Vrednote so seksapilne

Nisem pripravljena na novoletni večer. Zbudila sem se iz tesnobnega polsna. Na koledarju je bil 6. januar, ko naj bi se v skladu s tradicionalnim obredjem novoletne peripetije zaključile. Vse je bilo že mimo in v nasprotju z mrzličnim opravljanjem del pred novim letom se je zdelo, da je časa veliko, predvsem za ljuba opravila, tudi za zasnutek eseja o vrednotah. Začela sem spontano, dnevniškemu žanru primerno brez inhibicij, z mestoma uglajeno, mestoma razmetano pisavo, usklajeno z doživljanem lastnega odnosa do različnih izhodišč. 

Noč med 12. in 13. januarjem je, in začela bom tam, kamor me je nezavedno pripeljal začetek, ki ga zaradi drugih (samo)zadolžitev po tistem dnevu nisem razvila v kaj bolj jedrnatega. Kljub temu sem imela etično-moralno, mentalno, pa tudi čustveno veliko opraviti s seksualnostjo. Predvsem z vidika ospoljenih vrednot, najbolj zavzeto po branju avtobiografskega teksta mlade tujke, ki je zaradi možnosti spletne zlorabe svojo spolno izkušnjo nepravično plačala s stresom, strahom in občutki krivde. Svoboda izbire modusov seksualnosti, čeprav v njenem primeru ni povzročala nikakršne škode drugi osebi niti krogu oseb, je bila po moji presoji zanjo za vedno rigidno zamejena, njeno seksualno življenje pa gotovo za daljše obdobje povezano z negotovostjo in samoizpraševanjem. Četudi se prikrita grožnja njenega nekdanjega fanta ni uresničila. Posnetek spolnega akta, za katerega ni dala privoljenja in za njegov obstoj ni niti vedela, se ni znašel na spletu. Spričo nekonvencionalne seksualnosti bi bila stigma neznosna. V ruralnem okolju ne bi moglo nič preprečiti posledičnega diskriminiranja in izključevanja, in uresničitev precej razširjene in nenasilne spolne fantazije gotovo ne bi bila olajševalna okoliščina. Prej nasprotno, domačijska skupnost bi jo še bolj kaznovala zaradi občutkov krivde ob identičnih lastnih spolnih fantazijah.  

Težko bi mi bilo nadaljevati z evropsko statistiko o samomorih kot posledici spletnih zlorab seksualnosti in s (trans)spoli ter spolnostjo povezanih nasilnih dejanjih in femicidu. V Evropi in globalno številnost slednjega narašča tudi tam, kjer tega ne pričakujemo. Avstrija ima glede na populacijo statistično več femicidov kot Brazilija. Vez med trendi t. i. moške sfere (manosphere) in raznovrstnim nasiljem nad ženskami in transženskami se utrjuje. Gre za eno večjih grezen Evrope in civilizacije. Sama se od njegove brutalne družbeno-kulturne moči oddaljujem tako, da se ukvarjam s simbolnim nasiljem, z ozadenjskim delovanjem spolnega režima v spregi s korporativnim, hiperpotrošniškim liberalizmom. 

Simbolno nasilje se udejanja skozi semantične sisteme, ki diskriminirajo, izključujejo in – kar se prerado pozablja – prejudicirajo družbeno destrukcijo brez relevantne analize. 

Nekateri znaki so tako vpeti v vsakdanjost, da njihove nasilnosti niti ne prepoznamo. Denimo dihotomična znaka za ženski in moški spol v okviru spolne dihotomije: ♀ in ♂. Znaka sledita spolnim mitom. O ženskah, ki naj bi bile po anatomsko-fiziološki usojenosti bliže zemlji, ki menda rojeva, da bi samoumevno dajala – in o moških, ki naj bi ekskluzivno, samo oni, pripadali duhu v svoji sili ustvarjanja.  

