Nemile sočasnosti

13. maja 2022 je bila ustanovna seja Državnega zbora, na kateri je bila Urška Klakočar Zupančič s petinpetdesetimi glasovi izvoljena za njegovo predsednico. 16. in 17. maja 2022 je nekaj slovenskih medijev objavilo, da je na eni štajerskih osnovnih šol šestošolka po dolgotrajnem vrstniškem nasilju naredila samomor. V tem tednu so se resni in manj resni mediji ukvarjali z inavguracijskimi rdečimi čevlji predsednice Državnega zbora, nekaj slabše kotirajočih medijev je priobčilo tragično novico o smrti deklice. Mimogrede, a prav tako pomenljivo za obravnavo ob drugi priložnosti: tudi v skromni pokritosti dogodka, sicer vrednega – tako kot vsi drugi samomori otrok in mladoletnih – največje pozornosti, je bilo dovolj prostora tako za kredibilne kot za nekredibilne namige o narodnostnem ozadju vrstniškega nasilja. 

Časovno sovpadanje v parlamentu množečih se rdečih čevljev in medijsko-strokovna utajitev dekličinega samomora z okoliščinami vred je mnogotero boleč pokazatelj politične kulture in obče vrednotne naravnanosti v državi. Za slednjo bo slej ko prej morala prevzeti odgovornost prav institucionalizirana politika. 

V Sloveniji je po podatkih NIJZ med letoma 2008 in 2018 naredilo samomor 88 dečkov in deklic, deklet in fantov med desetim in devetnajstim letom starosti. Stiska, tesnoba, žalost, groza, obup teh človeških bitij pred dejanjem brez možnosti popravka je onkraj dometa predstavljivega. Na tem mestu se vzpostavlja ali naj bi se vzpostavljala naša neizogibna, a sočutna nevednost. 

Otroška ali mladostniška misel o samopokončanju je lahko abstraktna, fantazijsko maščevanje v odsotnosti drugih sredstev, da bi se vrstniški skupini ali odraslim dokončno pokazalo, kar jim gre, in z lastnim uničenjem dokazalo, da niso imeli prav. Toda izvedba lastne smrti je v tem trenutku strukturno presegajoča osebna doživljanja – je popolna vdaja pred družbeno-političnimi okoliščinami, v katerih imajo na koncu koncev rdeči čevlji primat nad nezamisljivimi usodami otrok in mladoletnih. 

Podobnih simptomov je mnogo. Že to, da NIJZ leta 2021 ponuja podatke o mladoletnih smrtih, ki sežejo le do konca leta 2018, vzpostavlja slepo pego glede najbolj krutih učinkov ukrepov pandemičnega obdobja na šolajoče se na osnovnih in srednjih šolah. Pandemična odtujenost, ki ni bila neizogibna, kot je bil očitno pojav virusa, se je umestila na pripravljen teren. Vsaj od druge polovice devetdesetih let preteklega stoletja je neločljiv del osnovnega šolanja zaslepljevanje otrok z domnevno nujo po prisvajanju in utrjevanju tekmovalnosti. In ne gre zgolj za t. i. prikriti učni načrt. Pozivanje je sistematsko, kot da bo negodno komolčarjenje lahko privedlo do več vednosti in znanja ter do bolj kompleksno razvijajočih se osebnosti. 

Skozi oddaljeni pogled je socializacija v tekmovalnost dvorezen meč, saj bo v par desetletjih ranil tiste, ki ga ta trenutek držijo v rokah. Manko sočutja, medsebojne podpore, smisla za sobivanje se pač ne konča pri tistih »drugih«, »ne-naših«. Podobno je s promocijo in prisilami k storilnosti, ki v šolskem okviru mnogo bolj kot vizijo ustvarjanja za dobro skupnosti utrjujejo predstavo o osebnem uspehu, pri čemer iz dnevne sheme postopoma izpadata medosebni čas in prostor, ki nista omejena s pridobitnim ali dosežkarskim interesom. 

