Neuničljiv glas odpora

Pat Parker, Pesmi. Prev. Nataša Velikonja. Ljubljana: Škuc 2020 (Vizibilija)

Silvija Žnidar

Nekaj zelo aktualnega in nujnega je v poeziji Pat Parker (1944–1989). O poeziji sicer na splošno radi govorimo, da je aktualna in nujna, a v pričujočem primeru te ta nujnost na polno zadene, že ko prebereš nekaj prvih pesmi – in to ne da bi se sploh moral spraševati, zakaj je tako zelo potrebna in kje je njen subverzivni potencial. Ob neizmerni moči, ki pride s poezijo Pat Parker, pa zaidemo tudi v specifično nelagodje. Namreč, za pesmi, ki so bile pisane v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja in ki pričajo o raznoraznih oblikah represije in nasilja nad pripadniki in pripadnicami zatiranih družbenih skupin, se zdi, da bi lahko bile napisane tudi danes. Opominjajo nas, da emancipacijski boji nikakor niso končani, da se zgodovina ne zgolj ponavlja, ampak v odnosu do neenakopravnih ostaja skorajda enaka, da so (zakonske) spremembe sicer zapisane nekje na papirju, a funkcionirajo bolj kot obliži, s katero družba krpa idejo napredka in blaži svoje primanjkljaje, realnost pa ostaja krvav boj posameznikov in posameznic, potisnjenih na rob družbe. Pat Parker je na svoji koži občutila »multiplo ogroženost«: bila je lezbijka, Afroameričanka in ženska. Iz njenih pesmi in drugih del razberemo, da se v nobeni od skupnosti ni nikoli zares počutila doma: kot lezbijka je bila outsiderka tudi med afroameriško skupnostjo, kot Afroameričanka med belkami itd. (V naslednjih verzih lahko preberemo v zvezi s tem močno sporočilo: »Tistega dne, ko bodo vsi moji različni deli lahko prišli z menoj, bomo imeli to, čemur bi rekla revolucija«). Bila pa je tudi vztrajna revolucionarka, aktivistka, feministka, antifašistka, ki se ne glede na vse ni pustila utišati in je – v upanju na spremembe – v svoje delo prelila svoja izkustva. V tem je tudi velika moč njene poetike: na eni strani surov, direkten popis izkušenj nasilja, zatiranja, bolečin, srda, na drugi revolucija, odpor, ljubezen. S prevodom Nataše Velikonja smo zdaj tudi v slovenskem jeziku dobili vpogled v del tega izjemnega opusa.

Parker, ki je tako na svoji koži izkusila posledice rasizma, homofobije, mizoginije in fašizma, naslavlja v svoji poeziji različne realnosti rasnih, spolnih, seksualnih identitet. Kot piše Nina Dragičević v spremni besedi: »Za Pat Parker ti označevalci niso nekaj, čemur se lahko kar odreče […]. Ta avtorica aktivira identitetne pozicije v vsakdanjem izrazu in umetnosti. Vzame jih kot vokabular, kot osrednje orodje za boj proti poziciji, ki jo dominantna sfera pripisuje tem označevalcem. Brez tega orodja, torej v sodobni postidentitetnosti (ta se tvori preko jezika, seveda), izgine percepcija razlike, ne pa sama materialna, izkustvena razlika. Zato je bistveno, da je avtorica ženska, lezbijka, Črnka. Ko skuša razvoj družbe v imenu napredka vse to izničiti, ji (in vsem ženskam, vsem lezbijkam, vsem Črnkam) jemlje možnost izrekanja …« Pri tem ne gre za to, da bi se avtorica zatekala v kakršnekoli esencializme, daje pa glas posameznicam in posameznikom, pripadnikom nekih konkretnih družbenih realnosti, ki so že prevečkrat izvzeti iz obče uveljavljenega, hegemonega diskurza. S tem lahko tudi naslavlja in končno razbija predsodke, stereotipe in raznorazne konstrukte, s katerimi ta prevladujoči diskurz določa, omejuje, ponižuje razne identitete, skupine.

