O nesrečnih kockah, praznežih, tipičnih morilcih in dvojnih ključih v (slovenskem) žanru

O žanru se med resnimi bralci in v akademskem okolju pogosto govori z zadrego, ampak ali mora biti nujno tako? Ali žanr ponuja kaj več kot eskapizem in ležerno branje z možgani na paši? Zakaj se nekateri žanri pri nas (še) niso prijeli, medtem ko drugi žanjejo prej nikoli videne uspehe? Za odgovori na vsa ta in še druga vprašanja se je podalo letošnje, že enajsto Prepišno uredništvo, letos pomenljivo podnaslovljeno »Mešano na žanru«, ki so ga v okviru LUD Literatura organizirali Veronika Šoster, Martin Justin in Andrej Hočevar. Literarna pustolovščina nas je skozi štiri dni in skozi skoraj trikrat toliko dogodkov popeljala med značilnosti slovenske žanrske književnosti, srhljive zgodbe in fantazijske družabne igre.

Festival je uradno odprl pogovor Nikoli ne vstopiš v isti žanr dvakrat s pisateljem, urednikom in profesorjem dr. Andrejem Blatnikom in pisateljico ter prevajalko Ano Schnabl, ki ga je moderirala Veronika Šoster.

Med drugim sta gosta razkrila, da izhaja distinkcija med popularno in visoko literaturo iz časov weimarske klasike, ko je v nastajajočem meščanskem razredu nastala potreba po oddaljitvi od ostalega prebivalstva, kar se je izpričalo v t. i. estetski diferenciaciji. Literatura je bila pred tem enotna, danes najbolj priznani avtorji so bili v svojem času namreč tudi najpopularnejši. Distinkcija pa je bila močno prisotna tudi na Slovenskem, še posebej v intelektualnih krogih.

Vendar je bila žanrska literatura v Sloveniji zelo dolgo projekcija prav visoke kulture, ne pa množično branje. Ilustrativen primer je zbornik domačih in tujih razmislekov o teoriji detektivskega romana Memento umori iz leta 1982, ki sta ga uredila Slavoj Žižek in Rastko Močnik. Nasploh pa je bilo žanru namenjenih kar nekaj konkretnih zbirk. In čeprav smo Slovenci prevodno dokaj dobro sledili tuji produkciji, na voljo pa so nam bili tudi zelo ažurni prevodi v srbohrvaščino, se žanru ni uspelo prebiti v ospredje. Eden izmed razlogov za to je, da sta se žanrska in visoka literatura izdajali v približno enako visokih nakladah. In medtem ko se je v srbohrvaščini prodajala resnično popularna žanrska književnost v obliki roto romanov (ime izhaja iz rototiska), ki so bili v izumirajoči slovanski instituciji – trafiki – vsem in vsakomur na voljo po ugodnih cenah, smo v Sloveniji te iste naslove izdajali v trdi vezavi.

Ko smo že pri slovenskih specifikah, je pomembno, da ne pozabimo na avtohtoni slovenski žanr – kmečki roman, ki je dosegal visoke naklade in velike uspehe vse do leta 1991, ko je nenadoma poniknil s scene, kar si Blatnik razlaga s prihodom kabelske televizije. Dolge zimske večere, preživete ob branju, so pač nadomestile mehiške nadaljevanke.

Časi za knjigo so se od takrat očitno spremenili. Če je nekdaj kakovosten slovenski roman doživel naklado 1000 izvodov, jih lahko danes, če ne gre za kresnikovega nagrajenca, pričakuje k večjemu 200 do 300, medtem ko se nekateri naslovi iz vrst slovenske kriminalke prodajajo tudi v več tisoč izvodih. Takšne premike odseva tudi raziskava bralne kulture Knjiga in bralci. Kaže se namreč, da tisti, ki so nekdaj na leto prebrali po 20 in več knjig, zdaj teh preberejo le po 10 in več, pri tem pa večinoma izbirajo dostopnejšo literaturo. Blatnik zato cinično, a legitimno povzema, da so časi za žanr boljši, za literaturo pa slabši.

Z dobro mero sociologije in zgodovine, predvsem pa ljubeznijo do žanra, je pogovor začrtal izhodišča za dogajanje naslednjih dni.