Deklica, katere samomor je bil deležen tako medijskega kot strokovnega zanemarjanja, bi nas post mortem morala zbuditi iz omlednega odnosa do vratolomnega nižanja standardov političnega komuniciranja in s tem tudi medijskega in viralnega ustvarjanja pritlehnih realnosti. 

Zavreči je treba izgovore, temelječe na ideološki in idejni politični polarizaciji, pa pojavnostih, povezanih z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo in družabnimi skupnostmi, poseljenimi s troli itd. Odgovornost je tako poklicna kot osebnostna in izbira je prosojna glede na učinke: pristati na načelo tekmovalnosti, ki po nujnosti vodi do malenkostnosti, maščevalnosti, spletkarjenja in barantanja, ali vzpostaviti poklicni etični kodeks, po katerem bodo kršitve dejansko kaznovane, osebna zaveza etični naravnanosti in delovanju, tudi delovanju skozi govor, pa v prid poklicnemu napredovanju v enaki meri kot druge osvojene veščine in strokovnost.    

Diktat načela tekmovalnosti? Passé

Slavoj Žižek je 9. maja 2022 tekom spektakularnega Studia City v živo pod streho Slovenskega mladinskega gledališča postregel s prostodušnim nasvetom tedaj še kandidatu za mandatarja Robertu Golobu: bodi avtokrat! – Tako, kot Janezu Janši kljub občemu mnenju ni uspelo biti (ker se je po Twitterju maščeval za vsako neugodno mnenje o sebi). Nezgrešljivo ciničnemu odnosu do vladajočega koncepta »demokracije« navkljub je v tem pop-politično-filozofskem motu upoštevanja vreden namig. Naj se vodja in vodilni tim pri realiziranju ciljev in vizij ne pustita motiti z obrobnostmi, še posebej tistimi, ki izvirajo iz zlobne prizadetosti. Pomp okoli rdečih čevljev v tem okviru ne pomeni nič drugega kot nasesti na provokacijo, spustiti se na raven obrekovalca. Če se je v primeru Katarine Kresal v obdobju njenega notranjepolitičnega ministrovanja marketinško recikliranje »ženskosti« z razobešenimi spodnjimi hlačkami na dolge proge ni obneslo, se verjetno tudi politično tekmovanje z rdečimi salonarji kot adutom ne bo kaj prida obrestovalo. Nikdar tekom novega mandata ne pozabimo na obljube, da se politika kani zresniti in scela preiti na področje odgovornosti do prebivalstva, ne nazadnje tudi do njegove rapidno rastoče revščine. 

Pa ne gre samo za banalnost prepiranja z bolj ali manj dragim fetiš objektom in sklicevanjem na »ženskost« kot orodjem polnomočenja statusa žensk v politiki ne glede na to, ali se uprizarja z retro »ženskostjo« v lokalni ali s sodobno različico v t. i. zahodni zamejenosti. Kje se je zataknil globalno promovirani gender mainstreaming ali po slovensko »uveljavljanje načela enakosti spolov«? Politike EU na različnih ravneh in v mnogoterih organizacijskih oblikah spodbujajo razgradnjo spolnih stereotipov in pojmovanj domnevno »naravne«, enovite »ženskosti«, še posebej tiste, ki je komercialno-oglaševalski produkt. Gre za klišeje, kakšne naj bi ženske bile, da bi kljub vse višji izobraženosti in zasedanju vse pomembnejših delovnih mest še vedno veljale za erotične po točno določenih normah. »Nova spolna pogodba«, skovanka Angele McRobbie, ene vodilnih feminističnih teoretičark sodobnega ospoljenja deklet in žensk, smiselno razkriva daj-dam barantanje med kvantitativno najbolj množično zasedenima spolnima skupinama (ženske/moški) v spregi dveh globaliziranih režimov, tj. spolov in ekonomije (celoten članek je prosto dostopen na https://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1080/09502380701279044?journalCode=rcus20).