Nekateri opresivni pomeni pa so enostavno preveč brutalni, predaleč od pripoznanih realnosti; pred takimi znaki se je mogoče ubraniti s »hoteno nevednostjo« (Nancy Tuana, Tomaž Grušovnik, Kristin Waters), hotenim nedoumevanjem, vidim, a nočem videti/vedeti. Lahko pa z lahkoto umevamo drastični, za mnoge tudi usodni groteskni ples nasprotij v globalizirani civilizaciji. Skozi nadnacionalne in državne institute deklarira človekove pravice, posebej tudi človekove pravice žensk in človekove pravice otrok, ki jih skuša institucionalno uresničevati in marsikatere tudi zares udejanja. Obenem hrani destruktivno moč, ki se poraja iz realnih, perverznih kapitalsko-finančnih razmerij s političnimi odločevalci Janusovih obrazov. 

Na eni strani se širijo ideje v domeni etičnega, civilizacijsko vrednega, perspektivnega, ki postajajo vse bolj vključujoče, pozorne do živalskega sveta in narave nasploh. Poraja se nova zavest o svetu, pogojih obstoja in njegovi vrednosti po sebi. Tu se povežejo substanca, individualna zavest, »nadzavest« ali »mreženje uma«. Ta tretja raven je zelo raznorodno pojmovana, v zadnjem obdobju tudi v znanosti, pri čemer ne gre zgolj za človeško zavest in nekakšen skupnostni um. Ali ne bi bilo bolje, če bi se transhumanizem razvijal s poudarkom na tej usmeritvi in bi bila tehnologija zgolj sledilka, opora?  

Na drugi strani polarizacije so ideje, ki se pogosto opojmijo kot negativne vrednote, zlasti krovna »negativna vrednota« moči za instrumentalizacijo; sem sodijo uspeh za vsako ceno, poveličevanje sposobnosti manipuliranja, vključujočega spretnost laganja in odtujevanja finančnih sredstev, blaga in dela. Instrumentaliziranje postaja že kar nadkompetenca, katere merilo je število zmanipuliranih ljudi. Vse bolj gre za milijarde, tako v številu zmanipuliranih, podrejenih ljudi kot v povezanem obsegu kapitala. 

Polarizacija pozitivnih in »negativnih« vrednot je naivna, ker izpušča iz registrov mišljenja morda najbolj učinkovite dejavnike v spremembah globalizirane, civilizacijske kulture. Že samo pojmovanje destruktivnih idej v okviru vrednot je problematično. Še nedavno se je preprosto reklo ideologija, zavajajoči miti in racionalizacije v prid zatiranj in podjarmljenj.  

Ideja o tekmovalnosti kot psihični naravnanosti sama po sebi ne more biti okarakterizirana kot pozitivna ali negativna, saj je njeno učinkovanje kontekstualno. Vendar z izjemo športa, kjer je tekmovalnost zamejena z dogovorjenimi jasnimi in zapisanimi pravili, katerih spoštovanje se sproti preverja, in kjer so kršitve dejansko kaznovane, ni videti, da bi jo na kateremkoli drugem področju faktično in v vsakem primeru norme in pravila zares omejevala, kolikor ni etične zavezanosti in moralne drže posameznice_ka. Pravzaprav v njej niti ne morem ugledati kakršnegakoli skupnostnega smotra izven športa in iger, saj praviloma vodi do nepričakovanih in neželenih učinkov. 

Tudi ideja o individualizmu, v skladu s katero so uspešni_e posamezniki_ce mera uspeha družbe in družbenih skupin in edina instanca odgovornosti za lastno življenje, je vrednotno ambivalentna. Raba in zloraba individualizma sta prav tako kontekstualni, na osebni ravni odvisni od samoomejevanja ali njegovega manka na eni strani in etične (ne)zavezanosti politike glede dobrobiti prebivalstva na drugi strani. 

Ko sta ideji individualizma in tekmovalnosti ideološko zaledje izkoriščanja, diskriminiranja, izključevanja, skratka opresije, se širita skozi promocijske fraze, ideologeme. Utemeljujeta politično desnico, a bi ju bilo zelo politikantsko omejiti samo nanjo, nasprotno, lahko se izkazujeta tudi v družbeno-politično in kulturno najbolj progresivnih gibanjih in refleksijah. Presoja, za kaj gre, temelji na kategorijah (ne)demokratičnosti v pluralizmu odnosov: svobodoljubnost, pravičnost, uzurpacija moči, samovoljno identificiranje drugih, zatiranje, krivice, argumentacija, pogajanje, konsenz … 

16. januar. Menda smo že vse_i ozaveščene_i glede dejstva, kako odlično oblasti služita obe globalno promovirani ideji. Individualnost in tekmovalnost pripadata polju političnega. Uprizarja ju že sama podoba: nosilci oblasti kot izstopajoči posamezniki, redkeje posameznice, a še te pretežno v »moški« legi. Vanje in v ideje, ki jih promovirajo, se investira upanje. Po kakšnem defektnem scenariju je prišlo do tega, da je usoda sveta potencialno odvisna od nekaj izkazano socialno patoloških oseb? Pa tekmovalnost: v najbolj radikalni izvedbi se udejanja v vojnah, ki nas praviloma, čeprav to ne bi smelo biti nujno, puščajo v občutjih obupa in nemoči. 

V hierarhičnem spustu v množice, tja, kjer obstajamo kot nehomogeno ljudstvo, je tekmovalnost organizirana skozi mnenjsko polarizacijo, in ni je pomembne družbeno-politične zadeve ali stvari kulture, da je vladajoči diskurzi ne bi spodbudili. Vse postane tema za medsebojno ravsanje, dokazovanje, ki ga spremljajo dokaj bedni občutki in čustva. 

Tekmovalnost in individualnost sta mitski dvojčici. Od premnogih zaradi občutka moči opitih nosilk_cev političnih funkcij do otrok, ki od rosnih let odraščajo v kulturi pornografizirane seksualnosti in raznorodnega nasilja, vse človeško naj bi se ukalupilo v protomatrico, ki zapoveduje: upleni si užitek in ugodje; in na drugi strani: naredi vse, da boš dober in predan plen. Na obeh straneh se je treba boriti posamič in premagati konkurenco, tudi v vlogi plena. 

Ni naključje, da se protomatrica napaja pri spolnih in seksualnih tradicionalizmih, saj v njih najdeva vir trdoživosti. Nemški raziskovalec Thomas Eckes (namenoma je izbran avtor) je diskriminatorno ospoljenje občih človeških karakteristik prikazal takole: ženske = odprtost za skupnost, kjer figurirajo pomembnost odnosov, toplina, prijateljstvo, skrb(nost) / moški = usmerjenost k opravilom in aktivnostim nasploh; tu sta pomembni lastnosti samozavest in tekmovalnost. Ker gre za »moški« karakteristiki, ki sta ključni za zgodovinsko in aktualno delovanje javne sfere, socialni psiholog, že navedeni pisec, povsem ustrezno sklepa na večvrednost kompetentnosti moških (gl. https://link.springer.com/chapter/10.1007/978-3-531-91972-0_20). Precej nerodno, da je treba – četudi iz specifične perspektive – še vedno pisati o tradicionalističnih spolnih mitih, o menda vrojenih, spolno specifičnih lastnostih moških in žensk, tri četrt stoletja po tem, ko jih je preizpraševala Simone de Beauvoir v obsežnem delu Drugi spol. In treba je, takoj ko postane razvidno, kaj ideološko poganja aktualno lomljenje sveta. 

Vladajoča kultura individualizma in tekmovalnosti je privedla do prevrednotenja vrednot in idej; kjer je bil tradicionalno po etičnih zapovedih minus (denimo medosebna tekmovalnost izven športa in iger, egoizem …), je zdaj plus in obratno (na primer sočutje in brezinteresno posvečanje drugi_emu). Obenem družbo obvladuje romantizirano mišljenje. Romantično zanesena ikonografija zmagovalcev in zmagovalk, ki nas prepričuje o njihovi etični neomajnosti, spričo katere ne morejo delati drugače kot za dobro ljudstva? Tehnologija zmag – pa saj ne gre samo za politiko – je zelo podobna tehnologiji religioznih institucij, kjer so realna razmerja pokopana pod bliščem materialne platforme in umišljeno vzvišenostjo duha, ki naj bi nas slej ko prej privedel v raj ali »podobo raja«, tako na nebu (religiozna oblast) kot na zemlji (posvetna oblast). 

Ospoljenje in seksualizacija delujeta kot protomatrica delovanja globalizirane človeške družbe zaradi dogme o svoji neizbežni prirodnosti in s tem dominantnosti. Ilustrativen primer je odnos do transskupnosti, njihovih gibanj in refleksij. Dominirajoča kultura jih kooptira kot kulturni trend, ki ne ogroža patriarhata. Ne dojema jih skozi prevpraševanje spolne dihotomije, heteronormativnosti in opresije žensk v heteroseksualnih razmerjih. Ali pa jih stigmatizira, v postresničnosti tudi z lažnimi spletnimi prikazovanji domnevnih deviantnosti. Kritika vsakega družbeno pomenljivega skupinskega delovanja je sestavni del demokracije. Toda tu gre za miniranje osmišljenosti teh gibanj.

Heteroseksualnost in njena normativna funkcija kot del protomatrice prenikata tudi v druga razmerja ospoljenja in spolnosti. Romantika ima denimo manipulativno funkcijo zapeljevanja. Naj se ne bi čudile_i izjavi Slavoja Žižka izpred let, da je v ljubezenski intimi uvod edini zanimiv, spodbuden del. Plen je postal lastnina, lova je konec, treba je le še poskrbeti, da zaradi pretirane zanemarjenosti in omalovaževanja ne uide. Če kaže znake take želje, je treba investirati nekaj začetnega truda, dokler se ne pomiri. In tako znova in znova. Prijatelj je to opisal kot »krožno vožnjo«. Če se udomačeni plen upira, tudi lovcu ni lahko. Seks je sredstvo pomiritve, v srži pa sredstvo za obvladovanje druge osebe. Interpretacija akta je falocentrična, moški prodira, akt agresije, ženska sprejema, se vdaja. To ni edina obstoječa interpretacija intimnega razmerja in seksa, je pa prevladujoča. Fiksno pozicioniranje spolnih vlog, kjer ni nobene pretočnosti, ustvarjalnosti, občutljivosti za čustvena in telesna stanja. Določa nas sprega med romantiko in pornografijo. In vprežene so vrednote aktivnosti in uspeha, toda v plenjenju in posedovanju, racionalnem obvladovanju na eni strani, v Eckesovi posplošitvi akcija in izvedba zadanih nalog, in na drugi strani mehkoba vdajanja in predanosti, lojalnost, razumevanje, potrpežljivost, čustvenost, z Eckesom skupnostna naravnanost (v par). Večvrednost je na strani aktivnosti in kompetenc za izvedbo, kar korespondira z ideološko komponento obeh vodilnih idej polja političnega, individualnosti in tekmovalnosti. 

Ali je opisana protomatrica naša usoda, presegajoča zadeve (trans)spolov in seksualnosti? Prakse nekaterih domačijskih kultur, napaberkovane na antropoloških terenih, pripovedujejo, da ni. Da se živeti v miru, konflikte spreminjati v zabavno igro, voditi skupnost kolektivno, materinsko funkcijo lahko opravljajo očetje, očetovsko materini bratje, izkušenost starih žensk in moških se da razumeti kot učljivo modrost, moški smejo ostajati doma in ženske so lahko samske ali zaporedno monogamne, ne da bi se jih zato poniževalo ali se jih dojemalo kot razpoložljive spolne objekte. 

Hodimo po poti onkraj zavajajoče romantike in brutalnosti v neetični seksualnosti, utemeljeni na polarizaciji neenakih ospoljenih instanc. Intimno se združevati v občutju ljubezni ali naklonjenosti in povezanosti, v slasteh telesa druge_ga in lastnega telesa, posvetiti se atlasu kože in zaznavanju čutenja, odkrižati se, dobesedno, indoktrinacije v romantizirano in obenem pornografizirano seksualnost. To je tako zelo cerkveno-krščansko, meso kot nekaj grešnega, umazanega, pritlehnega, povezanega z ljubeznijo v funkciji človeške, družinske, ekonomske reprodukcije. Zato je s telesnimi nujami in telesnostjo treba opraviti instrumentalno, konec koncev pa je zaradi njene funkcionalnosti enako tudi z ljubeznijo. 

