Ubogi pesnik in njegova senca

Do vikenda 17. in 18. avgusta letos sem bil – čeprav nekoliko čemeren in nejevoljen – na poti, ki vodi do resignacije. Zdelo se mi je, da je dekadenca, ki jo sestavljata lenobni déjà-vu in prozorno pričkanje za poslastice, skupaj s prevlado poklicnega mladinskega kulta, ki na vse gleda z držo nadute ironije, neizprosno kriva za erozijo poezije (Poezija – glej spodaj). In to naj bi bil najin zadnji zmenek. Vendar sem se vseeno naučil nečesa novega. Kaj se je zgodilo? Tistega usodnega tedna sem nastopil na Marheinekeplatzu s cenjenima kolegoma, pesnikoma Tomom Bresemannom in Maro Genschel. »Nastopil« je v resnici napačna beseda. Nismo imeli branja, ampak smo s svojim zvokom napolnili bolšji trg v središču mestne četrti Kreuzberg, ki se proglaša za oh tako barvitega in svetovljanskega. Bolšji trg je prostor, kjer se vse od sredine 2000 med seboj družijo stari uveljavljeni prebivalci Kreuzberga ter hipsterji in k bizarnostim nagnjeni japiji.

Pri projektu smo sodelovali Mara Genschel, Tom Bresemann in jaz, in skupaj smo delili zvočne dežnike in slušalke. Zainteresirani so lahko z uporabo QR kode prisluhnili našim pesniško-zvočnim kolažem. Naše ponudbe ni bilo mogoče kupiti. Toda kot dodano vrednost sem sam ponujal izmenjavo. V zameno za nekaj javno odrecitiranih stavkov bi lahko mimoidoči (ž /*/ m), pripravljeni na intervju, dobili knjigo. To je sprožilo nekaj negodovanja. Ob tem so Marinina improvizirana prodaja in glasen prepir med pesnikom Dursom Grünbeinom in desničarskim konservativnim pisateljem Uwejem Tellkampom skoraj povzročili pretep. Prepir se je začel zaradi Tellkampove izjave, da živi v levičarski diktaturi mnenj, ki ji je hitro pritegnilo nekaj somišljenikov. Genschel je do vse do zaključka dogodka do besede natančno ponavljala nastali spor – z glasom, ki ga je opazno motil močan prehlad! Posnetek je glasno odmeval nad Marheinekeplatzom. Nejasnost akcije se je zdela – provokativna. Slišati je bilo godrnjanje o motenju miru. In to na bolšjem sejmu, ki je bil resnično vse prej kot tih! Seveda, tisto, kar smo s svojo akcijo zares motili, je bil hobi kapitalizem. Toda takšna oblika vsakodnevnega kolonializma je odporna na vse možne oblike upora! Želel bi si, da bi imeli literarni kritiki podobno drastičen učinek kot ti posegi.

Rad bi odgovoril na nekatera od številnih pametnih vprašanj, ki sem jih prejel v vabilu in se tičejo mojega posebnega področja, kritike pesniških (tj. glede Poezije – glej spodaj) besedil v nemščini. Da bi razumeli premike v literarni kritiki, se zdi smiselno pregledati področje, ki je s temi premiki najbolj na udaru – kritištvo poezije (Lirika – glej spodaj). Poleg istoimenske spletne strani lyrikkritik.de v nemščini obstajata še dve strani, ki vidno odstopata od običajne ponudbe pesniškega recenziranja (Lirika – glej spodaj), ki bolj kot na kritiko spominja na terapevtsko okušanje lastnega urina, pa oprostite izrazu. Govorim o spletnem feljtonu Fixpoetry, ki ga je ustanovila Julietta Fix v Hamburgu, in o samooklicanem »forumu za avtonomno poezijo« Signaturen, ki ga vodi Kristian Kühn v Münchnu. Obe spletni strani redno objavljata razprave o poeziji (Poezija – glej spodaj) in poglobljene kritiške uvide. Trenutno se o literarni kritiki v nemščini po večini govori, da je seksistična.