Razvidno je, da obstaja pri Parker močna vez med pesemsko vsebino in načinom njenega podajanja. Njena poezija se ne ubada s tradicionalnimi pesniškimi oblikami, prisega na ritem in udarnost, hoče biti čimbolj direktna, zveneti kot kladivo. Nekatere poznavalke njenega opusa pri tem celo opozarjajo na izročilo afroameriškega ustnega pripovedovanja ter javnega nastopanja, performansa (Pat Parker je kot aktivistka svoje pesmi pogosto recitirala v javnosti), kar daje avtoričini poeziji še dodatno razsežnost: povezavo z lastno tradicijo in pozicioniranjem svojega glasu (tako se niti ne zdi nenavadno, da so jo nekateri, ki so jo poznalo in bili z njo seznanjeni, imenovali Preacher, »Pridigarka«). Kot je bilo že marsikje rečeno, Parker tudi ne piše v metaforah, njene pesmi niso zavite v enigme in misterije, ampak zelo jasno zarežejo v realnost. Seveda se avtorica ne izogne povsem raznim postopkom pesniškega ubesedovanja, poslužuje se primerjav, metonimij itd., vendarle pa uporablja poetična sredstva tako, da je vsakomur povsem jasno, za kaj gre, ali jih celo uporablja kot povečevalno steklo ter živo in poudarjeno naslika neki prizor iz življenja. Pesmi Pat Parker so tako sekvence, nizanja močnih, udarjajočih izjav, poročil o nasilju, delujejo kot pesniške pripovedi in izpovedi iz kratkih, zgoščenih in najbolj bistvenih stavkov. Pesnica pogosto uporablja ponovitve, refrene, s čimer bodisi nakazuje ponovljivost krutosti, ki se dogajajo, bodisi z njimi izraža vztrajnost nekega odpora, boja.

Pravzaprav bi lahko že iz samega izbora pesmi Pat Parker razbrali njeno življenjsko zgodbo v verzih: zgodbo, če ne že kar zgodovino nekega osebnega in nato kolektivnega boja, zgodbo represij, indoktrinacij v heteronormativno, seksistično, rasistično družbo, zgodbo o iskanju lastnega glasu. S poezijo Pat Parker tako hodimo v različnih čevljih, spoznavamo žulje drugih ljudi, nosimo težko breme njihove biti, obstoja. Že uvodoma nas pesem »Kozji otrok« vrže v svet odraščanja v »teksaškem peklu«, kjer pesnico diskriminirajo na podlagi barve kože, kjer se zaradi tega zaveda svoje »drugorazredne« pozicije v svetu. Verzi, ki se nanašajo na njeno indoktrinacijo v zakon z moškim (preden se je avtirala kot lezbijka, je bila dvakrat poročena), ki jo uči, kako biti ženska po moški meri (»Naučila sem se / naučila sem se sovraštva / naučila sem se ljubosumja / naučila sem se veščin – kuhati – fukati / prati – fukati / čistiti – fukati / skrbeti – fukati / čakati – fukati«), delujejo grozljivo, kot bi brali poročila tistih sufražetk na gladovni stavki, ki so jih prisilno hranili ter s tem lomili njihov odpor – podobno tu tudi Pat Parker poroča o lomljenju posamezničine volje in njenem izoblikovanju po določenih družbenih merilih, ki ne dopuščajo izbire identitete po lastni volji in žensko reducirajo skorajda na objekt moške volje in zakona. Če jih vzporejamo z današnjim časom, resonirajo še posebej svarilno in boleče verzi pesmi »Uboj ženske«, ki v sebi nosijo zgodbo avtoričine sestre, ki jo je ubil njen »tihi« mož. Ob femicidu je takrat – neredko pa se to dogaja tudi danes – v ospredje stopal predvsem moški narativ: »Kaj naj naredimo s tem moškim? / Je to umor prve stopnje? / Ne, so rekli možje, / To je zločin iz strasti.« In: »Možje ne morejo posiliti svojih žena. / Možje ne morejo ubiti svojih žena. / Ljubijo jih do smrti.« Ženska je tista, nad katero je izvajano nasilje, medijski (kot tudi kazenski) diskurz pa se ukvarja z motivi moškega, skuša najti opravičila za njegovo dejanje in krivdo celo prenesti na žensko stran.

