Angleško oko me ne briga

Iván Monalisa Ojeda se je rodil ob koncu šestdesetih let v južnem Čilu in odraščal pri jezeru Llanquihue. Študirala je gledališko umetnost na Univerzi v Santiagu in se po diplomi preselila v New York. Njegov prvenec Ista štimunga, forever je leta 2021 v prevodu Luka Pieria izšel pri zbirki Lambda založbe ŠKUC. Knjiga je doživeta izpoved v obliki kratkih zgodb iz življenj transspolnih spolnih delavk, povečini migrantk iz Latinske Amerike, ki spretno krmarijo po newyorških ulicah, barih in klubih.

Monalisa je v telefonskem klicu, ki sva ga opravila, izrazila preferenco, da se v slovenskem zapisu njenega govora izmenjujeta ženski in moški slovnični spol. Povedal mi je tudi: »To bo zelo pristen intervju, ker kličem iz kina, a ne iz običajnega kina, temveč iz kina, kjer ljudje seksajo.« A tam ni zaposlena, saj trenutno dela v Sephori. Opravičil se je tudi za šume v komunikaciji, ki so izhajali iz tega, da ima trenutno »zelo kičast, poceni telefon, ki bo verjetno vsak čas ugasnil, ker žuram še od predvčerajšnjega dne«.

Prebral sem, da se identificirate kot »two-spirit« oseba (»oseba dveh duhov«). Kako se vaša spolna identiteta povezuje s tem, da ste potomka ameriških staroselcev?

Trenutno razmišljam, da spol ni več pomemben. A tako sem se kategoriziral, ker sem zadovoljen s svojo moško in žensko identiteto. Rad kupujem moška in ženska oblačila. V plemenskih skupnostih staroselcev so bile »two-spirit« osebe (ki so bolj femme ali kaj takega) duhovno povezane z onostranstvom, zato so bile zelo pomembne. V plemenu so jih spoštovali. Zase pravim, da sem »two-spirit«, a sem zadovoljna s svojo moško in žensko osebnostjo. Monalisa je del mene že od otroštva. Počutil sem se bolj kot deklica kot pa kot deček. Hodila sem v katoliško šolo in tam je bila Monalisa zaustavljena, ostala je znotraj mene in se ni pojavila, dokler nisem začel študirati gledališke umetnosti in potem prišel v New York.

Pišete večinoma o izkušnjah transspolnih latinskoameriških spolnih delavk v New Yorku. Zapišete tudi, da so tragični umori teh žensk »del njihovega življenja«. Ste tudi aktivistka za dekriminalizacijo spolnega dela v New Yorku. Bi rekli, da je vaše pisanje del vašega aktivizma?

Da. V Mehiki je bil objavljen pomemben članek o transspolni literaturi, pisani v španščini. V njem naštejejo: roman El lugar sin limites, ki ga je napisal čilski avtor José Donoso, roman Cobra, ki ga je napisal kubanski avtor Severo Sarduy, ter romana La traición de Rita Hayworth in Boquitas pintadas, ki ju je napisal argentinski avtor Manuel Puig. [V slovenščino je v celoti preveden Puigov roman Poljub ženske pajka.] Vsi ti romani tematizirajo transspolnost, a pisali so jih [cisspolni] geji. V omenjenem članku pa je zapisano, da ima literatura v španščini končno dve transspolni avtorici, ki pišeta o teh temah – to sta Iván Monalisa Ojeda iz Čila in Camila Sosa Villada iz Argentine!

Zame je umetnost vedno politična. Biti pisatelj je politična pozicija. Začela sem podpirati in sodelovati s skupino Decrim NY, ki se bori za dekriminalizacijo in destigmatizacijo spolnega dela ter »dekarceracijo« (odpravo zapiranja v zapor) spolnih delavk_cev. Pred pandemijo smo obiskali senat v mestu Albany, da bi spremenili t. i. »loitering laws« (zakone o zadrževanju oseb na javnih površinah). Naj pojasnim, zakaj smo želeli spremeniti prav te zakone – v New Yorku so določene ulice, za katere se ve, da tam trans spolne delavke iščejo delo po deseti zvečer. Policisti so lahko prišli in aretirali kogarkoli, ki se je zadrževal na teh ulicah, brez dokazov, da je ta oseba počela karkoli nezakonitega. S sodnikom smo dosegle, da je prišlo do razveljavitve »loitering laws«. Po pandemiji smo spet šli v Albany – tokrat smo se borili za legalizacijo spolnega dela v državi New York.