V začetku prvega desetletja novega tisočletja so člani literarno-kritiške kabale zbirali mnenja članov o v Nemčiji še vedno zloglasnih 13. tezah Walterja Benjamina.

Pri tem si niso zastavljali vprašanj o preživetju papirnatih dejavnosti; v soglasni tišini je bila proza sprejeta kot osrednje področje literarno-kritiške dejavnosti. V enem od člankov, namočenem v izposojenemu patosu, je bil kritik celo oklican za »varuha zgodb«! Le kritik Burkhard Müller si je dovolil kritiko s prozo obsedenega kritiškega cirkusa, in sicer na način, da je nasproti površnosti konformizma zahteval samo pesniško kritiko.

Pesnik bi moral enkrat na leto napisati recenzijo, v kateri hvali pesniško zbirko. To je najteže storiti prav v tej stroki. Če to lahko storijo tako, da pesnika ni mogoče zamenjati z nobenim drugim – potem se lahko pohvalijo z resničnim talentom!

(Müller, 2011, 39)

Peščica tez

V nemško govorečih državah je zelo malo kritik poezije, ki ne sledijo preizkušeni, preverjeni ter izredno transparentni strategiji: »Pohvalite to, kar vsi hvalijo; ignorirajte, kar je zahtevnega in ezoteričnega, kajti to je branje za dolgočasne knjižne molje; in – hej, tisti s presežki so tvoji prijatelji«.

Preprosto ni mogoče, da tega konformističnega stališča ne bi izpodbijali, zato …

V nadaljevanju želim preveriti veljavnost zgoraj zapisanih tez na podlagi dveh scenarijev. Kritištvo poezije pomeni tako predmetno plat kritiške dejavnosti – poezija (»poezija« – v Veliki Britaniji kot termin morda označuje »ne-mainstream« ali »avant« ali »post-avant«, tj. zapleteno, »težko«, izzivalno in se ne sme zamenjevati s staromodno in dandanes precej zaničevalno besedo »poetika«), kot tudi stilski značaj takšnih besedil – »poetično«. Nasproti tega se nahajata izraza »lirika« (»Lirika« – v Veliki Britaniji termin približno enakovreden mainstreamu, tj. varnemu, nespornemu, lahko dostopnemu, kar je opisano kot »vrsta poezije, ki zmaguje na pesniških tekmovanjih« (Robert Sheppard) ali »stihi na voščilnicah«) in »lirično«. To razumevanje je v ostrem nasprotju z običajno navado (v nemščini) obravnavati poezijo (Poetika) in liriko (Lirika) kot sopomenki.

V prvem scenariju predvidevam prevlado posebne oblike poezije (Lirike), ki tik pred razcvetom doživi še zadnjo salvo slave. Drugi scenarij ponuja nekaj namigov, zakaj bi prihodnost lahko pripadala poetičnemu (tj. ki se nanaša na »Poezijo«) kritištvu.

Dva scenarija: dekadenca statusa quo ali nov pristop

V obsežnem in besnem opravičevanju je literarni strokovnjak Uwe C. Steiner opozoril na subverzivni humor, ki ga je pisatelj Peter Handke uporabljal v svojih romanih, da bi se odzval na klevetarske kritike svojega dela. Pri tem Steiner znova in znova ponavlja, da je jedro in posebna moč literarnih besedil v njihovi refleksivnosti. Po drugi strani Steiner v popreproščenih kritikah, ki izvirajo iz Handkejeve biografije že od leta 1979, prepoznava spontano reakcijo in togo ritualizacijo, zlasti v analitično šibkih polemikah takrat še živečega papeža kritikov Marcela Reich-Ranickega. Steinerja je takrat motilo partizanstvo v kritiški kabali, za katerega trdi, da je našlo izraz v nesporni »ritualizaciji normativne estetike provokacije«, in si jemlje svobodo pri zastavitvi nasprotnega vprašanja:

»Ali je lahko provokacija še vedno resno programska za literaturo, če je žalitev občinstva v stilu Haralda Schmidta že dolgo institucionalizirana v obliki sobotne večerne razvedrilne oddaje in je izvedena na še bolj subtilen način kot zgodnji Handkejev frontalni napad na naročniško publiko?« (Steiner, str. 156)

Od vseh esejev, zbranih v knjigi Deutschsprachige Gegenwartsliteratur – Wider ihre Verächter (Nemškojezična literatura – zoper njene zaničevalce) iz leta 1995, je prav tisti od Uweja C. Steinerja edini, ki je ponudil uvid v medijsko konkurenco med literarno kritiko v tiskanem formatu in njenim televizijskim odvodom. Če pogledamo onkraj Steinerjevega včasih manihejskega in vzkipljivega kulturnega pesimizma, vidimo kar nekaj natančnih opažanj, ki jih lahko prav tako povežemo z današnjo medijsko pokrajino (medijsko zbliževanje, novi mediji, družbeni mediji itd.).

Številne kritike so se od televizije naučile predvsem stilističnega izraza. Pomisliti moramo le na preprost, telegeničen ton številnih tiskanih kritik, na njihov včasih nasilen žargon nepristnosti. (str. 137) … (Literarno) kritično avtoriteto določa tele-prisotnost (str. 138)

V pravkar citiranemu stavku lahko »televizijo« nadomesti »Twitter«, »tele-prisotnost« pa »prisotnost v družbenih medijih«, ne da bi pri tem žrtvovali relevantnost izražene misli; komu mar poglobljen uvid, če je bralsko izkušnjo mogoče izboljšati s kratkim formatom? »Hermenevtiko je mogoče ozdraviti,« je dejala Christiane Frohmann na Twitterju 8. aprila 2014.

V ideji, da je literarna kritika svojstvena oblika umetnosti, skozi katero pronica dejansko bistvo literarnega dela, se skriva določena etična odgovornost:

»Nepredstavljivo je, da bi lahko literatura na televiziji zasedala mesto, ki ga zaseda kritištvo. Ali da bi lahko pisatelji tam kritizirali svoje kritike. Televizija krepi hierarhijo, asimetrijo, ki v razmerju med literaturo in kritiko ne obstaja več … od romantike dalje. Če je kritištvo … nadaljevanje literature z drugačnimi sredstvi, če je literatura obratno kritika kritike, potem ji to seveda daje kompleksnost, zaradi katere je televizijska (kritika) primerna samo za ceno strašljive izgube snovi.« (Steiner, 1995, str. 139)

Kritični pregled divje združene konglomeracije, ki je bila naslovljena kot Velika antologija poezije naslednje generacije, je povzročila, da si je eden od njenih treh urednikov na Facebooku dovolil pripombe na račun enega od recenzentov in njegove domnevne »jeze« pri pisanju kritike, ne da bi kakorkoli naslovil argumente, ki jih je recenzent v kritiki izpostavil. Ta profesionalizem mladinskega kulta sem pričakoval. Kar me je res presenetilo, je bil odziv »pomembnega feljtona«. Razprava je ostala neopažena do nedavnega, kar lahko pripelje le do enega zaključka – ta razprava ni bila relevantna. Drugače bi bila opažena, kajne? Tihi začarani krog.

Celotna razprava bi bila nepredstavljiva brez možnosti hitre objave na spletnih forumih Fixpoetry in Signaturen.

Razprave na področju proze redko presegajo osnovne zahteve ekonomije pozornosti. Novejši primer tega je razprava okoli #dichterdran. V tedniku der Freitag, na katerega še ni padel sum seksizma, je Mladen Gladić izrazil obsežne dvome o iskrenosti kampanje. »Upamo, da obtožba seksizma ni bila vsiljena zaradi pomanjkanja kritiških sposobnosti.« (Gladić, 2019, str. 13)

Teden dni pozneje je prav tako v časopisu Freitag Marlen Hobrack, z mislijo na potek razprave, ki se je zdaj vrtela okrog upada kakovosti sodobne nemške literature, podala moralistični protinapad:

