Kritika kritike kritikov ali kdo koga/komu sodi?

V četrtek, 8. maja, se je v Trubarjevi hiši literature odvil nenavaden dogodek, in sicer posvet z naslovom Kako pisci občutimo kritiko? Nenavaden zato, ker je že v naslovu in opisu »nerviral« z izborom izrazov. Izpostavitev čustev (občutij), ki jih v nekem kontekstu in z reakcijo nanj občuti določena skupina ljudi (v tem primeru pisci), daje namreč vtis, da gre za nekakšno terapevtsko skupino, kjer se z izpovedmi lajšajo težave in se »sotrpini« podpirajo med sabo. Nato se dogodka udeležiš in ugotoviš, da ne gre nujno za to, ampak si vpeljan v šesturno turo predavanj oziroma predstavitev različnih prispevkov različnih posameznikov in posameznic s (strokovnega) polja literature in kritike, ki so nezadovoljni z odnosom kritikov do slovenskih literarnih del in s tem tudi avtorjev. Se pravi, niti ne toliko posvet, kjer bi ljudje morda sedeli za »okroglo« mizo in izmenjavali mnenja, formirali dialoge in polemike, temveč gre bolj ali manj za niz krajših in mestoma daljših govorov z nekaj vmesnimi postavljanji vprašanj.

Konfuzen vtis

Seštevek vsega prezentiranega je bil precej nekoherenten, zmeden in nepovezan, saj se prispevki pogosto sploh niso konkretno lotili naslovnega vprašanja in ga konstruktivno konkretizirali. Osrednja težava je bržkone bila, da je vse jadralo v precej osebne vode, zaradi česar se je na koncu postavljalo vprašanje, ali je bila prireditev sploh smiselno zastavljena in potrebna. Če skušaš organizirati strokovni posvet, kamor vključiš strokovnjake z izbranih področij, potem vprašljivo pozicioniranje besede »občutiti« v naslov zniža nivo strokovnosti ter usmerja proti operiranju na ravni sentimentalizacije. Ali lahko pri tem ostanemo na profesionalni ravni in zajamemo problematiko, ki zadeva celotno strukturo literarnega polja, ali pa se spuščamo v redukcijo osebnega? Že samo z omembo »intimnega« dela kritike v uvodnem nagovoru, ki bi se mu posvet naj posvečal, se postavlja vprašanje, kaj sploh to pomeni (in zakaj to ni jasneje opredeljeno) ter ali lahko sploh govorimo o intimnem kot samostojnem delu kritike, če je subjektivno – in s tem recimo »intimno« – predelano v javni diskurz, kjer operira pod drugačnimi pogoji.

Pozicioniranje avtorja na eno in kritika na drugo fronto deluje v času hiperprodukcije in prekrivanja neštetih strokovnih polj rahlo neplodovito, če ne kar kontraproduktivno. Sploh če se pri tem izpostavlja le napake in prestopke ene strani ter se ne reflektira in pretrese celotnih sistemskih okoliščin, v katerih nastaja, se širi in obravnava literarna produkcija. Seveda ne moremo (in tudi nočemo) trditi, da kritiška stroka nima svojih slepih ulic, vprašljivih aspektov ali kriznih situacij, da o njej in njenih razsežnostih ni treba razpravljati, vendar tega četrtkov posvet niti ni prav naslovil niti se ni zares in poglobljeno ubadal z vprašanjem kritike v širšem kontekstu. Kritiziranje kritike iz osebnih vzgibov, ki so morda bolj ali manj implicitno podkrepljeni z resentimentom, ni rešitev.

Umetnik je v stiku s svetim, kritik z umetnino

Čeprav je bilo slišati tudi že neštetokrat izrečene trditve, da tudi pisatelj seveda potrebuje kritika, pa je prevladoval vtis, da se umetniško avtorstvo postavlja v nadrejeno pozicijo. Takšne vrste avtorstvo se obravnava po nekakšnih zastarelih parametrih iz časa romantike, kjer je avtor v službi svobode in posledično v svojem stolpu vzvišene in nedotakljive umetnosti tako postavljen nad družbo. 

Takšno miselno nit je bilo zaslediti v prispevku Mete Kušar, ki je zastopala stališče, da »umetnik seže tja, kamor kritik ne more«. Umetnik je v tem kontekstu zasnovan kot tipična romantična, novalisovska figura: po mnenju Kušar naj bi namreč ustvarjal nekje v podzemlju, od koder vleče zaklade. In ko se vrne na površje, bi ga naj pričakala toplina, ne pa kritikovo lasanje. Ali je potemtakem avtor nedotakljiv? Mu je treba prizanašati zgolj zaradi tega, ker naj bi bil v stiku z nečim svetim? To razmišljanje je nevarno blizu sakralizaciji umetnosti, ki stoji povsem izven sodobnega družbenega konteksta. Avtor ima pri tem popolno svobodo (ki mu jo podeljuje zgolj to, da služi velikemu absolutu umetnosti), medtem ko bi se naj kritik pohlevno približeval njegovemu delu in previdno krožil okoli njega, da ne bi poškodoval svobode, ki jo izžareva. Takšno miselnost podpira tudi opomin Mete Kušar, da se kritikovo kratkotrajno ubadanje s knjigo komajda zmore primerjati s triletnim mukotrpnim naporom pisanja umetniškega dela. 

Naj potemtakem sprejmemo kvantitativno časovno merilo kot pogoj oziroma garant kvalitetnega dela? V isto linijo spada tudi pripenjanje kritika na umetnika, češ da kritik podpira in poganja avtorjevo produkcijo na ekonomskem nivoju, da je odgovoren za njegov položaj na knjižnem trgu. To je bila tudi ena izmed glavnih »obtožb« Maje Gal Štromar, pri čemer naj bi destruktivno in žaljivo naravnani kritik »z enim« zamahom uničil ne le avtorja, temveč tudi urednika knjige in celo prizadel samo založbo. Tukaj znova pridemo do absurdnega vozlišča, ki ga lahko kategoriziramo kot mišljenje v dihotomijah, dualizmu pisatelja in kritika. K uspehu ali neuspehu literarnega dela ne prispeva zgolj kritik, ampak mnogo komponent, vključenih na knjižni trg in umetniško produkcijo. Če je širša slika oziroma panorama izključena, če izločimo ostale družbene in ekonomske faktorje, ostanemo pri nekoristni generalizaciji in iskanju grešnih kozlov. Če pisatelj, kot je izpostavila Gal Štromar, potrebuje kritiko iz pragmatičnih razlogov (kot so na primer štipendije, razpisi itd.), ali naj potemtakem kritikovo delo zreduciramo na služenje dobrobiti umetnikov?

Upoštevanje bralca in družbenega konteksta

Takšen pristop k polemiki s kritiki bi lahko brez pomisleka označili kot čustveno izsiljevanje. Namesto s samim književnim delom in njegovimi pomeni za bralstvo ter obči družbeni in kulturni kontekst, naj bi se kritik ukvarjal tudi z avtorjevimi čustvi ter njegovo ekonomsko stabilnostjo. Na kritika se tako polaga eksistencialna odgovornost ne le za delo samo, ampak celo za osebo za njim, vsiljuje se mu nesprejemljiva moralna odgovornost. Medtem ko o tako imenovani odgovornosti (če sploh lahko govorimo v teh zelo obvezujočih izrazih) avtorja ni izrečene niti besede. Namena kritike niti ne bi smeli potiskati v območje oglaševanja in marketinga, to ni njena primarna naloga, kaj šele sekundarna (nekateri udeleženci posveta so govorili o težavah, ki jih prinaša neoliberalizem, zaradi katerih pisci trpijo, a njihove zahteve kritikom morda ohranjajo ravno neoliberalni jezik in prijeme). 

