Deset razlogov, zakaj berem poezijo

1.

»slišim bm / bm slišim / nočem bm / bm bm / bm bm / ob steno ə / ob vrata ə / bm bm / kredenco ə / polico ə / ə ə / ə vrə / vrə vrə / vrə vrə / vrə vrə/ vrə slišim / ne slišim / vrə / jo mlati / jo slišim / loputa / bm / jo suva ua / izgine ə / vrə slišim rə / rə rə rə slišim / gotovo vse / povsod drone« (Nina Dragičević, iz Ljubav reče greva).

Oziroma ritem/zvok/glasba.

 

Kar te morda najprej pritegne, vpotegne v svet poezije, je edinstven pulz branja, ki te ujame na drugačen način kot sledenje proznemu tekstu. O tem je seveda pisal že Valery, ki je postal pozoren na to, kakšni smo v odnosu do branja proznega ali liričnega besedila: slednje nas zaplete v bolj nemiren ritem, ki je bolj podoben plesu kot pa konsistentni, k cilju usmerjeni poti. Pulziranje poezije nas fiksira, vznemiri, njen ritem pospeši, zmoti našega, vrže nas iz prozaičnega vsakdana. Vsaka zapomnljiva pesem proizvede svoj tempo, največkrat v spregi s tem, kar želi sporočati: nekatere tečejo počasi, druge zarežejo z ostrino svojega utripa, tretje pretresejo s sinkopiranjem tempa. In primerno doziran, odmerjen ritem je tisto, kar konec koncev pomaga »opomenjati« pesem oziroma doda k njeni celostni, udarni podobi, pripomore k fascinaciji, ki jo »izvaja« besedilo. Zato je gotovo dobrodošlo, da lahko vsak bralec_ka ob (svoji) tihi ali glasni interpretaciji pesmi sam_a odkriva  njen ritem, se spoznava z zvočno platjo pesmi; hkrati pa nikakor ni slabo (je celo priporočljivo), če ljube nam pesnike (ali neljube, zakaj pa ne) kdaj pa kdaj poslušamo v živo, saj njihova zvočno-ritmična interpretacija doda pesmi svojstven presežek, zdi se, kot da vidimo »delo«, »proizvod« v njegovi živosti, nenehnem postajanju, zaznamo, kako brca proti jeziku rutine. Sama se spomnim prve prilike, ko sem slišala Nino Dragičević, pesnico z izjemnim občutkom za zvočenje (in seveda, ne naključno, glasbenico), brati v živo: nikoli več nisem njene poezije brala na enak način.

 

2.

»jez, ki / jezikavo / prešlo le / to te bo, // jez, ki / jezik, a / bo prešlo / le to telo« (Karlo Hmeljak, iz zbirke Zategadalj).

Oziroma jezik/anatomija jezika.

 

Poezija je gotovo tista, ki jezik najostreje ozavesti, ga iztrga iz kalupov obče, rutinske rabe ter eksplicira njegovo arbitrarnost, naključnost, nenavadnost, hkrati pa pokaže neskončne možnosti sestavljanja besed, zvenov, najdrobnejših enot jezika in zvoka. Pesniki_ce, ki lupijo, režejo, razstavljajo jezik in iščejo nove poetične vezave, na najbolj intriganten način pokažejo paradoksalno naravo tega sestava, se soočijo z njegovo močjo in nemočjo. Z nemočjo izraza, upovedovanja, ki se včasih izgubi v procesu označevanja, in s potencialno močjo iskanja opomenjanja (ali nepomena, zgolj zvena) v novih integracijah besed, njenih sestavnih delov itd. Jezik v poeziji je raziskava samega sebe in je čudovit pokazatelj tega, kako je jezik v temelju sam poetičen, kako se lahko nenehno oplaja, proizvaja iz raznoraznih in raznorodnih kombinacij, se nikoli ne neha verižiti (»Tole / se ne bo / končalo s piko,« pravi Katja Plut v Štafeti hvaležnosti). Takšna poezija niti ni sama sebi namen, kot bi ji kdo morda očital – v jeziku razgalja osnovne konstelacije našega razumevanja, delovanja, strukturiranja sveta. Seveda bi lahko takšni eksperimentalnosti (marsi)kdo oponesel tudi nerazumljivost, kriptičnost – vendar pa je treba besedam, ki se iščejo, sovpadajo, dati priložnost, jim prisluhniti, jih ne jemati z vso resnostjo iskanja smisla, ampak se jim približati z »umetniško« radovednostjo, z možnostjo zgolj »užitka v tekstu«, z dopuščanjem lastne igre s potenciali besed (čeprav Schlegel v spisu O nerazumljivosti namigne, da se besede med sabo razumejo bolje kot tisti, ki jih uporabljajo – a recimo, da imamo vsaj možnost vriniti se v to sporazumevanje).

