Zvitorepec skozi obdobje samoupravljanja in neizprašanega seksizma

Samoupravljanje in avtonomija 

Miki Muster je institucija slikanic, stripov in animacij v vseh mogočih žanrih in slogih. Tekoče leto je začelo dobivati pospešek, da bi v mesecu novembru v dramatičnem slogu časa pohitelo do 100. obletnice njegovega rojstva (22. 11. 2025, Murska Sobota). Stoletnico bosta poleg kulturnih dogodkov protokolarno zaznamovala priložnostna znamka z Zvitorepcem in kovanec za dva evra.

Človek, ki je izumil Zvitorepca, nakar še Trdonjo in Lakotnika in do prijazno kasne smrti pri 92 letih vztrajal pri ljubkovalnem nadimku v spregi z resonančnim priimkom, ni mogel biti čisto od tega sveta. Tako se je zdelo nam, otroškim bralkam in bralcem Zvitorepca, ko nam je prijateljica povedala, da v vrstni hiši poleg njihove prebiva Miki Muster z družino. Sloka, za tisti čas visoka pojava markantnega Mikija Mustra je delovala zadržano. V pogovoru z Mustrovo sosedo, takrat zgodnjo najstnico, izvem, da moja otroška zaznava ni bila napačna. Muster je bil zadržan, »bolj introvertiran«, in vljuden – »noben striček«, da se ne bi kaj takega sklepalo po njegovih prikupnih risanih stvaritvah, v katerih so še zlobci simpatični. (Tako mi na vprašanje, kaj mu je bilo pri Zvitorepčevih Treh mušketirjih najbolj všeč, šestletnik odgovori, da »Joža Gulikoža«.)

Pred časom sem v družbi kolegic, ki nas je davno tega povezala udeležba na četrti in žal tudi zadnji svetovni konferenci žensk, ki je v organizaciji Združenih narodov potekala v Pekingu leta 1995, omenila, da se po ogledu predstave Trije mušketirji v Mladinskem gledališču v imenitni režiji Matjaža Pograjca ukvarjam z Zvitorepcem in Mikijem Mustrom. Simultano sta ga dve tovarišici okarakterizirali kot »posebnega«. Kajpak, spet je šlo za avtentično sosedsko izjavo – kasneje, po vrnitvi iz Nemčije, se je namreč Muster z ženo in sinom preselil v Rožno dolino, kjer še sedaj živi ena od teh kolegic. Je bila pa sama omemba Zvitorepca za družbico poživljajoč moment. Generacijsko je pomenil Zvitorepec stripovsko akulturacijo, udomačitev v tej žanrski kulturi.

Miki Muster je bil s svojim delom po logiki stvari tudi priljubljena tema kritiških označevanj. »Slovenski Disney« je ponarodel. Primerjava drži zgolj pogojno, slogovno po všečnosti, nikakor pa ne po sladkobnosti, karakterni preprostosti osrednjih likov in odlepljenosti od vrednotne dimenzije zgodbe, ki zaznamujejo Disneyjeva dela, ne pa tudi Mustrovih. Gotovo je k tej očitno neizogibni disneyjevski fiksaciji prispeval tudi sam mojster z večkrat omenjeno avtobiografsko notico, da so ga sredi najstniških let življenjsko zaznamovale risanke Walta Disneyja. Prav tako zamejeno umestna je primerjava institucije Muster z Disneyjevim korporativnim in marketinškim kompleksom. Pri tem je treba je vzeti v zakup razlikovalne družbeno-politične pogoje možnosti stripa, slikanice, risanke, animacije nasploh in plutja z vsem tem po komercialnih vodah ZDA in tedanje Jugoslavije ter znotraj nje posebej Slovenije. Disney je bil in je končni produkt kompleksne mašinerije, Muster je bil avtonomen ustvarjalec, čigar družbeno-politično okolje je zahtevalo več kritičnosti in s tem refleksivnosti nasploh, poleg tega so bile njegove možnosti tudi tehnično in ekonomsko zelo omejene. To slednje je bil tudi Mustrov osebni razlog za poldrugo desetletje dolg premik v Nemčijo.

Mustrova apropriacija Disneyjevega vzorca je bila zelo konkretno zaznamovana z obdobjem socialističnega samoupravljanja. V tem kontekstu je zanimiv in poučen vsebinski poudarek. Medtem ko je Disneyjev imperij vneto indoktriniral mladež z diskriminatornimi vsebinami, je bil Miki Muster v Jugoslaviji sprva deležen očitka žanrskega koketiranja s kapitalističnim Zahodom. Danes so Disneyjeve rasistične zastavitve stvar označevanja določenih animiranih filmov z opozorilom o spornih vsebinah (denimo Knjiga o džungli, Dama in potepuh, Peter Pan, Dumbo …).