Ali je industrija res preveč korektna, ko gre za literaturo ženskih avtoric? Morda je prišel čas, da se znova uveljavi termin »ženska literatura« – da si prisvojimo izraz, ki je prvotno označeval dela slabše kakovosti. Zakaj se ženske kritičarke in ženske pisateljice tako zelo izogibamo besedil ženskih avtoric, ki se ukvarjajo z žensko tematiko in jih nemara res raje berejo bralke ženskega spola? Ker pomanjkanje zanimanja za to literaturo s strani moških že ustreza določeni vrednostni presoji? (Hobrack, 2019, str. 20)

Škoda, da doživijo sicer pametni argumenti Marlene Hobrack vrhunec v hermenevtiki suma; sicer pa to ne spremeni dejstva, da bi morali njeno »krizo kriterijev« že zdavnaj prevzeti tudi kritiki (radio) feljtona.

Kritika poezije (Lirika) je to razpravo odprla že veliko prej. Pesniška scena (Lirika) je na prvi pogled veliko naprednejša; obstajajo festivali samo za ženske pesnice, od letošnjega leta naprej obstaja tudi velika denarna nagrada, poimenovana po Gertrudi Kolmar, ki se podeljuje samo pesnicam. Strokovni kritiki na to niso pozorni, kar veliko pove o njihovi sposobnosti učenja in njihovem raziskovalnem vedenju.

Kampanja #dichterdran je poleg tega zadela ključno točko. Med kritiki prevladujejo moški. Kritika poezije (Lirika) pri tem ni izjema. Ravno nasprotno.

Predvidevam, da se bo nemška pesniška scena (Lirika) razvila v jasen sistem dveh razredov, če bo sistem podeljevanja nagrad in štipendij še naprej dajal prednost Liriki na račun Poezije. Iz besednih kompletov sovražnikov Poezije prihajajo takšne poslastice kot »eksperimentalno«, »avantgardno«, »J = E = Z = I = K«, »akademsko« in druge izbrane kot-da-žalitve, zbrane pod pojmom »pesniške kritike«. Potem je tukaj zaskrbljujoča težnja nekaterih pošasti, odgovornih za kulturno politiko, ki pregovorno »revnim pesnikom« očitajo njihovo revščino. Za državo, ki se z veliko mero arogance rada imenuje »dežela pesnikov in mislecev«, pokroviteljski način razdeljevanja denarja pomeni popoln neuspeh financiranja literature (monokultura). Potešena in površna kultura literarnega kritištva na to pokvarjeno dejavnost gleda tako, kot nepremični opazovalec gleda velik požar.

Kritika poezije (Lirika) tako iz sebe naredi opazovalca, ki stoji v kotu tržne dvorane in razbija z »operativnimi zvoki«. A ni nujno, da je tako. Dovolj je samokritično priznanje, da želi biti kritištvo kot umetnost več kot le navidezno ponujanje storitev, ki se pretvarja, da ni ponujanje storitev. Kritištvo ne prodaja ničesar, zato tudi ne prepriča. To pomeni, da »relevantnost« ni resen dejavnik. Literarno kritištvo se sicer ne more osvoboditi ideologije, vendar je lahko veliko bolj transparentno. Ta vidik bi prišel še bolj do izraza v duetu; že tako obstaja dovolj ločevalnih strojev. Poleg tega tudi kritištvo potrebuje nadzorne organe. S tem ne mislim na komentarje in portale za ocenjevanje, namenjene sproščanju po napornem delovnem dnevu. Literarni bloger Jan Drees je mojstrsko odgovoril na to ocenjevalno norost in nagrajevanje zvezd: »V primerjavi z recenzijami na Amazonu je dodana vrednost kritike ta, da strokovni kritiki berejo, iščejo, raziskujejo, telefonirajo, se srečujejo s pisci vsak dan …« ( Drees, 2013, str. 82) Sicer pa Drees nekoliko preveč poudari požrtvovalni vidik literarnih kritikov. Pri tem se mi zdi ključnega pomena njegova samoocena glede zahtev za službo v kritištvu … Vse te sposobnosti pridejo do izraza prek piscev (ž/*/m), morda celo z večjo stopnjo odpornosti.

Javna skrivnost je, da nimajo pesniki (ž/*/m) nič manj poklicanosti za kritištvo kot profesionalni kritiki (ž/*/m).

V odgovor na radovedno poizvedovanje o tem pri kritiku Paulu Jandlu (ki ga cenim, čeprav/ker nikoli ni pisal o nobeni od mojih knjig), je slednji zapisal: »Kritika je umetnost. Ne morete se je naučiti!« Domnevno se tudi ne moreš naučiti pisati, pa vendar obstajajo v nemško govorečih državah literarni inštituti, kjer poučujejo kreativno pisanje. In njihovi dobro načitani alumni. Nihče ne ve, kaj za pisatelja zares pomeni negativna recenzija – bolje od pisatelja samega. Ostre recenzije so od časa do časa potrebne, njihove sodbe morajo biti jasne (in še bolje kratke), vendar ne smejo biti naperjene proti osebi sami. Burkhard Müller v tem kontekstu navaja pomembno opazko:

Kritik se mora vedno zavedati nesorazmernosti tega, kar počne. Pisatelj je ob pisanju svoje knjige običajno preživel več mesecev ali več let. Branje dela kritika stane en popoldan in večer, poleg tega pa naslednje jutro še pisanje recenzije; zato kritik ne vloži niti enega odstotka časa in truda v isto delo. (Müller, 2011, str. 38)

Na žalost kolumne tiskanih recenzij v časopisih trenutno trpijo zaradi neke vrste kronizma v obliki »kritiškega medsebojnega trepljanja«, kjer kritike pišejo kritiki, ki so obenem tudi pisci. Ti sumi in mentaliteta kroženja vagonov ne obstajajo na področju spletnih recenzij. Tehten razlog za konstruktivno kritiko na internetu je izrazil tudi Tilmann Lahme, ki je ob obširnem komentiranju dveh blogov na primeru sramotno čustvenega literarnega spora zaključil:

Kar potrebujemo, je še dodaten zvok v orkestru. … Po eni strani internet ponuja platformo za prepir, vključno s povezavami do besedil, tako da lahko zainteresirana oseba v nasprotju s časopisnim bralcem prebere mnenja vseh vpletenih v sporu. Kar se zdi še bolj zanimivo, je komentiranje na internetu. (Lahme, 2011, str. 68 in 70)

Ena od specializacij na področju literarne kritike, ki se mi zdi res očitna, bi bila vzpostavitev sistema za inovacije v industriji in za prihodnjo generacijo. Veliko bi bilo treba storiti.

Vendar pa imajo recenzijska spletna mesta arhivsko in zbiralno funkcijo, ki jo kulturni pesimisti odrekajo papirnati kulturi in radiu. Primer: desetminutni program, ki ga vodi Michael Braun, eden izmed najvidnejših nemških strokovnjakov za poezijo (Poezija), in ga predvaja lokalna radijska postaja, je začel delati pri eZinu Signaturen šele po tem, ko je bil radijski program ukinjen. Oddaja, imenovana Zeitschriftenlese (okrogla miza branja revij), je vsak mesec predstavljala literarne revije.

Kot odgovor na moje vprašanje, kako bi opisal performativnost poezije (Poezije) – kot branje pesnikov (Dichterlesung), pesnikovo (ž/*/m) branje (Dichter*innenlesung) ali kot branje (Lirika) poezije, je Braun je odgovoril brez oklevanja »Poezija«. Rad bi videl ravno to silovitost pesniškega (ki se nanaša na Poezijo) recenziranja in kritištva; ne pa, da bi posnemalo marginalizacijo kritičnega recenziranja Lirike, ki ga je ta prenesla nase. Kritična recenzija Poezije se bo naučila in prevzela več iz gledališke in filmske kritike kot iz konvencionalnega kritiškega recenziranja Lirike. To je povezano z dejstvom, da je kritika Poezije v podajanju vrednostnih ocen veliko doslednejša, preprosto zato, ker literaturo razumemo kot prispevek k samorazumevanju v demokratični politiki. Citiranje odlomkov besedila v recenzijah bo postopoma nadomeščeno z vzstavljanjem posnetkov. Presoja o kaj se bo logično razširila k ocenjevanju kako.

Konkurenčna ekonomija romana se bliža koncu, s tem pa tudi trg »komunikološkega stavka« (Peter Handke). Skupaj s tem, kar Hannelore Schlaffer imenuje »dnevnik misli« (Gedankenbuch), bo Poezija zapustila papirnate dvorane slave, kritištvo Lirike in Lirika pa bi morali res končno ostati sami, da bi uživali v medsebojni družbi. Lahko noč, sladko spanje!

Poezija ima obupno potrebo po prijatelju, kritištvu Poezije, da bi potem prenehala sama sebe zapisovati nazaj v svoje zamaščene in nemarne navade. Kot dobro vemo, lahko navsezadnje prijateljstva vključujejo tudi brutalno odkritost.

Viri

A) Tisk

Konstantin Ames (2018): »(Zu flüstern)«. Morgenstern und die konkrete Bohème dieser Tage. die horen, No. 271, Wallstein: Göttingen, str. 159-165.

Jan Drees (2013): Die Rezension des Lebens. Über Dandys, den Blog, Karl Kraus und die Literaturkritik im Zeitalter von Goodreads. BELLA triste, Nr. 37, str. 76-84.

Mladen Gladić (2019): Lies mich, Baby. Literaturkritik sei frauenfeindlich, meint der Hashtag #dichterdran und kontert. Aber ist nicht oft schon die Autoreninszenierung sexistisch? der Freitag, No. 33 (15. 8. 2019), str. 13

Peter Handke (1972): Marcel Reich-Ranicki und die Natürlichkeit. Idem: Ich bin ein Bewohner des Elfenbeinturms, Suhrkamp, Frankfurt am Main, str. 203–207.

Marlen Hobrack (2019): Kriterienkrise. Miroloi von Karen Köhler soll Symptom einer immer schlechteren Literatur sein, ist aber für den Buchpreis nominiert. der Freitag, No. 34 (22. 8. 2019), str. 20.

Dirk Knipphals (2011): Der Kritiker als Hüter der Geschichten. Neue Rundschau, H. 1, str. 24–27.

Burkard Müller (2011): untitled, ibid. str. 37–39.

Tilmann Lahme (2011): Krise im Kasperltheater. Zur Lage der Literaturkritik. Ibid., str. 57–73.

Hannelore Schlaffer (2016): Wider den Roman: Gedankenbücher. Merkur, No. 801, str. 61–71.

Uwe C. Steiner (1995): Literatur als Kritik der Kritik. Die Debatte um Peter Handkes Mein Jahr in der Niemandsbucht und Langsame Heimkehr. Christian Döring (ur.) Deutschsprachige Gegenwartsliteratur – Wider ihre Verächter, Suhrkamp, Frankfurt, str. 127–169.

Daniela Strigl (2011): Vom Glück der Kritik in vierzehn Thesen. V Neue Rundschau, H. 1, str. 50 et seq.

B) Splet

Konstantin Ames (2016): Schlafbereich der Superlative und Abflughalle – Lyrik von Jetzt 3 und die Poesie in Zeiten von Babelsprech. Signaturen – Magazin für autonome Poesie (datum objave 8. 3. 2016, dostopano 27. 8. 2019)

Jan Drees (2019): Klagelied für die Literatur. Lesen mit Links. (datum objave 18.08.2019, dostopano 27. 8. 2019)

Signaturen: Zeitschrift des Monats (since March 2019). Signaturen. Forum für autonome Poesie (dostopano 27. 8. 2019)

Lyrikzeitung (2016): Die neue Debatte zur Lyrikkritik. Lyrikzeitung & Poetry News (datum objave 28. 3. 2016, dostopano 27. 8. 2019)