Opomnimo se tudi, da kritikovo delo ni suženjsko služenje Avtorju in Trgu, temveč dialog s knjigo, delom. Pa ne le z delom, temveč tudi zunaj-literarnimi okoliščinami, širšimi družbenimi situacijami in obstoječimi ideologijami. V tem »duhu« sta pisala že Foucault s tekstom Kaj je avtor ter Barthes s Smrtjo avtorja – in nekaj desetletij za tem to nič manj ne drži. Ko se tekst loči od avtorja, stopi v družbeni diskurz in zavzame povsem drugo onotloško pozicijo, identiteto. Avtorja zamenja avtorska funkcija, ki je funkcija diskurza. Dozdevna vladavina avtorjev je po Foucaultu skrila pravi vir avtoritete, sam diskurz. V literarnem polju post-avtorstva tako ni več važno kdo govori, ampak kaj. Avtorjeva prezenca, ki se navezuje na konkretno osebo, tako vsaj v strokovni diskurz naj ne bi bila vključena, oziroma ne bi smela vplivati na kritikov odnos do teksta. Kajti slednji je prav tako kot roman ali strokovna publikacija samostojna pisava, ki pa izhaja iz interakcije s knjigo.

Zato je še toliko bolj tuje delovala vključitev dr. Mirana Možine in njegovega psihoterapevtskega pristopa, pri čemer se je njegova teoretska analiza umikala skorajda ezoterični, čustveni, na jungovstvo spominjajoči obravnavi, ki s tem, ko stavi na milino, sočutna čustva in srčnost, bolj spominja na priročnike za duhovno rast kot pa na akademski diskurz. Dr. Možina, kot je rekel, obžaluje, da se danes ne piše več iz razloga, ker nas tišči »od znotraj«; lahko bi torej rekli, da zagovarja katarzično pisavo očiščenja. Kar pa najverjetneje ne bi smela biti glavna komponenta ustvarjanja, če ga obravnavamo kot poklic in resno profesijo (in ne zgolj kot hobi). Ustvarjanje (za javni prostor) je prav tako delo znotraj profesionalnih kategorij, ni pa predvsem in zgolj svetišče tolažbe. Njegova analiza »strupenega« kritika, ki prihaja iz strupenega okolja, je prav tako znova nepotrebna grobo generalizirana redukcija na čisto subjektivno, vzeto iz javnega diskurza, brez kakršnegakoli drugega upoštevanja ideoloških momentov. Namesto da bi se polemično lotevali kritiških pisav znotraj politik in delovanja družbe, naj se torej raje tolažimo z utehami resentimenta in se sklicujemo na kritikovo »destruktivno« mentalno stanje? 

Presenetila je tudi izjava Gabriele Babnik, kritičarke in pisateljice, da sama raje piše o knjigah, ki so dobre, se pravi, da se je bolje odreči knjigi, ki ti ni všeč, da se izogneš ostrosti. Seveda, slovensko literarno polje je majhno, skorajda zaprto v vakuum, zato se posledično veliko ustvarjalcev, tako kritikov kot pisateljev, pozna med sabo, tako da vedno obstaja strah pred »zamero«. Ampak to ne bi smel biti razlog, da odrekamo kritiko knjigam, pa naj bodo »dobre« ali »slabe«, da jih ne sprejemamo v strokovni diskurz, da se on njih ne razpravlja in izpostavlja njihovih karakteristik. 