Kar predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič investira v svoj politični status, zlahka postane stvar javnosti. Ko se ena njenih struj oglasi z diskriminatornim spolno zaznamovanim problematiziranjem zadev politike v spregi z zasebnostjo, zna biti resda prav vpijoče krivično in tudi ne-umno. Je pa v obravnavani situaciji vprašljivo iz kosa obuvala in njegove modno večne klasike spočenjati upor proti t. i. mačizmu. Še sploh ker marsikatera med feministkami in spolno ozaveščeno angažiranimi ženskami težko gleda trpinčene televizijske napovedovalke, komentatorke in voditeljice, katerih večina je iz ne povsem transparentnih razlogov ponotranjila telesno represivno komercialno normo visokih pet. 

Namesto bojevitih piarovskih prijemov z utrjevanjem vprašljivih in idealiziranih norm domnevne univerzalne »ženskosti« bi sama svetovala financiranje in popularizacijo parlamentarnih študij iz spolne in medpresečne perspektive ter delavnice z gender mainstreaming področja za parlamentarke. Tako kot so že pred več kot desetletjem pričele početi B.a.B.e. (https://babe.hr/) v hrvaškem Saboru in tako kot že desetletja počnejo v Evropskem parlamentu (četudi je napredovanje v zadevah počasno, gl. https://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2021/694216/EPRS_STU(2021)694216_EN.pdf). 

Parlamentarke bi morale ne glede na strankarsko provenienco imeti možnost ozavestiti in utelesiti dejstvo, da gospodovanje v razmerjih spolov skozi refleksijo tlačenih po nujnosti privede do odpora. Britanska antropologinja Marilyn Strathern je s to mislijo elegantno obrnila težko tezo Michela Foucaulta, da vsak upor prikliče povratni udarec oblasti (https://www.semanticscholar.org/paper/An-Awkward-Relationship%3A-The-Case-of-Feminism-and-Strathern/25417fc0cc8417cb7d4adcd3e8529b07e453656c). Mimogrede, a pomenljivo: navedeni članek je bil izdan v času spočenjanja tretjega vala feminizmov, ki so soustvarjali družbeno pluralizacijo spolov in seksualnosti. 

Recimo, da bi bilo opisano dogajanje s čevlji lahko vzeto lagodneje, bržkone kot podaljšek praznovanja volilne zmage. Vendar bi bilo tudi v tem primeru težko zanemariti konico ideološkega boja, ki so jo, da bi bila mera prepolna, skušali odbiti konvencionalni temni in beli čevlji parlamentark aktualne opozicije. Smešno, tudi zato, ker je boj med dvema vrstama čevljev na bizaren način že vnaprej subvertiral (spinovsko) spravljive tone starega in novega predsednika vlade ob predaji in prevzemu funkcije. 

Očitno bo moralo verjetje v neizogibnost političnega bojevanja nekako skrepeneti. Še posebej ob dejstvu, da je z (brezskrupulozno) bojevitostjo povezana napeta ideološka polarizacija, ki večino diskusij o tesno prepletenih zadevah države in prebivalstva odbije od polja življenjskih realitet. 

Ideja »športno etičnega« političnega tekmovanja, ki jo je utemeljila Chantal Mouffe v Agonistiki (https://maska.si/knjiga/chantal-mouffe-agnostika-misliti-svet-politicno/), se ni prijela, realpolitika deluje čedalje bolj v nasprotju z avtoričino vizijo. Z nekaj sarkazma velja ugotoviti, da načelo (tovariške?) tekmovalnosti testirajo na šoloobveznih otrocih in da se je že doslej tam vse skupaj pošteno in usodno sfižilo. 

Iz arhiva vrednot bi veljalo potegniti argumentiran dialog in polilog s ciljem konsenza ali tudi kompromisa za doseganje ciljev v dobro države in njenega prebivalstva. Cilji so v dobi, ko kolapsirajo civilizacijski in naravni sistemi, morda manj problematični za politično usklajevanje, kot so bili dve desetletji tega. Pogoji obstajajo, vendar nobena še tako obupna realnost ni večna, niti tista, ki jo podžiga predstava o neizogibnosti civilizacije boja in nasilja, ki kontinuirano in škodljivo žarči iz ideološke srži patriarhata (https://www.youtube.com/watch?v=IF0tekA_Vgc).