Naš mojster risanih likov in redkejših likinj od osemdesetih let naprej in še post mortem z Zvitorepčevimi monografskimi publikacijami doživlja dolgo preporodno obdobje. Bi bilo pa pošteno Buchove knjižne izdaje pospremiti z uvodi, ki bi za otroško in mladinsko bralstvo umestili Zvitorepca v njegov izvorni čas z razkritjem, da seksizem ni več nekaj družbeno in kulturno sprejemljivega. Tej iztočnici bo v nadaljevanju nujno posvetiti več prostora in misli.

Muster se v obdobju ekonomskih in političnih preigravanj s samoupravljanjem ter liberalizacijo, revizionizmom in obenem ždanovščino, tj. ideološko ortodoksnimi posegi v kulturno produkcijo, kot stripovska institucija utrdi dvakrat. Aprila leta 1966 izide prva slovenska specializirana stripovska revija Zvitorepec – tisk za mladino in razvedrilo. V njej so ponatisi Mustrovih stripov, objavljenih v Tedenski tribuni, nekaj drugih izvirnih slovenskih stripov, med njimi Gatnikova adaptacija Bobrov, in kar nekaj prevodov znanih in legendarnih tujih primerkov žanra. Čez poldrugo desetletje se spet zgodi stripovska revija po zaslugi delovanja kulturnega društva Klub devete umetnosti, ustanovljenega leta 1977. Skupaj s ČGP Delo – TOZD Delavska enotnost začne v začetku osemdesetih izdajati mesečnik Zbirka za otroke in mladino, ki je skorajda v celoti mojstrova domena. V tem okviru pride do prvega slovenskega stripovska natečaja z vsejugoslovanskim povabilom in izjemnim odzivom. Vsi udeleženci dobijo po lepem starem načelu enakovrednosti diplomo Zvitorepec. Podelitev je potekala v še ne povsem dokončanem Cankarjevem domu arhitekta Edvarda Ravnikarja – pisalo se je leto 1982 –, pospremila pa jo je 4. knjiga Zvitorepca z Mustrovima stripoma Čudežni otok in Trije hribolazci.

Danes je Zvitorepčevih monografskih izdaj sedemdeset. Tako pove letošnji podatek z neuradne Mustrove spletne strani v angažmaju poznavalca in soavtorja monografije o Mustru, njegovega stanovskega kolega, kiparja, ilustratorja in animatorja Uroša Sajka.

Primer Zvitorepčevih Treh mušketirjev

Posrečen miks dveh pomenljivih pojavov iz kulturne in politične zgodovine, stripa in razmerij oblasti, pokaže, kako raznorodni so bili Mustrovi ustvarjalni vložki. Trije mušketirji, pravzaprav štirje, so neštetokrat poustvarjena fiction-faction zgodba iz časa vladavine Ludvika XIV., sprva otroškega, nato Sončnega kralja francoske absolutistične vladavine. D’Artagnan, ki najde svoje tri mušketirje (»Vsi za enega, eden za vse«), je resnična oseba, stotnik kraljeve lahke konjenice Charles de Batz de Castelmore d’Artagnan, zapisovalec svojih spominov. Našel jih je novinar, romanopisec in pamfletist Gatien de Courtilz de Sandras, jih priredil in leta 1700 objavil. Za njim je zgodovinsko sledljivo pripoved recikliral v legendo – v slavne Tri mušketirje – Alexandre Dumas starejši.

Časovni stroj se je na poti v zgodovino za mušketirske Zvitorepca, Trdonjo in Lakotnika zgodbi ustrezno ustavil na letnici 1626. Kar pa se hrane in žargona tiče, smo v času Mikijeve sodobnosti in naše otroške in zgodnje najstniške sočasnosti … Vse dokler nas ni zgrabila Jeklena pest z zadnje strani revije Zvitorepec in z njo puberteta v razcvetu: »Ni miru za Jekleno pest.«

Miki Muster, uradno Nikolaj, in z njim najbolj nedolžna stripovska konzumpcija sta se umaknila iz generacijskega fokusa in delno z nacionalne scene. Mojster je leta 1973 prenehal z rednim objavljanjem Zvitorepčevih stripov in se, tako pravijo viri in pričevanje, zaradi progresivnega obdavčevanja preselil v Nemčijo. V Sloveniji tedaj samoupravljanje že rahlja vezi.

Mustrovi trije mušketirski prijateljčki v časovnih zankah

Recimo, da je D’Artagnan kar avtor sam, spreten z mečem (tj. svinčnikom), entuziastičen in pogumen. Konec koncev si je moral izboriti pravico do stripa. No, za ceno kompromisa: podrejanja »priporočilu«, naj se slogu t. i. gnilega Zahoda izogne s slovenskosti bližjimi podobami – z znanimi živalcami, skratka. In tako nekako se liderski Athos prelevi v želvaka Trdonjo, čedni Aramis v samovšečnega in pretkano navdahnjenega lisjaka Zvitorepca, zabavljaški in zaletavi Porthos pa v požrešnega in obešenjaškega volka Lakotnika.

Za dramski zaplet Treh mušketirjev – strip je nastajal in bil objavljen na vrhuncu vietnamske vojne leta 1968 – poskrbi hudobni lik Joža Gulikoža. Aluzija na imperialni poseg ZDA v oboroženi spopad med tedanjim kapitalističnim Južnim in socialističnim Severnim Vietnamom, ki je bil ena izvornih tem študentskih gibanj, je nenavadna. Poimenovanje zla ni zaželeno, imperialističnih vojn se ne sme poimenovati s pravim imenom. Zlo postane razumljeno kot zlo šele, ko ga poimenuješ. Tako se tudi Joža Gulikoža postavi na pozicijo nedotakljivega višjega bitja, ki se ga ne sme imenovati – umreti morajo vsi, ki izvedo njegovo ime. Tudi »punca« – mlada gostilničarka, ki je na strani »dobrih« – bi morala umreti, ne le trije novopečeni mušketirji: »Umreti mora, ker je slišala moje ime! […] Kdor izve za moje pravo ime, mora umreti!«

Večno vračajoči se zlobnež, žabec Gulikoža, se z zvijačo in grobo silo dokoplje do ključa – pečata, ki simbolično odpira vrata kraljestva in ki se je slučajno znašel v Lakotnikovih šapah. S ključem bo prelisičil slepega kralja, češ da je njegov izgubljeni sin, princ, in se tako polastil kraljestva. Toda trije mušketirji so mu na sledi. Z njimi sta mlada baronica, prinčevo dekle, ki so jo drešili pred »kardinalom«, in prikupna gostilničarka, ki so jo komaj rešili iz Gulikoževih krempljev. Pritihotapijo se v grad in po mnogih zapletih pridejo do kraljeve sobane. Gulikoža je medtem že zastrupil kralja, a ga gostilničarka spravi k sebi, junaški mušketirji pa ujamejo roparskega žabca.

Medtem ko Trdonja rešuje princa iz ječe, v kateri je pristal po pomoti, se usmili tudi drugih zapornikov, in tako mu eden od njih pove: »Ubog tlačan sem, zaprli so me pa zato, ker sem skril kuro in nekaj jajc, ko so pobirali davek …« Ni dvoma, da je mojster Muster doživel državno »progresivnost« v obdavčevanju kot dober razlog ne samo za odhod na delo v tujino, temveč še prej za v duhovitost ovite stripovske sarkazme.

Mustrovih kritičnih aluzij na tedanjo družbeno-politično in kulturno sočasnost ni malo, a najdejo se tudi take, ki so brezčasne. Ko gredo Trdonja, Zvitorepec in Lakotnik na grad razreševat Gulikoževo spletko, ugotovijo, da bi se bilo dobro zamaskirati. In Zvitorepec takole komentira tovariševo idejo: »Prav imaš, cirkusanti so povsod dobrodošli.« Ko pa se Trdonja s princem odpravi na ogled njegovih igrač iz mladosti, strojčkov, ki jih je izumil, komentira takole: »Aha, že vem! Ko boš velik, boš strojni inženir.« Če bi Muster ta scenarij delal danes, bi Trdonji na jezik verjetno položil »inženirja generativne umetne inteligence«. Tudi slovo prijateljčkov od renesančne dogodivščine je zazankano med prej, sedaj in potem. Ko je videti, da je »prava« sedanjost, se pravi prihodnost glede na trenutek odhoda, že skoraj na dosegu roke, Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik zaslišijo glasove iz prvega prizora zgodbe Trije mušketirji, glasove, ki jih bodo šele vpoklicali med mušketirje.

Strupena razmerja: Zvitorepec in posilstvo, strip in mačizem

Luka Novak je oddajo na 1. programu Televizije Slovenije 50 knjig, ki so nas napisale nekega marca 2019 posvetil »stripu, ki nas je narisal«. Predstavitev je zastavil skupaj z Iztokom Sitarjem, striparjem, ilustratorjem in poznavalcem žanra. Poleg anekdotičnega vpogleda v nastanek Zvitorepca, povezan z revijo PPP (Poletove podobe in povesti), leta 1952 sta komentirala tudi Mustrovo profesionalizirano nagnjenje do risanja »žensk z velikimi oprsji«. Tudi vrli krčmarici iz Treh mušketirjev prsi buhtijo iz dekolteja, kar je povsem drugačna oblačilna manira kot tista, ki je značajsko označevala bojevito baronico, prinčev par. Žal celo baronici v nadaljevanju ne bo prihranjen usodni imidž »prave«, zapeljive mlade ženske. Ko ji želi Zvitorepec pred odhodom v druge čase vrniti meč, Trdonja presodi, da to ni potrebno: »Kar obdrži ga za spomin. Ona ga [po poroki] ne bo več potrebovala.«

To je bilo obdobje, ko se je moškim še bolj brezpogojno in s tem tudi še bolj nereflektirano kot sedaj dopuščalo izkazovati seksizem. Medsebojno moško usklajenost glede seksualizacije in apropriacije žensk bi feministična raziskovalka Eve Kosofsky Sedgwick označila s konceptom »homosocialnost«. Ker je spol performans, ni čudno, da Miki Muster v tem smislu službe (in družbe) ni nosil v zakon. Po pripovedovanju je bil do žene izjemno spoštljiv, ljubeč in pozoren. V poznih letih je zbolela in on je opustil risanje, da je lahko skrbel zanjo.

Seksizem v kontekstu Zvitorepca postane tekom časa in spričo kulturnih sprememb izjemno sporen. Analiza Treh mušketirjev ponudi osupljiv primer. Ko Gulikoža ugotovi, da je krčmarica mušketirjem postregla z njegovo večerjo, se mu, jezno frustriranemu, zazdi, da je upravičen do njenega telesa. Oni jo seveda rešijo, a prizor poskusa posilstva je nedvoumen. Kot predhodno že zapisano: založnik sodobnih knjižnih izdaj Zvitorepca bi moral poskrbeti za ustrezne uvode in v tem in podobnih primerih verjetno tudi za opombe na inkriminiranih straneh.

Dejstvo, da je v stripu, ki ga je Miki Muster namenil otrokom, poskus posilstva še danes videti mimobežen in s tem nedolžen, je zadeva strukturne umestitve Zvitorepca v širšo stripovsko kulturo. Prevladujoče mačistična je, zato prihaja do spregledov in ambivalenc, kjer bi moral biti odnos jasen.

Iztok Sitar lep primer te ambivalence do spolne in seksualne perspektive ponudi v kritiškem zapisu, posvečenem 50-letnici revije Zvitorepec. Pisalo se je leto 2016. Stripovski mačizem je ozaveščen, kajti, kot zapiše avtor, bilo bi »iluzorno pričakovati, da bo Zvitorepec v duhu časa z angažiranimi stripi ril pod temelji socialistične družbe ali se s feminističnimi junakinjami boril za pravice žensk v patriarhalni stripovski skupnosti […]« Obenem tekst ne preseže ospoljenega branja stripov. Fantje naj bi brali, bolje gledali »dekliško romanco« Tiffany Jones avtoric Pat Tourret in Jenny Butterworth, ker je bilo »v stripu dovolj gole kože in eksplicitnih poz«. Prava motivacija zanje, doda zatem, pa je bil strip Ni miru za Jekleno pest na zadnji strani revije Zvitorepec. A dejstvo je, da smo se punce v enaki meri stripovsko socializirale z nepopustljivo pravično bojevito Jekleno pestjo. Ob vsaki zagati smo uporabljale frazo, češ da »ni miru za jekleno pest« – nas potemtakem.

Iz današnje perspektive se zdi zgornje ospoljeno branje stripov transparentno simptomatsko. Puncam romantika, fantom seks in boj. V zgodnjih sedemdesetih letih preteklega stoletja je britanski družbenokritični raziskovalec, profesor in avtor Raymond Williams zaznal vznik kulture »spolnosti in nasilja«. Vendar je dekliška fascinacija nad Jekleno pestjo avtorja Jesusa Blasca sodila na področje polzavedne samoobrambe. Tihi ali glasnejši individualni trud in borba za lastno integriteto, samouresničenje, in ja, včasih tudi za golo preživetje. S feminističnimi gibanji in refleksijami, ki jih je, mimogrede, imel Williams za najpomembnejše delovanje obdobja, je v Sloveniji opisani, še ne povsem ozaveščeni angažma skupnostni in zaznavno javni značaj dobil šele v osemdesetih letih preteklega stoletja. Že devetdeseta pa so globalno in tudi pri nas prinesla »povratni udarec«, angleško backlash, močno negativno reakcijo na dosežke feminizmov, s tem pa regresivno drsenje nazaj v deklicam in ženskam neprijazno in nevarno družbeno-kulturno okolje. Raznovrstno zlorabljanje deklic, spolno nasilje in femicid so danes v porastu. In tako so minili časi naivne nedolžnosti tudi za Zvitorepčeve stripe.