O žanru po domače

Ob seriji člankov o žanru, ki so se zvrstili (in se še imajo zvrstiti) na pričujoči spletni strani, sem se pogovarjal z dvema avtoricama in avtorjem žanrske literature. Zanimalo me je predvsem, kako na žanrsko literaturo gledajo posameznice_ki iz našega prostora, ki je bržkone nekoliko specifičen, saj žanrska literatura ne predstavlja tako pomembnega segmenta domače literarne produkcije. Prav tako sem želel opozoriti na to, da tudi pri nas obstaja nezanemarljiva produkcija žanrske literature, le da je morebiti ne poznamo tako zelo dobro (tega sem se že dotaknil v besedilu, ki se ukvarja izključno s kriminalnim oz. detektivskim žanrom). Ob izbiri sogovornic_kov sem imel v mislih tudi raznolikost: Gaja J. Kos denimo piše v okviru različnih žanrov, pretežno v angleščini, Samo Petančič piše fantazijske romane, Meta Osredkar pa kriminalke, za vse pa velja, da se tako ali drugače ukvarjajo tudi z ne-žanrsko literaturo.

Samo Petančič je avtor trilogije fantazijskih romanov: Anor Kath. Pota magov, Goga, 2007; Anor Kath. Doba razdora, samozaložba, 2015; Anor Kath. Avatar, Ponva, 2018. Ukvarja se tudi s pisanjem kratke proze (zmagovalec Airbeletrininega natečaja leta 2014 in literarni zavetnik vseslovenskega literarnega natečaja Zlet literarnih zavetnikov), ki jo je med drugim predstavil tudi na literarnih večerih Prebranec in na tekmovanju Urne zgodbe.

Gaja J. Kos (znana tudi pod psevdonimom Audrey Rey) je izdala večje število pesniških zbirk v slovenskem in angleškem jeziku. Bila je glavna urednica revije Novi zvon, ureja pa tudi mednarodno revijo The Larcenist. Izdala je več kratkoproznih in romanesknih žanrskih besedil (v angleščini), ki jim je mogoče pripisati številne oznake: fantazija, superherojska tematika, mitološka tematika, paranormalne romance, pravljična tematika, metafizična fantazija, sword and sorcery, med njimi najdemo tudi besedila, ki so namenjena mladostnikom_cam.

Meta Osredkar je prevajalka in avtorica dveh romanov (humornega in hibridnega) detektivskega žanra: Umor v Šmihelski vasi, Miš, 2014, in Zločin v Stari fužini, Miš, 2016. Med njene vidnejše prevode lahko prištejemo Prepričevanje, Northangersko opatijo in Mansfield park Jane Austen, Middlemarch George Eliot, Običaje dežele Edith Wharton ter Kaj je vedela Maisie Henryja Jamesa. Gre za prve izdaje navedenih knjig v slovenskem jeziku.

Se vam zdi, da obstaja razlika v dojemanju žanrov pri nas in v drugih državah? Kakšne so?

Samo Petančič: Glede na svoje izkušnje menim, da ta razlika obstaja. Gre preprosto za večjo urbaniziranost večjih držav, ki poleg »jedrne« producira tudi žanrsko literaturo. Slovenski prostor tu morda ovirata podstat ruralnega in delavskega. To pa pomeni, da ima žanrska literatura pri nas slab sloves, ki ga, po drugi strani, velika večina slovenskih žanrskih literarnih izdelkov tudi potrjuje.

Gaja J. Kos: Vsekakor, čeprav imam občutek, da se v zadnjih letih stvari izravnavajo. Žanrska literatura je npr. v ZDA zelo široko sprejeta (in z veliko manj snobizma, ki bi nanjo metal slabo luč), a predvidevam, da je v veliki meri za to odgovorno že zgolj precejšnje število ljudi, ki radi in redno berejo. Seveda pripomore, da so ti posamezniki precej vokalni o knjigah, ki so jim všeč. Morda naj kot primer samo navedem bookstagram skupnost, ki je skorajda nekakšen raj za (predvsem najstniško fantazijsko) literaturo.

