Nihanje samotnih teles

Nataša Sukič, Amplituda, remiksi in drugo. Ljubljana: Škuc, 2020 (Vizibilija)

Ana Lorger

Amplituda je največji odmik nihajoče fizikalne količine od ravnovesne lege, je izmikajoča se, prehajajoča iz ene skrajnosti v drugo. Ta definicija je hkrati tudi dober opis romana Amplituda Nataše Sukič, izdanega leta 2020 pri Založbi Škuc. Roman namreč res lahko beremo kot nenehno nihanje med poglavji, ki jih skupaj drži ena in ista snov. Ta snov je žensko telo, ki prehaja med starostjo in mladostjo, med prožnostjo, polnostjo in – kot opisuje avtorica sama – »ovenelostjo ter presušenostjo«. Amplituda je biografija starajočega se ženskega telesa in vseh teles, ki ob njem pristanejo naključno, usodno, s strastjo, polno ljubezni, ali pa zgolj iz strahu pred samoto. Najprej nas nese po valovih hrvaške obale, se razliva po popotovanjih in po spominih, a vsakič znova sidro potopi pri ženski. 

Nataša Sukič, znana predvsem po civilnodružbenem aktivizmu še iz osemdesetih in devetdesetih let, zdaj pa znana poslanka Levice in ena redkih politikov, ki so javno spregovorili o svoji istospolni usmerjenosti, je roman izdala v času korone, kar je zaznati tudi v samem načinu opisovanja, kjer se prvoosebna pripovedovalka giblje predvsem med zasebnimi prostori in nasploh tematizira medosebne in ljubezenske odnose. V kontekstu LGBTQ aktivizma je v podtekstu romana mogoče zaznati opozorilo, da je zasebno prav tako politično. Še posebej se je to izkazalo za relevantno v kontekstu koronske krize, ko smo se zaprli v svoje domove in so medsebojni odnosi prišli na dan z veliko večjo težo, kot bi sicer. Poleg tega smo postali prepredeni s strahom pred boleznijo in staranjem. Kriza pomanjkanja bolnišniških postelj, predvsem pa zapiranje starih ljudi v domove za ostarele, kamor svojci nekaj časa sploh nismo imeli vstopa, je zagotovo tematika, ki je zaznamovala politični prostor v zadnjem poldrugem letu. Zato je roman Nataše Sukič aktualen, njen fokus je namreč usmerjen v staranje in bolezni predvsem ženskih teles, posredno pa se veže še na njihovo seksualnost. Ta je včasih divja in bujna, velikokrat pa njen razcvet ovirajo bolezni, melanholija in nezadovoljstvo nad starajočim se telesom. Zdi se, kot da osebe v romanu spremlja občutek družbene odvečnosti in posledično brezvoljnost. 

Roman je sicer izjemno fragmentaren, zgodba ne sledi nikakršnemu pripovednemu loku z začetkom in koncem, temveč ves čas valovi med utrinki spominov, pogovorov in dialogov med ženskami. Prostori odvijajočih se pogovorov so lahko zakajeni in mračni, atmosfera melanholična in turobna, ali pa se zgodijo nekje na potovanjih, na zabavah, nekje v drugi časovni dimenziji. Poleg prvoosebne pripovedovalke je v romanu prisotna Ivana, enaintrideset let mlajša partnerka, suha veganka, ki preboleva smrt očeta. Nato je tu še Elena, starejša ženska, ki je skupaj s protagonistko prebolela težko bolezen. Elena se je soočala z rakom na materničnem vratu, pripovedovalka pa je bila iz bolnice odpuščena zaradi nepravilne rasti maternične sluznice. Bolezni, predvsem bolezni ženskih organov, soočanje s smrtjo in strah pred staranjem prehajajo v svoje nasprotje. Preko pitja piva v beznicah in konstantnega kajenja se namreč včasih usidrajo v fascinacijo nad ameriškimi beatniki, v spomine na potovanja, na velike ženske persone odprtega duha in tragičnih usod. Predvsem pa pripovedovalko navdaja nostalgija nad mešanico revolucionarne pankovske in queerovske pretekle scene.

Amplituda se v postmodernistični maniri navezuje na nekaj avtoric in umetnic, najbolj jasno pa se sklicuje na delo Starost Simone de Beauvoir, ki ga tudi dobesedno citira. Nataša Sukič na staranje gleda z odporom: »Pomislim, kako nemočna in uboga so v resnici ta naša telesa, kako se počasi udirajo in postajajo grda, vse grša, vse bolj nagubana, vse bolj grudičasta.« Staranja ne razume skozi očala fascinacije, svojega telesa ne sprejema z radostjo, temveč z odporom. Nad sabo se zgraža na podoben način, kot kadar ji obsojajoče oko obstane na Ivaninim koščenim telesu, ki ne zmore več ničesar použiti. Na obe telesi pripovedovalka pogleda pikro, nezadovoljno, žal pa razen citatnosti Simone de Beauvoir tega občutka ne umesti v širši politično-družbeni kontekst. Zdi se, kot da pripovedovalka čisto zares po tihem obsoja tako Ivanino suhost kot tudi svoje lastno staranje, kar lahko žensko bralko pušča v nenavadnem odnosu tudi do lastnega telesa. Amplituda nima vonja po vitalizmu in radosti, skorajda smrdi po naftalinu, alkoholu in cigaretah.