Kot pridni detektivi smo zašli še globlje v žanr in v pogovoru Umor, so zapisali med moderatorko Ano Geršak in pisateljema ter profesorjema dr. Mirtom Komelom in dr. Primožem Mlačnikom ugotavljali, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da zacveti kriminalni žanr. Mlačnik meni, da se to zgodi, ko začne okolje posnemati kriminalne uganke, vendar pri tem ne pride do pregona storilcev, skupnost pa je oropana zadostitve. Slednje se sklada s trendi izposoje detektivk v knjižnicah, ta namreč narašča z vsakokratnim vzponom desničarske vlade. Medtem pa je za skandinavske države, ki so trenutno glavno produkcijsko središče kriminalke, možno ugotoviti ravno nasprotno. Mlačnik sklepa, da gre v tem primeru za izbruh nezavednega, bere se namreč prav tisto, kar vzbuja transgresivni užitek, brez krivde in pregona. Kar se sklada tudi z osnovnim namenom detektivke, ki naj bi skupnost z razkritjem grešnega kozla razbremenjevala kolektivne krivde.

Sicer pa ima sodobna slovenska detektivka kar nekaj sebi lastnih značilnosti. Po strukturi gre za klasično angleško detektivsko zgodbo, vendar je po okolju in patini bolj podobna ameriški hard-boiled detektivki s scandi twistom. Glavno gonilo storilcev je okolje, česar v drugih tradicijah ni opaziti, saj motivi največkrat ne izvirajo iz javnega, temveč iz storilčevega zasebnega življenja, umor pa je sredstvo, ki prepreči najhujše – da bi zasebno postalo javno. Zato bo v slovenski kriminalki najpogosteje moril tisti, ki ni spoštovani partner v tradicionalni heteronormativni nuklearni družinski celici. Če lahko identificiramo tipičnega storilca in tipično žrtev slovenske kriminalke, pa z njenim detektivom ni tako. Lik detektiva je namreč namenjen vsakokratni identifikaciji bralca. Sicer pa v sodobni kriminalki ne gre več za klasičnega amaterskega detektiva, temveč za nekoga iz vrst policije. Še več, v slovenskih detektivkah gre za t. i. golega detektiva, kar je posledica tipa detekcij in indicev, tako da večino preiskovalnega dela opravijo forenziki. In če je torej nekdaj še veljala Žižkova in Močnikova oznaka kriminalke kot romance razsvetljenega uma, lahko danes ugotovimo, da je postal detektiv kot nosilec razsvetljenske paradigme nepotreben, edina romanca pa je ostala v tem, da vztraja, tudi če pri tem žrtvuje družinsko življenje. Zadnja pomembna težava pa je pomanjkanje skrivnosti. Za to poskrbijo sicer že sledi, kot so telefonski pogovori in posnetki nadzornih kamer, ki najpogosteje rešijo primer, problem pa je tudi čisto literaren. Slovenske kriminalke se namreč značilno končajo s perspektivo storilca in/ali žrtve, ki odstre vse tančice. Če je bilo treba klasično kriminalko brati strukturno, v mislih držati vse malenkosti, da bi le prehiteli pisca, in ko ga eventualno nismo, začeti s knjigo od začetka, danes ni več tako, saj pomanjkanje skrivnosti odvrača od ponovnega branja. 

Geršak, Mlačnik in Komel so se ekspertno podali v strukturo in psihologijo slovenske kriminalke in se tako dokopali do njenega bistva. Intenziven in zanimiv pogovor je pustil odprto samo eno – prihodnost slovenske kriminalke.

V okviru serije kratkih predavanj Nakratki smo se imeli priložnost spoznati s čisto konkretnimi praksami pisanja kriminalke, ki nam jih je predstavil Avgust Demšar. Med drugim je razkril, kako umor načrtuje, kako ga izvede in kako ga, najraje z dvojnimi ključi, skrije za vrstice svojih romanov. Vpogled pa smo dobili v še eno zanimivost izpod Pohorja, ki je prerasla v večletni mednarodni projekt – festival Alibi, na katerem so več let zapored gostovali pisci detektivk z vsega sveta. Njegov nepredvidljivi nastanek nam je pojasnil pisatelj in organizator festivala Renato Bratkovič.

