Ko človek spozna, da ima sogovornik ali sogovornica povedati nekaj, kar je zanj ali zanjo travmatično, je edino, kar se mi zdi v takšnem trenutku sploh približno primeren odziv, da se v hipu spremeni v poslušalca. In v tej poziciji tudi ostane, dokler travmatizirana oseba to potrebuje. Kajti v resnici ne gre in ne sme iti za tekmovanje v travmah.

Opremljenim z zgodovinskim vedenjem, ki nazorno kaže, da so bili vsi poklici, preden so postali tipično ženski, prej moški, nam torej postane kristalno jasno, da je samo še vprašanje desetletij, kdaj bodo Silicijevo dolino zavzele (tudi) ženske.

Pesem izpljune, kar ji je položeno v usta, zato pesnik ni jezdec, temveč konj.

Alma Karlin, Tove Jansson, Anna Freud – biografija je vedno ideološki žanr. Kaj bi bilo sploh potrebno, da bi človek z raziskovalno naravnanim umom pomislil na zelo realno opcijo ne le »duhovnega«, temveč tudi povsem fizičnega razmerja med ženskama, ki spita v isti postelji?

Ne vem, kako se je začel pogovor, niti koliko sem bila stara, vsekakor sem bila še otrok, hoditi sem morala v osnovno šolo, vse skupaj pa se je odvilo zgoraj v dnevni sobi, kjer mi je babica rekla, da je »bolje imeti fante kot punce«. V smislu otrok. Ko sem jo vprašala, zakaj, je bila v zadregi – ne zato, ker bi se želela izogniti odgovoru, vsaj nisem imela tega občutka, šlo je bolj za to, da ni znala dobroPreberi

Nastavki za občutje, ki je sledilo, so prišli tisti večer, ko sem si prvič nadela pustno masko. Verjetno se je začelo tako. Z mojo prvo pustno masko v življenju. Zame je pust vsak dan, sem govorila dotlej, ne potrebujem pustne maske, da bi spreminjala svojo identiteto. Leta dolgo sem nad tem ritualnim odganjanjem zime in pripadajočim šemljenjem zamahovala z roko kot kaka najstnica, ki ne ve, da sta upiranje in cinizem kvečjemu načina utrjevanja obstoječega – njegov sestavni del in zagotovilo, da se ne bo nič spremenilo, še najmanj mi sami. Preberi

Po ugotovitvah zgodovinarjev bi naj vsak osmi človek, ki je živel v poznem srednjem veku, umrl nasilne smrti, ki jo je namerno povzročil drug človek. Če upoštevamo, da je tačas zaradi pomanjkanje osnovne higiene, medicinskega znanja in javnega zdravstva, razsajala pandemija kuge, nam ta podatek pove dosti o tedanji vrednosti človeškega življenja. Hobbesov opis naravnega stanja, v katerem je človeško življenje »osamljeno, revno, odurno, surovo in kratko«, se bere skoraj idilično. Prva in druga svetovna vojna, največji moralni katastrofi našega časa,Preberi

V zadnjem času narašča zanimanje za t.i. živalske študije oz. človeško-živalske študije, kar gre razumeti kot povsem naraven razvoj misli, če razumemo nečloveške živali kot osebe (!), ki se tako ali drugače umeščajo v našo družbo kot individuumi z lastno psihologijo in socialna bitja. Kakor preostali Drugi so zatirane, reificirane in predvsem – nimajo glasu.Preberi

Temo pričujočega teksta mi je predlagal urednik spletnega medija. Zdelo se mu je primerno in zanimivo, da bi prebral sledeče knjige: Not That Kind of Girl Lene Dunham, Yes Please Amy Poehler in Bossypants Tine Fey. Pisal bi naj o kvazifeminizmu, pa malo o zvezdnicah, ki izdajajo knjige (o sebi) in podobne reči. Kot v nekakšno opravičilo, ali kaj jaz vem, kaj, je dopisal še to: Pa še izgovor boš imel za gledanje nadaljevank. 😉Preberi

Četudi roman Ni druge še ni prejel prav dosti recenzij, se o njem počasi že utrjuje mnenje, da gre za žanrski (ljubezenski) roman, hkrati pa takšno mnenje kontrira videokomentarju romana, ki ga je (predvidoma v marketinške namene) podal Slavoj Žižek, kar je – vsaj po mojem mnenju – z več vidikov skrajno pomenljiv razcep. Za začetek kritike morda pomenljiv predvsem v smislu, da tako ena kot druga stran (tako kritiki, ki roman razglašajo za žanr, kot mož Jele Krečič, ki tekst razume kotPreberi