Koliko avtobiografskega materiala je v Isti štimungi, forever?

99,9 %.

V eni izmed zgodb je močno poudarjen pomen čaščenja osebnih idolov. Trans ženske, ki jih opisujete, obožujejo Marilyn Monroe, gejše, barbike… Ste imeli tudi sami idole, ki ste jih častili?

Seveda, tako kot vsi ostali sem oboževala Marío Félix, ki je bila čudovita mehiška igralka. Marilyn Monroe, se razume, in Bette Davis. Gabriela Mistral in Marguerite Duras. Tudi Tita Merello, ki je bila igralka in tango plesalka iz Argentine. Vse te ženske so bile močne, zato so govorili, da so moški ali pa lezbijke. Edina od naštetih, ki je bila vedno videna kot ženska, je Marilyn, ostale pa ne. Marilyn je posebna zaradi trpljenja, ki ga je doživela. Transspolne osebe in spolne delavke se lahko poistovetimo z izkušnjami diskriminacije in zlorabe.

Kako dolgo je nastajala Ista štimunga, forever?

Moja prva knjiga ni nastajala dolgo časa. Uredniki so me želeli spraviti na literarno sceno. Tista kratka zgodba o sosedu je nastala v enem kosu. Ne vem, zakaj je prav ta ljudem najbolj všeč in zakaj je vedno izbrana za antologije. Sem človek, ki vedno predeluje svoje izkušnje, zato hitro napišem zgodbo, ko pride čas za to.

Opazil sem, da naslovnico vaše knjige Las Biuty Queens krasi kraljica preobleke Pearl iz serije RuPaul’s Drag Race …

Tega nisem jaz izbrala. Ničesar nimam opraviti z RuPaulom. Rad imam predstave, rad nastopam, kdo pa ne? Raje bi na naslovnico dala obraz kakšne punce iz hiše Xtravaganza ali pa koga, ki je »Latinx« (»Latinoameričan_ka«). A za angleški prevod so izbrali to.

Vprašal sem zato, ker vem, da se je veliko govorilo o tem, da RuPaul dolgo časa ni dovolil, da bi v njegovi televizijski seriji o kraljicah preoblek tekmovale tudi trans ženske, zato me je naslovnica presenetila.

To ni moja scena, to niso moji prijatelji. Se je pa glede te knjige godilo marsikaj. Naslov Las Biuty Queens je pisan v špangleščini. Beseda »beauty« je torej pisana »biuty«. To je bila politična odločitev – raba špangleščine. Ko je želela londonska založba izdati knjigo v Angliji, me je tamkajšnji urednik, sicer Italijan, poklical in rekel: »Iván, spremeniti moramo naslov, ker bi sicer angleško oko …« Ob teh besedah sem se razjezil. Rekla sem: »Poslušaj me, angleško oko me ne briga. Jaz sem moral razumeti njih, zdaj bodo pa oni morali razumeti mene. To je politična odločitev.« Ni več govoril z mano, a mi je vseeno.

In še zadnje vprašanje – katere so vaše najljubše knjige?

Rada imam Dickensa, Povest o dveh mestih. To knjigo imam rad zato, ker je bila prva knjiga v angleščini, ki sem jo lahko prebral brez slovarja. Potem Jean Genet, Querelle de Brest in Naša gospa Cveta. Všeč so mi drame Tennesseeja Williamsa. Pa Carmen Berenguer, ki je pesnica iz Čila in moja prijateljica. Zelo je politična, zato ji še vedno niso dali nacionalne nagrade za književnost.