V Nakratkih smo prisluhnili tudi prevajalcu Igorju Harbu, ki meni, da mora žanr, preden dobi svoje mesto, najprej odrasti v očeh bralcev. To je moč doseči z obilnim in ažurnim prevajanjem tuje žanrske literature, ki bo spodbudila domačo produkcijo. Kriminalki je to že uspelo, malo manj pa drugim zvrstem. Na dobri poti je sicer fantazija, kar pripisuje seriji knjig in filmov o Harryju Potterju, ki je navdušila mlajše generacije, in knjižni ter televizijski seriji Igra prestolov, ki je širši publiki pokazala, da fantazija ni le za mladino. Oboževalci so pod vplivom ene ali obeh nadaljevali s konzumiranjem fantazije, nekateri pa so se jo odločili celo napisati. Kot primer je izpostavil svoji predhodnici na odru, pisateljici Julijo Lukovnjak in Davorko Štefanec, ki sta spregovorili o svojih izkušnjah z branjem in pisanjem fantazijskega žanra. Dobre, predvsem pa slabe prakse fantazijskega pisanja je na podlagi lastnih izkušenj izpostavila mlada avtorica dveh obsežnih romanov Julija Lukovnjak. Sama deli pisanje fantazijskega romana na izgradnjo imaginarnega sveta in upoštevanje osnovnih konvencij ter literarnost. Meni, da so pretekli slovenski poskusi neuspeli zaradi nedoslednosti v enem ali obeh sestavnih delih. Sama sicer priznava, da na napake ni imuna in da se je iz pisanja prve knjige veliko naučila za drugo. Samozavestno se je podala v bitko s črno-belimi liki in spretno obračala trope. Nasprotuje tudi sprejemanju fantazije kot le zabave in eskapizma, saj kot avtorica počne vse tisto, kar počnejo avtorji v naši resničnosti utemeljene književnosti, le da vse zavija v dodatno plast, ki ji omogoča distanco. Vendar zahteva, da je fantazijski element, ponavadi je to magija, dobro premišljen in popolnoma integriran v vsakodnevno življenje prebivalcev imaginarnega sveta. Da zahteva pisanje dobrega fantazijskega romana veliko načrtovanja, je potrdila Davorka Štefanec in mnenje začinila z nekaj anekdotami iz pisanja nadaljevanja svojega mladinskega fantazijskega romana Strašilka. Med drugim je bila, sicer dolgoletna upornica proti zemljevidom v knjigah, zdaj primorana enega narisati tudi sama. In ko smo že pri risanju, smo imeli odlično priložnost prisluhniti knjižni oblikovalki Vesni Messec. Tudi sama največ posega po žanrskih knjigah, ne naključno pa zanje tudi najraje oblikuje naslovnice. Predstavila nam je nekaj svojih kreacij in delovni proces, od inspiracije, oblikovanja pa vse do izbire najprimernejšega papirja za tisk. Predavanje je zadelo žebljico na glavico še toliko bolj, ker so dandanes naslovnice zaradi obilice ponudbe pomembnejše kot kadarkoli prej.

Če se vrnemo k Harbu in njegovemu ciklu dozorevanja žanra, je naslednja na vrsti znanstvena fantastika. Že prvi dan smo lahko slišali, da so bili klasiki znanstvene fantastike dosledno prevajani, za kar je v veliki meri poskrbela Tehniška založba Slovenije. Imeli pa smo tudi nekaj svojih piscev. Kljub temu pa je ZF danes v Sloveniji slabo zastopana. Od tod izvira Harbovo prevajalsko poslanstvo, že nekaj let je namreč vztrajen in tudi uspešen prišepetovalec raznim slovenskim urednikom. Med drugim je poskrbel za prevod ene izmed klasik žanra, serije Peščeni planet, ki je izšla pri Sanjah. Pozoren pa je tudi na sodobnejša dela in dobro zastopanost avtoric.

Še najmanj pozornosti je po Harbovem mnenju namenjene grozljivki, čeprav očitno njen čas že prihaja. Pred nedavnim sta v drugem letniku žanrske zbirke Piknik izšli dve kultni grozljivki: Vedno sva živeli v gradu Shirley Jackson in Primer Charlesa Dexterja Warda H. P. Lovecrafta, ki mu je bil v okviru festivala namenjen tudi pripovedovalski večer. V zgodbo sta nas spretno ponesli pripovedovalki Katarina Nahtigal in Maša Budič, za srhljivo vzdušje pa je z glasbeno spremljavo poskrbel Danijel Bogataj. Lovecraftovo mojstrstvo se izkaže prav v tem, da je pripoved, ki se bliža svoji stoti obletnici, očitno odporna proti času, trio nastopajočih pa je to dobro izkoristil in nas počasi, a neizprosno porinil v njegov nadnaravni svet.