Sodeč po knjižnih policah s prodajnimi uspešnicami je jasno, da je trenutno najbolj vroča literatura tista, ki v središče postavlja erotiko. (Je bilo kdaj res drugače?) Ne le Petdeset odtenkov sive, tu so tudi serije Crossfire (Sylvia Day), Stark ter Skrivnostni vitezi (Julie Kenner) in nepregledna množica posameznih naslovov, med katerimi se najde tudi kakšen slovenski, denimo zbirka erotičnih zgodb Goli v ljubezni Braneta Kastelica. Kajpak naštetemu težko rečemo leposlovje; gre za enega izmed fizičnih literarnih žanrov, namenjenih množični konzumaciji, ki cilja na telesni odziv bralca (vznemirjenje, vzburjenje ipd.), hkrati pa je skrajno družbeno potrjevalen, celo eskapističen.Preberi

S knjižnega sejma najbrž še nobeno leto nisem prišla tako poklapana. Morda sem kriva sama, ker sem si izbrala napačne debate in sem pretekla leta izbirala bolje, ampak četudi vzamem to v zakup, so bili dogodki, ki sem jih letos obiskala, vseeno skrajno klavrni in – pravzaprav – ne(povsem)vredni javne prezentacije.Preberi

Kliči me po imenu bi lahko sprejeli kot prijetno presenečenje. Kot odlično darilo za božič starejšemu bralcu/ki, ki se bo spominjal/a svojih mladih dni, ali mlajšemu dijaku/inji, ki bo spoznaval/a slovensko literarno zgodovino. Lahko kot znanstveno delo, iz katerega bi strokovnjaki/nje črpali/e informacije in navdih za nadaljnja raziskovanja … Kako se pa tako delo obnese v rokah bralca/ke?Preberi

(Pomen povedi v narobni kritiki je ravno obraten od zapisanega. Izjema so knjižni citati, ta opomba in pogojno tudi naslov. Za še več zabave ob branju.) 

Daljnega leta tisočdevetstotega se je slovenska družina še zmogla prebuditi v jutro, zaznamovano z medsebojno ljubeznijo in starševsko dobroto, ki jo tako lepo popisuje naša rojakinja Zofka Kvedrova. Dandanes pa je toliko družin, ki so nesrečne. Le kaj je šlo tako zelo narobe, da smo tam, kjer smo, in zakaj je sodobnost brezizhodna bolj kot kadarkoli doslej?Preberi

Izbor Kliči me po imenu predstavlja kratko in skrajšano prozo slovenskih avtoric. Silvija Borovnik, podpisana pod izbor, spremno besedo in urednikovanje, je namreč besedila, ki niso ustrezala kategoriji kratka proza, skrajšala ter tako avtoricam namenila od najmanj dve (Zofka Kveder, Marija Kmet) do največ 39 (Silvija Borovnik!) strani. Opravljeno delo, kot zapiše v spremni besedi, »zajema besedila vseh tistih pisateljic, ki so v razvoj slovenske krajše proze prispevale tematske, motivne in jezikovno-slogovne novosti, obenem paPreberi

Spoštovani kolegi in kolegice, DSP-jevci-jevke, da ne bom predpostavljala, da smo vsi v kolegialnem odnosu (imam pa še to smolo, da sem lani iz društva izstopila, pa niti ne vem, če imam sploh pravico do besede),

torej, spoštovani in spoštovane,Preberi

Leta 2013 z nagrado za mladega dramatika nagrajeni dramski prvenec scenaristke in publicistke (sicer diplomirane dramaturginje) Vesne Hauschild (l. 85) je sprva klil iz televizijske serije, a se mu je potem zahotelo lastnega glasu. Avtorica je hotela v gledališkem tekstu oživiti nočno moro globalnega feminizma, TV serijo Seks v mestu (1998–2004), toda projekt se je po nekaj zasukih preobrazil v samostojno zgodbo: v njej nastopa četverica (novozgrajenih) ženskih likov, ki preigravajo dileme sodobne ženske. VPreberi