Meta Osredkar: Kolikor lahko presodim, ne vidim posebnih razlik pri percepciji najpogostejših žanrov (ljubezenski, kriminalni, zgodovinski žanr). Znanstveno-fantastični in fantazijski žanr se mi zdita pri nas manj uveljavljena kot recimo v anglosaškem ali tudi frankofonem svetu. Sicer se v zadnjem času fantazijski tudi pri nas precej uveljavlja, vendar bolj v okviru mladinske književnosti. V slovenskem prostoru vsekakor pogrešam več kvalitetne znanstvene fantastike.

Kaj se vam zdi, da so najpogostejša zmotna prepričanja/posplošitve ipd. glede žanrov pri splošni bralski publiki? Kaj pa pri t.i. strokovnem bralstvu?

Samo Petančič: Menim, da laična javnost žanrsko literaturo pri nas pravilno prepoznava kot največkrat vsebinsko reven in predvsem težko berljiv material. Strokovnega bralstva je po mojih izkušnjah komaj kaj, to pa, prav tako po mojih izkušnjah, prebere vsaj nekaj gradiva vsakega novega žanrskega avtorja, kar je spoštovanja vredno. Verjetno pa to spada tudi k neki »osnovni higieni«, ko govorimo o strokovnosti.

Gaja J. Kos: Imam srečo, da bralska publika, s katero imam stik, nima ravno veliko zmotnih prepričanj. Natanko vedo, kaj pričakujejo od žanrske literature, in ravno to je čar, ki ga marsikdaj strokovno bralstvo ne razume. Formule ali elementi, ki jih žanrska literatura zahteva, je ne naredijo manj kakovostne, ampak zgolj postavljajo izzive, kako zadovoljiti publiko z uporabo zahtevanih elementov in hkrati z njimi ustvariti nekaj izvirnega.

Meta Osredkar: Mislim, da splošna bralska publika v glavnem ne razmišlja veliko o tem, kaj je žanrska in kaj »prava« literatura. Na seznamih najbolj priljubljenega branja se najdejo tako ena kot druga dela, seveda pa je žanrskih precej več. Zanimivo se mi zdi, da kvaliteta teh del izredno variira.

Kako lahko/težko vam je bilo izdati žanrsko knjigo (z vidika založništva, družbene percepcije, morda tudi nekih osebnih prepričanj …)? Kako je (bilo) z recepcijo? Splošnim bralskim odzivom?

Samo Petančič: Tehnično je bila izdaja v samozaložbi zame skoraj lažja kot pri etablirani založbi. Samozaložba pomeni popoln nadzor nad vsemi aspekti končnega izdelka, kar je zame osebno zelo pomirjujoče. S stališča družbene percepcije to ni bilo težko, saj v mojih krogih še vedno velja nekakšna fascinacija z dejstvom, da je nekdo napisal knjigo. O kakovosti presojajo le redki, ali pa molčijo. Kar se tiče osebnih prepričanj, sem bil med pisanjem prvenca prepričan, da »mora svet tako genialno zgodbo nujno prebrati«. Moja žanrska trilogija je bila v okvirih Slovenije dobro sprejeta, kar pomeni spodobno izposojo po knjižnicah in nekaj debat po različnih spletnih forumih v tednih po izdaji.

Splošni bralski odziv je bil dober, saj tudi bralci tovrstne literature želijo specifiko, in če ji avtor zadosti, to pomeni, da je deležen veliko odobravanja. Nekdo, ki ima širše poznavanje literature in zna tako gradivo tehtneje oceniti, bo imel verjetno drugačno mnenje.

Gaja J. Kos: Ker sem se odločila za indie založništvo, sem že od samega začetka morala vedeti, kdo je moja primarna publika, in tudi predvideti odziv. Netradicionalno objavljeni avtorji smo nenehno v stiku s tržiščem, publiko, trendi … Vse to je olajšalo publikacijo, je pa nedvomno res, da se z vsako izdano knjigo in prebranim člankom naučiš nekaj novega.

Meta Osredkar: Sama se z dejstvom, da je moja knjiga žanrski roman, sploh nisem obremenjevala, pravzaprav bi bilo bolje reči, da o tem niti nisem razmišljala. Izdati mi jo je bilo zelo lahko, z vseh v vprašanju omenjenih vidikov. Založba je knjigo z veseljem sprejela, kritike so bile dobre (pravzaprav so me presenetile, ker je šlo za prvenec in nisem imela nobenih posebnih pričakovanj), odzivi bralcev so bili odlični. Tudi v prihodnje se ne želim obremenjevati z (ne)žanrskostjo del, všeč mi je tudi mešanje dveh ali več različnih žanrov.

Kako dojemate razlike med žanri? Se vam recimo zdi, da so nekateri že v izhodišču lahko relevantnejši, kvalitetnejši? Zdi se, da se na nekatere gleda zviška.

Samo Petančič: V prav vsakem žanru lahko na svetovni ravni najdemo presežke, ki nadkrilijo tudi večino »etabliranih« tekstov. Vprašanje pa je, če smo si to pripravljeni priznati.

Brez dvoma pa obstaja populacija, ki na žanr gleda z nekega vzvišenega stališča, toda po mojih izkušnjah ljudje zviška gledajo večinoma na žanr, ki ga pišejo slovenski avtorji. Literarna stroka pri nas pa se (razen redkih izjem) z žanrom niti kaj dosti ne ubada.

Gaja J. Kos: Nedvomno se najbolj zviška gleda na vsakršno literaturo, ki v ospredje postavlja (erotično) romantični odnos. Tudi v angleško govorečih državah, kjer je žanrska literatura odlično sprejeta, se to občuti. Ne toliko s strani bralcev, to je res, vendar se najde cela kopica člankov, ki na žalost negativno obravnavajo raznorazne ljubezenske romane.

Kar se tiče žanrov samih, pa ne menim, da je katerikoli relevatnejši ali kvalitetnejši od drugega. Vsi imajo potencial, je pa seveda močno odvisno od same izvedbe, kako se to (ne)izrazi.

Meta Osredkar: Za kvalitetno izvedbo zahtevajo določeni žanri več vložka – npr. dober zgodovinski roman zahteva ogromno raziskovalnega dela (ravno ta teden sem se pogovarjala z uveljavljeno slovensko arheologinjo, ki je bila navdušena, kako dobro je Janez Jalen razpoložljive arheološke informacije uporabil v Bobrih in kako lahko med branjem točno vidiš, katere lokacije in artefakte je imel pisatelj v mislih). Kriminalka zahteva precejšnjo mero načrtovanja, morda več, ali pa na drugačen način kot v drugih žanrih. Ljubezenski roman, recimo, tega dvojega ne potrebuje nujno, seveda pa to ne pomeni, da bo zaradi tega manj ali bolj kvaliteten. Ljubezenski romani dostikrat obveljajo za v povprečju manj kvaliteten žanr, vendar ne bi rekla, da je za to kriv žanr sam, pač pa je razlog morda v tem, da je izjemno priljubljen, kar posledično vodi v ogromno šlampaste šablonske produkcije, ciljna publika pa ne kaznuje slabe kakovosti. Tako se je znašel v nekem začaranem krogu: ker se ga zahtevnejši bralci v glavnem ne lotevajo, se ustvarjalcem ne splača bolj potruditi. Veseli pa me, da se je v zadnjem času zgodil preboj fantazijske in znanstvenofantastične literature, ki se ji je vzporedno z razmahom interneta in večjo družbeno sprejemljivostjo geekov nekako dvignil družbeni ugled.  Za razliko od nekaterih že omenjenih žanrov, o katerih imajo velikokrat izdelano mnenje tudi ljudje, ki jih ne berejo, imamo na drugi strani recimo planinski/alpinistični žanr, s katerim se, kolikor vidim, ukvarja samo ožji krog ljudi, ki jih to zanima (in kjer sta avtor in predmet pisanja velikokrat pomembnejše merilo od literarne vrednosti), drugje pa je popolnoma spregledan.

Vprašanje za Gajo in Sama: Pisala sta tudi literarne tekste, ki jih ne bi umestili v žanrsko literaturo. Obstaja ob tem neka zavest (v smislu: »Zdaj pišem to, zdaj nekaj drugega …«) ali gre za nekaj neprimerno bolj prehodnega?

Samo Petančič: Pri meni gre za več kot samo ločevanje, gre za konceptualno dokaj ostro ločena obdobja, ki pa se v nekaterih primerih časovno prekrivajo.

