Kolportaža, šrot in plaža

Zadnjega v seriji pogovornih večerov Od prve do zadnje strani, ki jih v knjigarni Konzorcij moderira Majda Kne, bi naj zaznamovali slovenski naslovi žanrske literature. Že sam naslov dogodka – Od prve do zadnje strani: slovenski žanr –, ki skuša takole na horuk zajeti nepregledno množico naslovov, očitno pripoznava žanrsko literaturo predvsem kot nekaj marginalnega, na kar je opozoril tudi gost večera Miran Hladnik, ko je v šali predlagal alternativno poimenovanje: zapostavljena literatura.

Zapostavljena? Če se obrnemo na seznam izposoj in prodanih izvodov, bi morali trditi prav nasprotno, velja pa govoriti predvsem o odnosu, ki ga (z nekaj izjemami) do žanra goji akademska sfera, zaradi česar je izbira Hladnika kot gosta gotovo povsem primerna – fino pa je še to, da se je v občinstvu med drugim znašel tudi Andrijan Lah, avtor monografije s pomenljivim naslovom Mali pregled lahke književnosti.

Med dogodkom, ki je minil v izrazito sproščenem vzdušju, se je izkazalo, da bistvena izhodiščna mesta, iz katerih naj izhajamo ob preučevanju žanrske literature, v resnici niso v naši zavesti, ali pa še niso dodobra določena. Naenkrat smo se namreč znašli pred trivialno literaturo, šundom, ljubiči, krimiči, popularno literaturo, žanri (takšnimi in drugačnimi), chicklitom, ženskim romanom, romanom za kokoši … in vsemi drugimi pojmi, ki nam lahko padejo na pamet, a nato ne vemo, kaj natanko bi naj z njimi počeli oziroma kako bi jih naj kontekstualizirali.

Kot je poudaril tudi Hladnik, gre kakopak za belo liso v našem poznavanju zgodovine literature. Vse lepo in prav, stvar je nejasna, to bi bilo samo po sebi lahko razumeti, če ne bi tudi prisotni na dogodku (tako moderatorka, gost sam in tudi publika) skakali med različnimi pojmovnimi polji, jih združevali in ponovno razdruževali (zdelo se je, da skorajda poljubno) … Eden izmed primerov, kjer se je takole zapletlo, je gotovo ženski roman, ki pred nas prinese nešteto asociacij, različnih polj in načinov preučevanja, ki so bili na pogovoru prehitro odpravljeni. Tu imamo sodobni chicklit, ki ga zelo nesramno in v grobem lahko ločimo vsaj na urbanega in tistega z zgodovinskim koloritom, zraven pa še na malo morje podžanrov, podpodžanrov in tako dalje in tako naprej. Kaj se v tem primeru zgodi s pojmom ženske pisave? Tudi ta sega od razlag najbolj mačističnega kritika pod Alpami pa do teorij Virginie Woolf ali Judith Butler ali …

Tako različni so nujno tudi načini, kako k tem pojmom pristopati, potrebujejo pa jasno teoretsko podlago. Kako se izogniti (sledi resnična zgodba znanca, ki se je ukvarjal z žanrom fantazije po strokovni plati): sistematiziranju na podlagi prodanih izvodov? Pa saj tudi tu delam napako – eno je žanr, eno je popularna literatura, eno je … hm, šoder?

Tudi meje med (uf, uf) kanonizirano, visoko literaturo in … mnjeh, drugim … so nejasne, na kar je opozoril tudi Hladnik. Pa saj poznate teorijo o Zločinu in kazni kot policijskem romanu, ali pa kakšni Dickensovi moralki, ali pa o Gospe Bovary kot ljubezenskem romanu. Mejo, vsaj sam zagovarjam to teorijo, je bržkone najbolj nujno iskati med potrjevalnim in nepotrjevalnim pristopom v posameznem naslovu, žanr gor ali dol. Najprej pomislite na vse te knjige, ki bi rade bile umetniške, pa jim to spektakularno spodlateva, nato pa pomislite na vpliv, ki ga je imel roman Strah pred letenjem na drugi val feminizma, ali pa serija knjig o Harryju Potterju na mlajše bralce/bralke in njihov kritičen odnos do sveta, ali pa na vpliv, ki ga je imel William Gibson na nekatere segmente razvoja tehnologije, kako so serije knjig o Jamesu Bondu vestno opozarjale na to, kje bi lahko naslednjič spokalo, da o Tolkienovem izumljanju jezikov niti ne govorim. Naši starši (rojen sem leta 1991) pa tako ali tako govorijo predvsem o Karlu Mayu, Julesu Vernu in, naj bom pravičen, Tonetu Svetini.

In vse to je ta presneti žanr. Ne pravim, da je vpliv nekega naslova in fascinacija nad njim znak kvalitete, gotovo pa je znak tega, da gre za nekaj, s čimer se je ne le vredno, temveč nujno ukvarjati. Ignoranca pravzaprav že kaže škodljive učinke (ja, saj vem, itak smo vsi na literarni sceni in hudih položajih komparativisti, tako da delno prevzemam krivdo). Dokler ne bomo razvili jasnega sistema (o čem se sploh pogovarjamo?), bo dvojni odnos pač stalnica. Slovenski žanrski avtorji bodo objavljali v sumljivih bogu-za-hrbtom-kjer-mimogrede-ostaneš-brez-ledvice založbah ali pa kar sami z denarjem, ki so ga dobili od dela v železnini, istočasno pa bomo z nestrpnostjo čakali, kdaj bo George Martin začel pisati naslednjo knjigo svoje špehaste sage. Pa saj se najdejo razni avtorji/avtorice, kot so Avgust Demšar, Stella Norris in Aaron Kronski, ampak, dajte, no … vsi pišejo pod psevdonimi in pri vsakem njihovem uspehu se čudimo, kot bi bili priča ponovnemu vstajenju.

Hladnikov pristop, ki od vsega še najbolj temelji na odkrivanju stare stare slovenske literature, ki jo lahko opredelimo kot žanrsko, je pomemben prispevek že zato, ker omogoča novohistoristične pristope k literaturi, vendar pa se pri tem ne smemo ustaviti. Raziskati je treba zakonitosti vzpostavljanja kanona (je bila prej kanonska literatura ali določbe kanona?), ugotoviti, če so prijemi literarnih ved lahko kdaj pa kdaj popolnoma neprimerni za žanrsko literaturo … Naposled pa moramo preiti v vzpostavljanje neprimerno jasnejšega literarnoteoretskega aparata, ki naj sploh omogoči ukvarjanje z veliko večino izdanega leposlovja tu in zdaj, v nasprotnem primeru bo akademija v neskončnost tulila »to je brezveze!«, večinsko bralstvo pa »vi ste brezvezni!«, oboji pa bodo imeli malo prav, malo pa tudi ne.