Učinki hegemonega diskurza, ki skuša omalovaževati minornega, so z vso surovostjo povzeti v kratkem odlomku: »Zakaj še vedno / vlačimo te stvari na plano? / Črncem je danes prav dobro.« Ta izjava napotuje na pokroviteljsko podeljevanje pravic brez pravega namena emancipacije, pokaže na neko izmikanje družbeni odgovornosti tistih na strani »superiorne« pozicije, ki ne sprejemajo, da boj za enakost še ni izbojevan. Pesnica, ki vztrajno beleži razna brutalna in nezaslišana nasilja nad svojo raso, poleg tega izpostavi veliko diskrepanco med pravno in zakonsko obravnavo afroameriškega prebivalstva nasproti belskemu: ko belec stori nezaslišan zločin, se to pripiše norosti, ko ga stori temnopolt posameznik, pa je to povezano z raso (»Ne moreš biti nor / biti besen ne pomeni biti nor / biti poln sovraštva ne pomeni biti nor / znesti se nad belskostjo ne pomeni biti nor / to pomeni biti niger / to je tvoje mesto v življenju«); poleg tega je zelo verjetno, da belcu za zločin ne bo sojeno, saj je sam del oblastnih struktur (»Vem kdo so morilci / vem da jim ne bodo sodili / ne bodo videli ne sodišča ne sodnikov / ne porote ne porotnikov / morilci nosijo obleke / poslovnežev / kupujejo stanovanja v getu / in višajo najemnino / morilci zapirajo Črnske može / v zapore in jih vlačijo domov / morilci dajejo Črnski ženski / delo / plačajo pol tega kar / potrebuje za življenje / morilci vreščijo o / mladoletniškem kriminalu / a nočejo graditi centrov za varstvo otrok«). Parker tudi pronicljivo minimalizira grozodejstva, ki jih prikazuje literatura (in jih želi potisniti do njihovih skrajnosti), s tem, da jih izenači z verjetno zelo pogosto izkušnjo Afroameričanke in Afroameričana v Združenih državah, ki boli bolj kot najbolj grozljiva fikcija: »Pri angleški literaturi / so mi povedali / Kafka je bil dober / ker je ustvaril / najboljše nočne more – / Mislim, da bi morala / poiskati tega profesorja / & ga vprašati zakaj / nismo študirali / policije iz San Francisca.« Pat Parker prav tako ne »ostane dolžna« vsem strejtom, ki se zgražajo nad geji in lezbijkami, ki si »drznejo« izpostavljati se v javnosti in s tem tako bodejo v oči: »Ali pa pojdi v zabaviščni park / & tam je tunel ljubezni / & slike strejtov / spredaj na steni / & nasmejani pari / vstopajo in izstopajo. / A GEJI IN LEZBIJKE NE BI SMELI BITI TAKO OČITNI.« Z izpostavitvijo hipokrizije pesnica odločno zahteva zase enake pravice in priložnosti, ki so tako življenjske, tako osnovne in samoumevne, da se zdi bizarno, da se jih (še vedno, še danes) postavlja pod vprašaj.

Pat Parker pa se ne »upira« zgolj z razgaljenim upovedovanjem krivic in represij, temveč zase terja eros življenja, s ponosom se v pisavi kaže kot Afroameričanka, lezbijka, ženska. Njene erotične pesmi so izjemno čutne, predane, hkrati pa vselej na neki način vpete v družbeni kontekst in realnost (kajti zasebno je družbeno!), ponosno pripovedujejo svoje pripadnosti in strasti: »Vzameš to školjko / napolniš jo / čuten kelih / da leži tu s teboj // vzameš ta glas / oblikuješ ga v pesem / svobodna ptica / da poje v tvojo čast // vzameš me, ljubezen / prožno telo / napolni s seboj / & da postanem / noseča v ljubezni / revolucijo / rodim.« S tem, ko je eros vnesla ne zgolj v ljubezenska razmerja, ampak tudi v družbena (na načine solidarnosti, povezovanja, sestrstva), se je približala kredu svoje drage prijateljice in zaveznice Audre Lorde, ki je s pomočjo erotike premagovala sebi nasprotujoča, nedomača stanja, kot »so resignacija, obup, skromnost, depresija, samo-zanikanje«. Z rabo pisave erosa je tudi detabuizirala bolno žensko telo, ki je bilo dolgo časa stvar velikega nelagodja, »zaprtih sob«. Tako ona kot Audre Lorde sta namreč zboleli in umrli za rakom na dojkah.

Pat Parker je tako glas poezije, ki jo krvavo potrebujemo še v današnjih časih. S svojo poetiko naslavlja številne diskriminacije in diskriminirane, opozarja na to, da fašističnim tendencam v imenu svobode govora nikakor ne smemo dati besede, saj bodo sicer gotovo povzročale nove rane. Njena lirika je zagotovo izjemna in močna (čeprav so ji kakšni akademiki v preteklosti odrekali estetske kvalitete), s čimer se zapisuje v (literarno) zgodovino, vendar pa ne smemo ob tem nikoli pozabiti na vso bolečino, ki je izdelala te verze. Namreč, kot piše Aimé Césaire: »zračni oziroma zgodovinski pritisk / čezmerno veča moje bolečine / pa četudi napravi sijajne nekatere moje besede.«

 

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nihanje samotnih teles

    Ana Lorger

    Amplituda je največji odmik nihajoče fizikalne količine od ravnovesne lege, je izmikajoča se, prehajajoča iz ene skrajnosti v drugo. Ta definicija je hkrati tudi dober opis romana Amplituda Nataše Sukič, izdanega leta 2020 pri Založbi Škuc.

  • Vse polno ostalin najine ljubezni

    Lija Gantar

    Preko neskončnega kopanja po najintimnejših globinah odnosov in samoanalitičnega prevpraševanja, le kaj je šlo tako zelo narobe, poslednji roman tajvanske pisateljice Qiu Miaojin odstre nekajletno agonijo razmerja dveh mladih žensk in pogorišče, ki je ostalo po zapustitvi.

  • Rjoveča Filomela ali pesniški jezik Djune Barnes

    Silvija Žnidar

    Srečanja z literaturo Djune Barnes ne vodijo v ležerne bralske sprehode, branje Djune Barnes je kolizija, ki vodi v fantastičen blodnjak besed, neulovljivih, neoprijemljivih fluidnih podob in prikazni.

Izdelava: Pika vejica