Žanrsko pisanje je bilo najbolj primarno, najmanj strukturirano in vsekakor najmanj oprto na veliko količino branja ustrezne literature. Morda me je malo »reševalo« dejstvo velike ljubezni do knjig v slovenskem jeziku vse do konca srednje šole. Ljubezen do fantazijskega žanra, ki se je pri meni vnela po tem obdobju, je pomenila veliko branja v angleščini, kar pa je pomenilo hudo »anglifikacijo« moje slovenščine. O tedanjih izdelkih lahko največ povedo kritike Aljoše Harlamova iz let 2007 in 2015.

Kratka zgodba, kot neka formalizacija pisanja, izkušnje z enotedenskih literarnih delavnic na Hrvaškem v okviru društva za kreativno pisanje CeKaPe in učna izkušnja delavnic Andreja Blatnika na LUD Literatura so to manj artikulirano literarno izražanje prestavile, upam si trditi, na neko povsem drugo, zame mnogo zanimivejšo raven. Že na tej točki me žanr ni več privlačil.

Danes pa si upam trditi, da odhajam v neko zame povsem novo smer.

Gaja J. Kos: Kar se tiče samega pisanja, se nikoli nisem ukvarjala s tem vprašanjem, saj je v ospredju vedno bila (in je) inspiracija. Razmislek se pojavi šele, ko se ukvarjam z marketinško vrednostjo dela, kar je pa že druga tema.

Za žanrsko literaturo je pogosto značilno, da pisatelj_ica spiše serijo knjig, ki so zastavljena bodisi kot nadaljevanja, bodisi jih narekujejo neki soroden dogajalni prostor, isti liki itd. Iz tega pogosto sledi, da bralstvo pričakuje nove knjige, da sprašuje avtorje_ice kdaj bodo te izšle ipd. Kako se sami počutite glede tega? Je na ta način teže ali laže pisati? Kako paziti, da zaradi tega ne trpi izvirnost, kvaliteta dela?

Samo Petančič: Moja izkušnja je, da pisci žanra pri nas skačejo v vodo povsem neobremenjeni s tovrstnimi vprašanji. Tudi pri sebi bi težko podal odgovor, čemu sem se pred desetletjem odločil prav za formo trilogije. Kar se tiče pobud in vprašanj o tem, kdaj bo naslednji roman, sam nisem dobil kaj dosti povpraševanj. Nikakršnega pritiska nisem čutil v tej smeri. Če kaj, potem sem čutil obvezo do sebe in tistih bralcev, za katere sem vedel, da so prva dva romana prebrali, da trilogijo končam. A ta vzgib ni izhajal iz obilice e-mailov ali pozivov k pisanju v drugačni obliki.

Gaja J. Kos: Sama vedno pazim, da najprej osnujem glavni lok serije, nato še posamezne knjige. S tem pristopom se izognem morebitnim težavam, da bi zmanjkalo (izvirne) vsebine ali da bi se kaj ponavljalo. Mogoče je pri tem dobro omeniti, da moj princip dela povečini ne temelji samo na serijah, ampak celotnih fikcijskih svetovih (kot je npr. Kolovrat), kar posledično ponudi veliko več poti za raziskovanje. Poleg tega se liki iz ene serije lahko pojavijo kot gostje tudi v drugi, tako da je nekoliko laže zaključiti tudi še tako popularen zgodbeni lok.

Meta Osredkar: To je bil razlog, da sem svoje drugo delo napisala kot nadaljevanje prvega oz. naslednjo knjigo iz iste serije. Ne samo bralcem, tudi avtorjem se je težko ločiti od likov in ustvarjenega sveta. Je pa treba dovolj zgodaj potegniti črto, da ne pride do »štancanja«. Sama se bom ustavila pri tretji knjigi iz serije. Po pravici povedano se mi zdi na ta način pisati teže, če seveda ne želiš ustvarjati šablonskih zgodb in če bi rada like v vsaki naslednji knjigi še vedno razvijala. Pisanje serije se mi zdi s tega vidika večja past kot v naslednjem vprašanju omenjena pravila žanra. Ne bi si upala napisati točne številke, vendar se mi, ko obsega serija določeno število knjig, zdi skoraj nemogoče ohranjati izvirnost in razvoj likov.

Če privzamemo, da se od žanrov pričakuje, da bodo spoštovali neke njim pripisane osnovne zakonitosti pisanja … Kje je tista točka iz katere izpisati svojo lastno, nezamenljivo pisavo? Na kakšen način se razvija žanr in sledi toku časa? Se vam zdi, da morebitna pričakovanja omejujejo ali osvobajajo pisanje?