Sicer pa je mogoče naraščajočo popularnost žanrov zaznati tudi na druge načine. En tak primer je bil že omenjeni festival Alibi, v Nakratkih pa smo lahko nekaj več slišali tudi o slovenskem festivalu fantazije, znanstvene fantastike in sorodnih žanrov Na meji nevidnosti. Njegov razvoj skozi leta in vizijo za prihodnost nam je predstavil Mitja Bosnič, pobudnik in organizator. Prisluhnili smo tudi finalistom natečaja za fantazijsko ali znanstvenofantastično kratko zgodbo, ki so ga organizirali v okviru festivala. Članice žirije so priznale, da je bila pred pisci težka naloga, saj je za znanstvenofantastična in fantazijska dela značilno ustvarjanje popolnoma novih svetov, kar običajno pomeni daljši format. Poseben izziv je torej bilo ustvariti prepričljiv in kompleksen svet v le nekaj stavkih, vanj pa postaviti napeto zgodbo, kar je še posebej dobro uspelo zmagovalki natečaja.

Drug takšen vpogled v vpliv žanra nam je ponudil Jan Strmšek, ki je že vrsto let navdušenec nad kulturo cosplaya. Ta se je razvil v ZDA po drugi svetovni vojni, ko so svoje mesto v popularni kulturi že močno zacementirali stripi o superjunakih. Vendar pri cosplayu, kot je pojasnil, ne gre le za masko, temveč za popolno vživljanje v lik s posnemanjem njegovega govora, mimike, hoje in obnašanja. Medtem ko so razne filmske in televizijske adaptacije uporabne za vizualizacijo lika, pa je literatura za prave entuziaste nepogrešljiva, saj veliko natančneje razkriva likovo zunanjo, še posebej pa notranjo naravo. 

Vživljanje v fantazijske situacije pa je tudi nepogrešljiva značilnost družabne fantazijske igre Dungeons and Dragons, ki jo je bilo v preteklem tednu ob popoldnevih mogoče igrati v prostorih uredništva LUD Literatura. V dobi vse večje odtujenosti je igra, kot je Dungeons and Dragons, po mojem zelo dobrodošla. Presenetilo me je namreč, kako hitro in lahkotno so se uspeli skozi igro povezati prej drug drugemu neznani igralci različnih generacij in sposobnosti, in ne le da so se spoznali, v dveh dneh so razvili tudi čisto svoje inside jokes. O tem, da je D&D relevanten tudi za ljubitelje knjižnih svetov, nas je prepričal dungeon master Luka Miklavčič, ki je igro smiselno priredil po motivih romana Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa Julije Lukovnjak.

Ja, resnično, festival ni postregel le z obilico teorije, zanimive za stroko, ampak se je na vseh korakih odpiral navzven predvsem proti bralcem. Na dogodku tipa odprti mikrofon, ki ga je moderiral Jan Pipan, smo lahko delili svoje žanrske bralne predloge, manjkalo pa ni niti filmov, serij, mange, stripov in true crime podkastov. Pa seveda razposajenih razprav o starih in novih prevodih. V Nakratkih pa je strastna bralka Nika Nikolič z nami delila svoje bralne začetke, najljubše knjige in splošne uvide v žanr.

Štiri dni smo torej kot Odisej takole jadrali sem in tja po žanru in na vsaki postojanki izvedeli kaj novega. Od tega, kako smo žanr tretirali v preteklosti, do tega, kako Demšar zakriva umore in kako težko je premagati razduševalca, če ena izmed tistih sicer lepih mnogostranih kock pač ne pokaže več kot enico. Letošnje Prepišno uredništvo je teoretično podkovano, vendar pomembneje, s pestrostjo, šaljivostjo, dobro voljo in naklonjenostjo bralcu uspešno odgovorilo na vsa žgoča vprašanja oboževalcev žanra. Še kako potreben diskurz o žanru, ki mu je dal nastavek festival, pa ostaja odprt za vse nas, ki se radi srečujemo ob knjigah.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS