Začeti moramo razmišljati onkraj ideje, da je človek samozadostna, posamična entiteta, saj se ogromen del sveta nahaja v nas, hkrati pa smo sami del sistemov, ki so mnogo večji od nas.

Andrej Tomažin: Pri pisanju me zanimajo območja, kjer se srečujejo zelo različna polja, kjer kmet misli sodobno francosko filozofijo, ne da bi jo bral, kjer delavec v mojstrstvu Messija vidi nekaj nezemeljskega izvora, čeprav verjame v Boga.

Kakšna so razlike med fantazijo in znanstveno fantastiko? Sodobno in klasično fantazijo? Kakšna so sploh merila fantazijske književnosti? Kako se odrežejo tuji avtorji in kako domači?

Z dvema slovenskima avtoricama in avtorjem o žanrskih literaturi.

Ker trdno verjamem, da ni dovolj le, da znamo prepoznavati in zavračati tuje zaznamovane dikcije, diskurze in delovanja, temveč da zmoremo enako storiti tudi s svojimi lastnimi tovrstnimi praksami, obenem pa vidim, kako paradigmatsko seksistična je bila moja recepcija ljubezenskega žanra, se v tem članku dajem za zgled seksistične recepcije ljubezenskega romana. Vsi argumenti proti temu žanru, ki jih navajam, so bili tudi moji.

Če je torej teorija še nekoliko nepopolna, pa je praksa izdajanja domačih in prevajanja tujih žanrskih del bogata in zanimiva. Torej veselo – in brez predsodkov – na branje!

Glavnina literarnega berila je žanrske narave. Bralska izkušnja z literaturo je, če izvzamemo obvezno šolsko berilo, izkušnja z žanrsko literaturo. Čisto drugače je z refleksijo o literaturi, ki se dogaja v dnevni kritiki, literarni zgodovini, v šoli, antologijah in enciklopedičnih opisih. Tu so v prednosti umetniško stremljiva besedila avtorskih piscev, šolska in druga klasika. Na tej osnovi se oblikuje predstava o besedni umetnosti kot enovitem pojavu in po tem zgledu bi se želeli zgledovati tudi opisi žanrske literature.

Zadnjega v seriji pogovornih večerov Od prve do zadnje strani, ki jih v knjigarni Konzorcij moderira Majda Kne, bi naj zaznamovali slovenski naslovi žanrske literature. Že sam naslov dogodka – Od prve do zadnje strani: slovenski žanr –, ki skuša takole na horuk zajeti nepregledno množico naslovov, očitno pripoznava žanrsko literaturo predvsem kot nekaj marginalnega, na kar je opozoril tudi gost večera Miran Hladnik, ko je v šali predlagal alternativno poimenovanje: zapostavljena literatura.Preberi

Najprej bi povedala, da mi je izredno všeč, da se ta simpozij imenuje »Umetnost kritike«, saj beseda »umetnost« tukaj ne implicira zgolj tega, da je pisanje kritik umetniško delo, temveč tudi to, da je kritika kot vsaka druga oblika umetnosti zelo osebna stvar. Kritika ne more ubežati lastni subjektivnosti, prav tako pa ne sme drugim vsiljevati lastnih subjektivnih meril in stališč pod krinko neke objektivnosti. Na to dejstvo opozarja tudi Svetozar Petrović, ko pravi, da »moramo kritikoPreberi

Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric je naslov pridobil iz zgodbe Tako si moj Erice Johnson Debeljak. Nemogoče se je ne strinjati s sporočilom, povzetim v spremni študiji, da je človekovo ime izraz njegove identitete; 10 strani dolga »črtica« (morda bi bilo v prihodnje za spremno študijo potrebno bolje naštudirati ustaljeno klasifikacijo kratke proze) to misel posredno opredeli mnogo natančneje kot analiza Silvije Borovnik. Zavijemo pa z očmi, ko preberemo, da Erica Johnson Debeljak z besedami protagonistke Beatrice: »Danes sem mesarja prosila […] ›BiPreberi

Frischeva kratka prozna pripoved Človek v holocenu (1979), ki govori o stiski ostarelega gospoda Geiserja, med dolgotrajnim deževjem borečega se proti izgubi spomina ter za ohranitev svoje zavesti, v njegovem miselnem ustroju izenačene z eksistenco samo, je pri Študentski založbi izšla pod zvrstno oznako roman, kar je skrajno problematično. Delo namreč ne ustreza niti enemu samemu literarno-teoretskemu kriteriju za roman, razen morda, da je pisano v prozi. Hkrati je oznaka, ki jo je delu pripela slovenska založba in so jo povzeli nekateri kritiki (denimo Preberi