Treba je upoštevati tudi in predvsem tiste, ki se nahajajo zunaj tega polja, se pravi bralce, ki imajo »pravico« do objektivnega in strokovnega mnenja. Seveda pa je pomembno tudi za samo institucijo literature, za njen razvoj in ohranjanje, da se o knjigah, takšnih in drugačnih, nenehno govori, da se govori iz več pozicij, da se na novo interpretira in reinterpretira. Kritika, bi lahko dejali, ni nikoli zaključen proces, in to je njena prednost. Žal zopet ni šlo tudi mimo omembe »mladih kritičark«, ki si gradijo ugled na radikalnosti. Ne le da je oznaka »mlada kritičarka« spolno zaznamovana in škodljiva, temveč je tudi nejasna in nedoločena. Zdi se, da se izraz uporablja z namenom diskreditacije mnenja brez kakršnekoli prave argumentacijske vrednosti.

Onkraj esencializma in dualizma

Gotovo obstajajo »slabe« in tudi »dobre« kritike, tako kot obstajajo tudi knjige, ki jih lahko razdelimo v te kategorije (in še katere vmes). A posvet tega ni zares naslovil, ni ponudil trdnih polemičnih primerov in argumentov, konkretizacija je padla pod posploševanjem, šlo je bolj za zmedeno izmenjavo osebnih občutij. Vmes je sicer bilo s strani nekaj kritičark podanih tudi nekaj nasvetov, kako pisati kritiko in kako naj bi ta izgledala, česa se izogibati, a na trenutke se je zdelo, da je bilo to izrečeno v rahlo pokroviteljskem odnosu do kritištva. Vsaj od oseb, ki se same ukvarjajo s kritiko, bi si želeli pokončnejših drž in stališč, trdnejšega polemiziranja. Spodbujanja k radikalnosti pisave ni treba obžalovati. Kvečjemu bi danes znotraj množične produkcije in ohlapnih mnenj ter nonšalantnega sprejemanja obstoječega stanja to morali še bolj spodbujati oziroma vsaj razpravljati o tem, v kakšni smeri naj bi se ta radikalnost razvijala, kakšne forme naj bi zavzela. 

Udeleženci posveta smo na koncu morda upali, da se bo vsaj debata ob zaključku dotaknila kakšnih kritiških tem, ki niso bile napovedane, a se je zgolj razvila v razpredanje o vprašanju moških in ženskih ustvarjalcev v slovenskem literarnem prostoru. In načeloma s tem ne bi bilo nič narobe, ravno nasprotno – a razprava je žal vsebovala veliko (spolnih) esencializmov in celo jungovskega mitiziranja. In vprašanje ostaja, zakaj so se same udeleženke otepale pojma feminizem oziroma feministično vprašanje ter ga raje nadomestile s terminom humanistično vprašanje? Navsezadnje smo lahko brali v opisu dogodka, da je »ŽO SC PEN Mira še posebej občutljiv na spolno pogojeno kritiko, ki avtoricam zamejuje umetniški izraz ter diskriminira dela književnic, kar zanje pomeni tudi slabši ekonomski položaj«. Vendar je bila ta aktualna tematika okrnjena na kratka prispevka Suzane Tratnik in Tanje Tuma, o čemer bi si zagotovo želeli slišati več. 

Seveda vemo, da je težko ohranjati in vzpostaviti celostnost in koherentnost pri dogodku, na katerem sodeluje veliko različnih govorcev z različnimi pristopi ter tematikami. A morda se dajo stvari bolje organizirati, razporediti v samem temelju. Predvsem pa je treba premisliti, ali res potrebujemo dogodek, ki se osredotoča na dihotomijo med umetnikom in kritikom. Maja Gal Štromar je dejala, da če bi pisatelji prenehali pisati, bi tudi kritiki izgubili delo. Ravno tak dualizem je problematičen, ker poudarja simbiotično razmerje dveh strok, kot da se medsebojno pogojujeta brez ostalih zunanjih okoliščin. Noben poklic ali stroka ne obstaja zgolj v odnosu do zgolj še enega drugega poklica ali stroke. Sploh dandanes so ta razmerja vedno bolj dinamična, pluralistična. Zato bi bilo naslednjič morda bolje organizirati dogodke, ki se luščijo kalupov dozdevnih, med seboj bijočih se dualizmov.