Morda je možnost drugačne protomatrice seksualnosti in ospoljenja izven takšnega in drugačnega, tudi odklonskega ubadanja s spolno dihotomijo in dimorfizmom ter pojmovanja t. i. kemije v spolni privlačnosti. V aktualnih kulturnih konstelacijah je takšna kemija predvsem produkt individualnega ponotranjenja kulturnih konstrukcij intime v preseku s fantazmami, razvitimi v primarnem družinskem okolju, ki pa je bilo tako ali tako tudi samo družbeno-kulturno zaznamovano. Privlačita se osebi z dopolnjujočim se nizom osebnostnih poškodb in mankov. Aktualne kulturne fantazme pa se investirajo v kompenziranje temeljnih družbeno-političnih problemov. 

Možnost oporečniškega konstruiranja želje je v zaupanju v vrednote in njihovo udejanjanje: v občutenje, kompleksno zaznavanje tako sebe kot druge osebe skozi telo, čustva in um, v skupen smoter ali tudi v njegovo usklajevanje. Kar lahko povzamem zgolj s krovno sintagmo, vrednoto odprtosti, čuta in skrbi za skupnost. Nekaj podobnega je bilo zapisano predhodno v kontekstu povzemanja tradicionalističnih »ženskih« karakteristik, vrednot.  

Če neko zamišljeno, a ne izključno teoretsko matrico ospoljenja in intime/spolnosti prenesem na polje družbe, politike, kulture, se mi kot pomembne vrednote, konvencionalno pripisane ženskam, prikažejo še druge, navezujoče se vrednote, kot so sodelovanje skozi so-čutenje, medsebojna podpora, odgovornost, tudi zase, zaupanje …

Provizorična konceptualizacija protomatrice mi je pomagala nadgraditi razreševanje enigme odnosa med ustvarjenim delom in osebo, ki ga je ustvarila. V razgradnji ločevanja javnega in osebnega je nekaj, kar je še bolj pomembno od golega prepričanja, da ustvarjalca_ke ne moremo ločiti od njegovega oziroma njenega delovanja in proglašati za izjemno osebnost nekoga, ki izza paravana talenta ali genija ustvarjalnosti v zasebnem življenju pri polni zavesti počne izprijene reči, ki poškodujejo ali uničujejo druge. Iz zelo preprostega razloga, saj ne bo prepričljiv_va, če bo med idejami njegovih oziroma njenih del in idejnim zaledjem osebnega delovanjem diskrepanca. Kajti padel_a bo v to nemogočo, nekonstruktivno »zahodnjaško« shemo dualizma med materijo in duhom, stvarnostjo in željo. 

Argument o nuji koherence med izpričanimi lastnostmi, ki se kažejo skozi delovanje ustvarjalke_ca v skupnosti, in vrednotami, ki jih ta oseba tako ali drugače uprizarja skozi artefakte, temelji na perspektivi. Opazovalke_ci, publika, ljudstvo izgubimo zaupanje, če ugledamo idejno vzneseno delo skozi perspektivo delovanj osebe, ki je delo ustvarila, in ta delovanja niso etična, so, nasprotno, destruktivna za druge ali celo skupnost. Naše razumevanje in zaznavanje artefakta se spreminja glede na to, kar skozi delovanja v skupnostnih razmerjih izvemo o osebi, ki je delo ustvarila. 

Razsulo se je in razsulo nas je že preveč mesij, bojda zavezanih civilizacijsko univerzalnim etičnim normam in družbeni prenovi. Zaupanja vredno in nezadržno privlačno postaja udejanjanje celovitosti, s tem verodostojnosti, odgovornosti, zmožnosti za konfliktna soočanja in artikuliranja zadev, kot se v določenem trenutku mislijo ali dokazljivo so.   

17. januar, jutro po delovni noči. Veliko dela nas čaka, toliko čustev, umovanj, naših notranjih in povnanjenih delovanj, izkustev. Doslej nevidno, nečuteno, nemišljeno vznika v preoblikovanju sveta. Kakovost usmeritve in naraščanje številnosti pravita, da je teža na strani etosa sočutnosti, mišljenja skupnosti, zavesti in »nadzavesti«. Uresničevanje vrednot dviga eros, neuničljivo silo življenja in obstoja. »Nič« pa ne obstaja in depresija je stanje individualne zavesti, ki inhibira delovanje skozi instanco, tule provizorično poimenovano nadzavest. Spomladi bo bivajoče hočeš nočeš moralo in si želelo brsteti v povezanosti vsega, kar je. 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS