovor. Pogovarjali smo se o vsebinah pesmi, ki sem jih bral, o različnih oblikah poezije, o izbiranju naslovov, o glasbenih besedilih – predvsem o tem, ali so reperska besedila lahko poezija. Sam menim, da so lahko in da se znajo nekateri_e reperji_ke z jezikom igrati bolje kot marsikateri pesnik. Sem jim pa tudi odgovoril, da se mi zdi, da Ice Spice ne spada v to kategorijo (čeprav si jo kdaj zavrtim). Učiteljica slovenščine Sonja Žežlina, ki je bila zraven v razredu, je velikokrat priskočila na pomoč, da je pogovor stekel karseda sproščeno (seveda, saj je skoraj vsak dan v stiku z njimi). Posebej me je presenetilo to, da so dijake_inje pred mojim prihodom naredili_e domačo nalogo pisanja pesmi – nekdo se je celo opogumil in svojo pesem prebral! V zadnjih minutah mojega obiska pa smo vsem razdelili POT-VOT-ove razglednice, kamor so lahko napisali_e svoje vtise po tej »drugačni« šolski uri. Ko sem njihova sporočila prebral, sem bil presenečen, da ni bilo negativnih odzivov, razen enega, ki si ga pravzaprav ne razlagam kot negativnega. Nekdo je o mojem obisku napisal le: »Čudno in zanimivo.«

Pesnica Lidija Dimkovska, ki je bila prav tako del tega projekta, a je seveda obiskala drugo šolo, mi je zaupala, da se ji je zdel tudi njen obisk šole zelo uspešen, saj so ji po šolski uri mladi napisali, da bodo po tej izkušnji celo poskusili brati poezijo. Slišal sem, da je imel manj prijetno izkušnjo pesnik Denis Škofič, ki mu je v razredu neki dijak zabrusil, naj gre namesto pisanja »raje delat«, kar se mi zdi, da ni pokazatelj tega, da je bil projekt napačno zastavljen, temveč da je zatajil šolski sistem in da so prav zato pobude, kot je POT-VOT, tako nujne.

Na pripravah pred vstopom v šole smo se, kot je bilo pričakovati, z nekaterimi profesoricami povezali bolj kot z drugimi, zato sem imel to srečo, da sem dobil od profesoric Anje Tintor in Mateje Cvelbar s Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani povabilo, naj obiščem njihov bralni krožek, ki je bil zame neprecenljiva bralska izmenjava. Dobil pa sem tudi povabilo od Samante Kobal z Gimnazije Nova Gorica, ki je za moj obisk pripravila celodnevni program aktivnosti z dijaki_njami gledališke smeri, ki so na neki točki celo čudovito uprizorili_e nekatere moje verze, sam pa sem lahko za en dan prispeval k njihovim pripravam na zaključno predstavo (katere tema je bila, seveda, norost v literaturi). Zame je bila to zelo dragocena izkušnja, in interes, ki so ga mladi izkazali za moje pisanje, mi je dal vedeti, da večjo težavo kot nezavzetost dijakov_inj predstavlja sistem, ki kvalitetni sodobni poeziji in literaturi nasploh ne da dovolj prostora in sredstev.

Pogosto razmišljam, kot vse in vsi ostali na literarni sceni, o tem, kako približati kvalitetno literaturo širšemu bralstvu, na kakšen način se bomo odlepili od vrtenja v poznanem in sprejeli, da nas literatura, ki nas z nečim sooča, obenem bogati. Zagotovo moram tu izpostaviti svojega bivšega in bodočega urednika Dejana Kobana, ki s Črno skrinjico deluje kot zelo proaktiven promotor brezkompromisne, kvalitetne, močne poezije v slovenskem prostoru. Obenem zelo cenim tudi založbo ŠKUC z urednikom zbirke Lambda Branetom Mozetičem in urednico zbirke Vizibilija Nino Dragičević na čelu, ki skrbi, da je v Sloveniji čim manjše pomanjkanje LGBTQ+ literature. Obenem me je zelo pozitivno presenetilo tudi letošnje Prepišno uredništvo LUD Literatura, ki se je usmerilo v poezijo.

Posameznih akterjev, ki se borijo za večjo vidnost kvalitetne literature, je še več, a morda to ni dovolj. Upamo lahko, da bo nekoč literatura spet dosegla večji domet, ki si ga zagotovo zasluži. Do takrat pa bo moj izvod Shuggie Baina vabljivo nabiral prah na hrvaški polici v upanju, da je tudi poletje lahko čas za rast.

Uvodnik je bila prvič objavljen v Literaturi 396-397.