Poleg tega se pripovedovalka ne potaplja v lastna občutja, odnosa med sabo in Ivano ne poglablja ali gradi, temveč ju pusti plavati na površini. Šele proti koncu romana, od poglavja »Daleč proti severu, naravnost k ledu« dalje, ugotovimo, da je Ivana odprtega duha, o ljubezni razmišlja v kontekstu svobode in sanjari o poliamoriji, medtem ko je pripovedovalka Nataša tista, ki vse to zavira in v njun odnos vnaša turobnost. Čeprav se zdi, da ponekod skuša igrati na bralkina čustva, ta ostajajo nedotaknjena, saj se pripovedovalkina pozornost vsakič znova izmakne in se posveti popisovanju zunanjega sveta. Zato tudi svojega odnosa do starosti ne preizprašuje, misli, ki jih navaja, ne afirmira ali predrugači, pusti jih, da so, kakršne so, in z nekakšnim strahom pred mesom in kostmi zavrača tisto, kar se v družbi že tako ali tako razume kot odvečno: žensko starajoče se, hirajoče telo. Nič pokončnega pogleda, nič volje ni v njem. Predvsem v tem pogledu ni nobenega nestrinjanja ali upora, ki bi na ponotranjeno zgroženost nad staranjem gledal s kritičnega stališča. Je iskanje volje in upora v zakajenih črno-belih postsocialističnih sobah pretenciozno? Kot bralka od socialistke, lezbične aktivistke in političarke nezavedno pričakujem, da bi se vsaj ona lahko pokončno starala. Ali vsaj z besom do zunanjega sveta, ki je povzročil, da jo je staranja strah, da ji družba vsiljuje občutek, da je kot stara oseba svetu odvečna, da jo lahko prežvečimo in izpljunemo. Res je, pank je mrtev, beatniki tudi, socializma že zdavnaj ni več in ljubljanska meglena zakajenost nam gre res že vsem na živce. Še posebej v času korone. Kdo bi zameril, da je pripovedovalka Nataša, ki si z avtorico nenaključno deli veliko biografskih povezav, še ena iskrena depresivka v njej. Morda bi lahko povezala občutje s citatom Simone de Beauvoir, ki ga preberemo na zadnji strani njenega dela Starost: »Žalosti pri starih ne izzove poseben dogodek ali okoliščina: meša se z dolgočasjem, ki jih gloda, s trpkim in ponižujočim občutkom nekoristnosti, s samoto v svetu, ki je do njih zgolj ravnodušen.«

Prav ravnodušnost je tista, ki prepreda roman, čeprav se ta začne s pozitivno noto, s soljo in soncem, natančneje s počitnikovanjem na hrvaškem Šumbru. In konča prav tako z njim. Vse vmes so nihanja med statičnostjo stanovanja v mestu in fascinacijo nad preteklim duhom road tripanja. Ker poglavja delujejo bolj kot kratke zgodbe, je celo oznaka roman za Amplitudo vprašljiva. Predvsem zato, ker je celota knjige izjemno kratka, poglavja so fragmentarna, na nekaterih straneh lahko preberemo zgolj en stavek ali dva, spet druga poglavja so daljša. Stavki, ki v poglavjih stojijo samostojno, na praznih belih listih delujejo manj prepričljivo. Morda prav zato, ker tako samostoječi na straneh vzbujajo več pričakovanj, v njihov pomen smo bolj usmerjene, zato lahko zelo hitro razočarajo. Po drugi strani nekatere neizrazite misli znotraj gostega poteka besedila bralko ali bralca zadenejo. Z vidika kvalitete torej roman precej niha. Nekatera poglavja bralke in bralce puščajo hladne, spet druga so zmožna nekaj premakniti in nas ne pustijo ravnodušnih. Še posebej proti koncu romana, ko se slog uteče in nas roman počasi golta v svoje amplitudne ritme. Amplituda se svoji ravnovesni legi res ves čas izmika, s tem pa zamaje predvsem heteronormativni vsakdan.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Ana Lorger, rojena v Ljubljani, je nekoč prebrala stavek, ki pravi, da »razpoka nastane tam, kjer jezik zadene ob meso in tega ne more razbliniti v tekst.« Zato ves čas prehaja med izražanjem in molčanjem.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Neuničljiv glas odpora

    Silvija Žnidar

    Nekaj zelo aktualnega in nujnega je v poeziji Pat Parker (1944–1989). O poeziji sicer na splošno radi govorimo, da je aktualna in nujna, a v pričujočem primeru te ta nujnost na polno zadene, že ko prebereš nekaj prvih pesmi – in to ne da bi se sploh moral spraševati, zakaj je tako zelo potrebna in kje je njen subverzivni potencial.

  • Vse polno ostalin najine ljubezni

    Lija Gantar

    Preko neskončnega kopanja po najintimnejših globinah odnosov in samoanalitičnega prevpraševanja, le kaj je šlo tako zelo narobe, poslednji roman tajvanske pisateljice Qiu Miaojin odstre nekajletno agonijo razmerja dveh mladih žensk in pogorišče, ki je ostalo po zapustitvi.

  • Od Alcott preko Beauvoir do …?

    Aljaž Krivec

    Če bi želele_i Male ženske (Little Women), klasiko, pod katero se je podpisala Louise May Alcott, predstaviti z vidika recepcije, adaptacij, prevodov itd., bi bilo o tem mogoče napisati novo in verjetno še daljšo knjigo od njih samih. Katere Male ženske? Že tu se zaplete … Male ženske so skoraj nekakšna institucija, ki zahteva dodatno kanonizacijo.

Izdelava: Pika vejica