Samo Petančič: Govorim lahko le o omejenem korpusu literature iz te sfere, ki jo poznam. Lastna pisava v žanru po mojih izkušnjah nastaja nehote. Teksti, ki jih poznam, tekmujejo bolj v tem, »kateri vilinci bodo bolj (kanonsko) vilinski« in v tem, »kateri orki bolj orkovski«. Tudi tisto, kar se literarno slabo podkovanim avtorjem zdijo revolucionarne premise, največkrat to seveda niso. Unikatnost tako nastaja naključno.

Gaja J Kos: Vsak avtor mora najti svojo pisavo, svoj glas. Bodisi v žanrski literaturi, umetniški, celo nefikcijski. Morda je na tem mestu boljše vprašanje, kako ustvariti svoje lastne, nezamenljive zgodbe.

Razvoj samega žanra je nekoliko bolj kompleksno vprašanje. Vedno obstajajo fiksne točke, ki se ne bodo nikoli spremenile. Romani z ljubezensko tematiko brez t.i. happily ever after ali vsaj happily for now ne bodo nikoli pravi ljubezenski romani. Lahko so kaj drugega, lahko ustvarijo celo nov žanr, a v ljubezenske romane, kot jih poznamo, ne bodo uvrščeni. Vendar pa ne pomeni, da se žanri sami ne razvijajo. Nenehno so v dinamiki z družbo, in to je vidno v obravnavanih tematikah. Če je bilo včasih izbrskati morda le ščepec LGBT likov v fantazijskih romanih, obstaja zdaj celoten LGBT podžanr.

Pričakovanja zame osvobajajo pisanje. Ustvariti nekaj izvirnega in hkrati spoštovati kovencije izjemno spodbuja kreativnost in je odličen izziv.

Meta Osredkar: Če kje, potem tukaj velja, da so pravila zato, da se kršijo. Seveda pa jih je treba kršiti na dober način, kar včasih uspe, včasih pa ne. Pravila žanra lahko gledamo kot nekakšen skelet, ki nam je v oporo in v pomoč, ampak ravno v tem se skriva tudi past. Če je delo preveč šablonsko, je ravno to vzrok, zakaj se na žanrsko literaturo potem gleda zviška. Pravila žanra tako predstavljajo zanimivo kombinacijo vodil: do neke mere ti nudijo oporo, osnovo, ampak hkrati ti pa povedo tudi, kje bodi pozorna, da se izogneš prekomernim klišejem. Po svoje je laže biti izvirna, če točno veš, kaj bi morala narediti, in potem tega ne narediš. Po drugi strani pa so bile vse te formule že tolikokrat uporabljene in tudi prekršene, da mora izvirnost nujno priti tudi še od drugod.

Kako razumete družbeno/umetniško/kulturno vlogo žanra (dandanes in/ali v preteklosti)?

Samo Petančič: Žanr razumem predvsem kot lahko literaturo (pa četudi gre za npr. temno fantazijo ali morda kiberpank, ki prevprašuje vprašanje človeškosti skozi digitalno).

Gaja J. Kos: Zame je žanr vedno predstavljal svetove, skozi katere sem se lahko sprehodila, ko sem imela tega dovolj. Poleg tega predstavlja nekakšno varnost znotraj umetnosti. Če ponovno uporabim kot primer ljubezenske romane – vemo, da ne bo nikakršnega varanja in da bo par, ne glede na vmesne težave, na koncu prišel skupaj. Včasih človek preprosto potrebuje takšno zatočišče.

Meta Osredkar: Kar se tiče umetniške vloge, ne vidim bistvene razlike med kvalitetno žanrsko in nežanrsko literaturo. Estetski užitek v najširšem pomenu besede je z mojega stališča še vedno primarna naloga katerekoli umetnosti, vse ostale vloge so sicer pomembne, a sekundarne. Posebna vloga žanra pride morda do izraza pri povezovanju določenih družbenih skupin, recimo geekov okoli fantazije in znanstvene fantastike. Med bralci tovrstnih del se vzpostavi precej močnejša pripadnost skupini kot denimo med ljubitelji Orhana Pamuka ali Margaret Atwood. Za že omenjeno planinsko/alpinistično literaturo sem pa že napisala, da v bistvu živi znotraj subkulture.