 

3.

»trem / dren // glog / treš // koalam / greš v vrečo // treš / onstran // je vesolje / te zanima // ta rima / treš // pesem je nima / treš // vsakič me / streš // preden / greš // preden / rečem // treš« (Ana Pepelnik, iz zbirke Treš).

Oziroma igrivost poezije.

 

Seveda se ne morem izogniti lirični igrivosti, ki mi je, odkar pomnim, ena najljubših lastnosti poezije – verjetno zato še vedno rada posežem po Kosovelovih otroških pesmih, Prevertovih nokturno-ljubezenskih poezijah, po nonsens vragolijah Lewisa Carrolla. Pa seveda se iz bralnega seznama ne izmuzne niti Svetlana Makarovič (čeprav vemo, da rada zavije v temne vode in ozemlja – pa dobro, na neki način jo imam zato še raje). Igrivost da pesmim posebno barvo, znova je na poseben način zvezana z zvočnostjo in ritmom, v bralcu_ki prebudi radovednost, otroško kljubovalnost, neukročenost, nakaže, da je v samem temelju bivanja na delu nekakšna igra: lahko temna, sovražna, usodna, lahko pa vedra, jasna, glasna. Ali pa kombinatorika vsega tega in še marsičesa.

 

4.

»Sestavljamo se v knjige. / Od kod ta usoda, ta nuja po pisanju? // Skrivamo se po lastnih sobah, / saj se v norosti lahko zatečemo / le k svojemu jeziku« (Ana Makuc, »Virginia Woolf 2«, iz zbirke Ljubica Rolanda Barthesa).

Oziroma medbesedilnost/polifonija.

 

Medbesedilnost v literaturi je nepogrešljiva, celo neizogibna. A pri poeziji deluje kot še posebej zahteven podvig, saj se njeni diskurzi in refleksije odpirajo drugače, ob zamejujočih postopkih poezije se morajo znajti drugače. Vendar pa so citatnost, intertekstualna navezovanja, parafraziranja in revizije nekih življenjskih ali miselnih situacij znotraj poetične pisave še toliko bolj vznemirljivi. V komunikaciji s preostalimi verzi se lahko razpirajo bolj enigmatično ali pa preprosto omogočajo več vzporednih interpretacij, vpeljujejo kontekste, ki poskrbijo za mnogoznačnost napisanega. Eliotovi Pusta dežela, Štirje kvarteti, Prufrock, Votli možje itd. v formi pesmi prepletajo filozofijo časa, zgodovine in človeka ter intimno refleksijo, kar uspe malokateremu (dolgemu) proznemu delu. In seveda je medbesedilnost pomembno vezivo, ki zahteva tudi pozornega_o in vztrajnega_o bralca_ko. Z intertekstualnostjo bi lahko povezali_e tudi polifoničnost liričnega teksta, sploh ker sproducira nekakšno dialoško sprego lirskega subjekta, njegove pozicije izjavljanja, kontekstualnosti, zunanje realnosti in končno bralstva (zelo raznolikega, mnogoterega, z mnogimi različnimi branji, komunikacijami s poezijo). Balžalorsky Antić zanimivo poveže Ducrotovo teorijo polifoničnosti izjave s samo lirsko govorico. Ducrot namreč razdira predstave o enotnosti govorečega subjekta, polifonijo postavi že na raven same izjave, ki postane edinstven dogodek (bi lahko rekli, da že ob vsakem vnovičnem branju). Pesem je v svoji (formalni) odprtosti, pomenski nezaklenjenosti, plastenju pomenskih, metaforičnih, simbolnih ravni vselej naravnana k nekemu večglasju, ki ne dopušča preprostega predalčkanja. Še posebej je dragoceno, vsaj zame, ko se medbesedilnost (nekakšna pika na i večglasju, bi rekla) spoji s kritiko družbe, izziva konvencije in normative, vendar to počne na edinstven, večstopenjski, večplasten način, ki se izmika direktni obsodbi ter izziva s pretanjeno mešanico sporočila in pisave (kot lahko beremo na primer pri zgoraj citirani Ani Makuc).

 

5.

»nekaj gnilega v deželi predstavlja / dialektika stripi norca in super kralja« (Primož Čučnik, iz zbirke samo kralj&norec, ilustriral Matej Stupica).

Oziroma takšna ali drugačna kritika.

 

Zdi se, da se v dandanašnjih časih precej govori o angažirani, kritični poeziji oziroma da ta pridobiva relevantno mesto v literarnem ustvarjanju. Kar me seveda veseli – kritična ost poezije, naj bo naperjena proti družbi, sovražnim politikam, ideologijam, konceptom ali takšnim in drugačnim vprašljivim praksam, je dobrodošel vbod v sociološke, politične, zgodovinske idr. diskurze. Seveda pa obstaja – vsaj zame – neka razlika v kvaliteti teh besedil: kot v vsaki drugi (lirični) situaciji »mora« kritična poezija najti primeren, ustrezen izraz, ki je tako vsebinsko kot formalno dodelan, skladen – ali pa po drugi strani v nenehni napetosti. Zgolj parole, vzkliki, prozaična obtoževanja ne učinkujejo; kritična poezija je lahko surova, a surovost mora primerno naostriti, tempirati, kolorirati; lahko je humorna, satirična, a mora najti pravo stopnjo, ekspresijo (po)smeha in tako dalje. Znana pesnica in »upornica« Adrienne Rich v eseju »Poetry and Commitment« navaja pesnika Jamesa Scullyja, ki razlikuje med protestno in disidentsko poezijo; prva je nekako »plitka«, površinska, ne pusti dolgotrajne ali globoke sledi. Druga pa lomi meje, prelamlja tišine, je poezija, ki govori nazaj, odpira dialog. Seveda niti ni nujno, da se neka poezija deklarira za angažirano, da lahko deluje »uporniško«. Niti ni nujno, da pesnik_ca tovrstno poezijo sploh namerava pisati. Tudi taka poezija lahko učinkuje kot plavanje proti toku, kot vabilo k subverziji, premisleku vrednot in norm. Neredko so pesmi, ki se potapljajo v najbolj osebno, morda celo najbolj »politične«, sploh če se spomnimo gesla osebno je politično (Pino Pograjc: »šele po zdravljenju v polju / je zopet razumela, / da je njeno telo res njeno«). Čar poezije je, da nas lahko v takšni ali drugačni formi preseneti na veliko načinov. Nočem pa reči, da mora biti vsaka poezija uperjena proti čemu. Pesmi so lahko zgolj zato, ker so, ker fascinirajo, ker pritegnejo, ker zvočijo, ker dihajo, ker nas očarajo. Vendar me vseeno veseli, da slovenski prostor premore mnogo pesnikov_ic, ki s svojimi pesmimi na edinstven način opozarjajo na slabosti različnih sistemov in krivice.

 

6.

»iz klavnice je pobegnil bik / taval je po ulicah / oblike / so ga zbegale / prišel je do dreves / ni jih prepoznal / možje s puškami / uporabljajo nože / za rast in užitek / so mu prestrelili / lobanjo prsi trebuh / večkrat / zunaj je rosilo / hladno in megleno / se je pocedila kri / večkrat / bika so odnesli / in razkosali / če se zjutraj pelješ mimo klavnice / lahko vonjaš / ljubezen« (Vesna Liponik, iz zbirke Roko razje).

Ali pogled onkraj človeškega.

 

Zahodna literatura, sploh pripovedništvo, je znana po svojem antropocentrizmu, po tem, da so narava in druga bitja zgolj kulise za uprizarjanje človeških dram, ugodij in dogodij. Ne bom trdila, da je poezija kaj manj antropocentrična, da človeška zavest ni v njenem ospredju; vendar je ustroj poezije vseeno takšen, da v zgoščenosti izreke dopušča več fragmentarizacije človeškega, da skozi njegove razpoke uhajajo podobe drugih bitij, da se v iskanju simboličnosti in prispodobičnosti humano močneje spaja z vsem ostalim organskim in anorganskim. Seveda je način, kako poezija skozi metafore, simbole, alegorije itd. izkorišča živali ali rastline, problem oziroma že vprašanje zase. A že sami postopki poezije (ter možnost razsrediščenosti, polifoničnega izjavljanja, potujevanja, hitre menjave perspektiv, razgrajevanje jezika, nenehna metamorfičnost) bi lahko obljubljali jezik, ki je bolj usmerjen v ne-človeško, ki poskuša uiti njegovim vzorcem in strukturam, ki poskuša najedati njihove (ideološke) sestave (če citiram verz Primoža Čučnika iz zbirke Piš čez sen: »vživi se v jablano«). Ki se, čeprav ne more ubesediti njihove zavesti, približuje trpljenju, krhkemu svetu nečloveških živih bitij.

 

7.

»Lahko jih gledam, / ptice, lahko jih pokažem drugim // in verjamem, da niso z drugega sveta, ampak s tega: / lahko vzamem nit in besedo z besedo povežem v sled, / ki vodi // do noči vran« (Jure Jakob, iz zbirke Budnost).

Oziroma posebna pozornost do sveta.

 

Pravzaprav nadaljevanje, stopnjevanje prejšnjega, šestega razloga – poezija premore posebno »čuječnost«, pozornost, s katero slika svet, sebe, človeka in njegov zunanji svet. Lahko najde povezave, ki niso vidne na prvo žogo, zmore ustvariti simbolične vezi, ki razkrivajo neke nenavadne povezanosti med rečmi in bitji. Tu se manifestira vse, kar je, kar je skrito, kar morda ne obstaja drugje kot v poeziji oziroma kar zgolj poezija vidi skozi svoje barvite prizme – s čimer še toliko več pove o nenavadnosti sveta in obstoja, o neki čudni medsebojni povezanosti vsega znotraj našega kaosa (ali pa o neki popolni, »zmešani« naključnosti, nujnosti). Ko se pesniški subjekt, glas (pre)pusti govorici sveta, narave, reči itd., nastanejo pesmi, ki usmerjajo bralsko pozornost na to neobičajnost, predmete in bitja vidimo v novi luči (»se v mavrične kapljice / zliti na tisočletno / kamenje stopiti / v svetlino ki je / svetilnik na poti ki je / cilj za pesem ki je / jezik v gozdu ki je / mirnodušje,« nas »prepričuje« Kristina Kočan v Seliščih).

 

8.

»To je prostor-telo / invertirano telo / tehno utriplje / koža stena / koža strop / les tla. / Ples« (Uroš Prah, iz zbirke Tišima).

Oziroma pisanje telesa.

 

Za poezijo je dolgo časa veljalo prepričanje, da je literarni medij izpovednega, notranjega, čustvenega, refleksivnega. Brez dvoma je tudi to, ampak poezija je lahko tudi zelo telesna, polna »mesenega« erosa, lahko uprizarja pozicioniranost telesa v družbenem in simbolnem (samo poglejmo zadnjo knjigo Dejana Kobana, Pre_več, ki dobesedno združuje telo poezije in telo posameznika ter to postavlja v širši umetniški, politični kontekst). Poezija, ki vpisuje telesno, se upira logocentričnim narativom, kjer je um nekaj višjega, ločenega od telesa. Telo je vselej že neločljivo zvezano z mislijo, čustvom, besedo. Če znova uporabim meni ljub Foucaultov citat: »Telo je vpisana površina dogodkov (ki jim jezik sledi in jih ideje razdirajo), mesto raztrganega Jaza (ki prevzame utvaro snovne enotnosti) in knjiga v nenehnem razpadanju.« Telo je površina, na kateri se križajo različne identitete, puščajo na njej svoje sledi. In v tem kontekstu lahko govorimo o različnih korporealnostih, tudi o telesnostih prostora, materialij itd. Telesnost v poeziji zaživi svoje življenje, razkrivajo se nam njene neposrednost, tukajšnjost, nujnost, intenziteta, v njej odčitavamo brazde bolečine, ki se vpisujejo v kožo življenja. »Odmevaš po mojih prostorih« so besede, ki jih najdemo v zbirki Ekosistem tišine Urše Majcen; pustite poeziji, da preči vaše površine, mase, teže, prostore.

 

9.

»Poezija me ničesar ne nauči. / Ne nauči me solz talcev, / štetja zlatnikov in trgovanja s sužnji, / ne nauči vročine marsejskega poletja / in gostote vietnamskega peska, / razklane razdalje morja. // Edino, česar me nauči, je še več / poezije« (Jernej Županič, iz zbirke Tatar).

Oziroma poetika/»antipoetika«.

 

Vselej uživam v poeziji, ko ta razmišlja o sami sebi, argumentira svoj obstoj, se sprašuje o svojem smotru. Dobre avtopoetične pesmi te potegnejo v dialog s procesom svojega nastajanja, te prisilijo v prevpraševanje samih temeljev poezije. (Čemu je namenjena, če sploh čemu? Kaj je njen smisel? Kaj pomeni bralcu_ki in kaj piscu_ki?) Pri tem so morda še najbolj intrigantna tista besedila, ki poslanstva poezije ne postavljajo na piedestal, ki jo vidijo morda celo kot kakršnokoli drugo delo, veščino, ki povejo, koliko se je avtor_ica mučil_a z delom na tekstu. Neizprosno neposredne so tiste poetike, ki povedo, da poezija morda ne spreminja sveta, da ne premika gora – je zgolj poezija, posebno vezan red besed. Lahko te zadene (na osebni ravni) ali pa tudi ne. Zanimivo postane, ko se sveto romantično poslanstvo poezije klati s prestola; ko se pesem doživlja le kot objekt, kot materialnost, skupek besed, kot produkt, odtujen pesniku_ci/subjektu. Ali ko se njen namen obravnava hkrati resno in neresno. Ko postane sejalka pesimizma ali dionizičnosti. Kot je zapisal že Franci Zagoričnik: »O poeziji, ki ne nosi optimizma na zastrupljeni konici meča, ne vem kaj prida in me za zdaj tudi ne zanima.« Zakaj za vraga pa bi morala dajati poezija samo upanje in tankočutna sporočila? Kruha in iger (pesmi) tudi za pesimiste_ke in nihiliste_ke!

 

10.

»Maternica je pljuvala ovce po tekočem traku, / bele in navidezno nedolžne, z vsakim korakom / so bile bolj svinjske in razčlovečene, / lepile so se za povprečje, se kopale v konformizmu, / prežvekovale usode sebi enakih, meketale pod nebo, / vse dotlej, dokler ni hladen nož zarezal v goltanec. / Nesmiselno je biti izklesan po Njegovi podobi …« (Tomislav Vrečar, iz zbirke Ime mi je Veronika).

Oziroma ekscentričnost/nenavadnost.

 

Jezik poezije je že sam po sebi nenavaden, »izkrivlja« izkušnjo govorjenega jezika, defamiliarizira govorno izkušnjo. A krasna stvar pri poeziji je, da lahko pisavo dodatno razgiba, jo napolni s čudaškim imaginarijem, da lahko lingvistične igre in prevrate dopolnjuje z nadrealističnim, bizarnim, absurdističnim pojmovnikom, »slovarjem«. Pesem s tem gradi na slikovitosti, bralko_ca povabi k sproščanju, »razbrzdanju« domišljije, jo/ga povleče v tok nenehno gibajočih se, oplajajočih se asociacij. Seveda lahko misli in podobe v pesmih pretresljivo ali enkratno delujejo tudi, ko so povsem okleščene, podane lapidarno – a nekaj zelo vabljivega je tudi v ekscesnosti, preizkušanju meja bizarnosti in čudaškosti.

 

*

 

Razlogov za branje poezije bi bilo lahko 20, 100 ali še veliko več. Mnogi razlogi (oziroma karakteristike poezije) se med sabo prekrivajo, a tako je tudi pri literaturi nasploh: vselej pride v niansah in prepletih. Gotovo je še nešteto lastnosti poezije, ki bi jih lahko naštela, ki me pritegnejo k njej. Od pesmi, ki se spogledujejo s filozofijo ter se odpirajo v diskurzivnost, ne da bi to počele na očiten, »učenjaški« način (kot beremo v pesmi »Poskus pisanja o vsem« Gregorja Podlogarja: »Velika knjiga ne pozna / ozaveščenosti. In kaj bi o smotru. / Lahko se pripravimo na nov začetek, lahko«), do pesmi, ki zmorejo povedati nekaj osupljivega zgolj v par besedah (»začrtuješ načrt / za lastno smrt / v izzvenu črk / živ požrt« iz zbirke Hypomnemata Sergeja Harlamova): vmes in zraven je še ogromno odtenkov, različic, kombinacij in magij lirike, nešteto možnih, četudi nasprotujočih si načinov branja.

 

Uvodnik je bila prvič objavljen v Literaturi 395.