O težavah s spolom, o težavah z mano

Renata

Če opozorim na nekaj svoje predhodne esejistične refleksije in obenem pokažem na tvoje opredelitve, se cis prikaže kot dvoumna predpona. Skratka, ni povsem jasno, kaj pomeni – samoumevnost spolnega markerja, pripisanega ob rojstvu, ali poleg tega še trpno sprejemanje spolnih norm in predpisov, lahko pa tudi ne. In v vsakem primeru nereflektirano sprejemanje koristi od navedene pasivnosti, ker je pač spolna dihotomija ženske/moški uzakonjena in se to odraža na družbenih strukturah, zlasti medicini. Potem izraz cisspolnost, kar naj bi bil prevod cisgender, pri čemer pa je povsem jasno, da se gender nanaša na spol, v slovenščini pa ima spolnost en sam pomen: seksualnost. In samo mimogrede se tule, pri jeziku, ustavim še pri temeljnem pojmu, na katerega se nama obema v razmisleku lepi »cis«: ženska, ženske. Feminizmi ga že dolgo razumejo skozi koncipiranje političnega individualnega ali skupinskega subjekta ženska/ženske. Zgolj to, nobene univerzalne »ženskosti« ni, nobene »ženske biti«, ki ne bi bila določena z družbenimi pogoji in kulturnimi normami. Ob pojavu sodobne slovenske (sic) transskupnosti se mi ni treba na novo osmisliti, edino delo, ki ga trenutno imam, je zavračanje izraza »cisženska« (»cismoški«, »cisspolna oseba«). »Cisspol« bi lahko pogojno sprejela v občem pomenu, da se nanaša na dandanašnji precej iluzorno možnost kompleksnega samoidentificiranja v skladu z normami. Toda pravzaprav mi je v veliko tolažbo in pomirja me, da je izraze s »cis« scela zavrgla ILGA, evropsko združenje lezbijk, gejev, biseksualcev, medspolnih in transspolnih oseb. Transskupnost je, kot praviš, dovolj močna, sama pa pristavljam, da tudi ne potrebuje več svojega drugega_e. 

Martin

Cis kot spolni označevalec ni samoumeven, gre za to, da že sama oznaka vpelje proces ospoljenja, ki ga je pričakovati glede na obstoječ družbeni pripis. Ali gre pri tem za samodejno sprejemanje ali ne, je vprašanje, na katero zna najbolje odgovoriti vsak zase. Kar drži, je to, da se pri večini ljudi spolne norme sprejemajo in ravno v tem je moč oznake cis, da namreč pokaže, da ta proces ni »naraven«, temveč je že vselej vpet v družbeni red. Seveda pri tem pride do odstopanj in tu potem pride, kot omenja Enke, do tega, da je kategorija cis zaradi odstopanja s prevladujočimi predpisi mnogo bolj široka in fleksibilna, kot bi lahko pričakovale. Treba je poudariti, da ljudje, ki odstopajo od ustaljenih spolnih norm, a se identificirajo kot moški in ženske, na neki način še vedno ostajajo v okviru obstoječega spolnega sistema. Transspolne osebe se nahajajo izven njega.

Pri ustvarjanju novega besedišča so vedno križi in težave, tako je tudi z besedo cisspolnost. V izvirniku se ta glasi cisgender, kar se nanaša na družbene vidike spola, ampak ker slovenščina pozna le besedo spol in na leksikološki ravni ne loči med različnimi vidiki spola, se zato uporablja beseda spol oziroma (cis)spolnost. Res je, da se to lahko nanaša tudi na seksualnost, ampak seksualnost se za razliko od (cis)spolnosti ne more nanašati na spol.

Kakor koli se že razhajava pri razumevanju nekaterih pojmov, ne morem pristati na to, da so izrazi, kot je spolni izraz, nepotrebni. To je termin, ki se nanaša na naše vedenje in geste, ko performiramo spol: pojasnjuje udejanjanje spola. Ponekod res nekoliko ohlapno uporabljam nekatere pojme, pri čemer mi je pomembneje, da sem razumljiva sebi in drugim, saj svoje pisanje razumem predvsem aktivistično.

Strinjam se, da feminizmi že koncipirajo žensko kot politični subjekt, ki ni dan, ki ni naraven. Ob izjavi, da se ob vzpostavitvi nove kategorije ni treba na novo osmisliti, pa imam težave. Kot ženska ne, ampak v razmerju do transspolnih oseb vsekakor. Kaj pomeni imeti koristi od spolnega binarizma, četudi se vanj ne vklapljamo povsem, in kaj pomeni, če se vanj sploh ne moremo umestiti? To je ključno vprašanje, ki ga odpira odnos med cis in trans predponama. In četudi smo dovolj močne kot skupnost, moramo vedeti, kdo je naš sogovornik, da se z njim sploh lahko pogovarjamo in naredimo korak naprej.

Renata

Imam pomislek glede distanciranja transoseb do binarizma, kot že uvodoma izpostavljeno. Tudi ni popolne sistemske odtujitve transskupnosti, sploh če pomisliš na medicino, konec koncev je znotraj nje postala sprememba spola legitimna – ni vse, a nekaj pomembnega je. Ali rabe in inovacije v jeziku. Toda sama bi zdajle od besed in njihovih osnovnih pomenov prešla h koncepcijam in razmerjem oblasti, ki so vanje vključeni. Omenjaš kulturni boj, ki mene samo, kot je razvidno, ne zanima, saj po moje spravlja na skupne imenovalce tisto, kar je izrazito subjektivno, namreč soočanje s prikritimi družbenimi predpisi in kulturnimi normami. Tako kot imajo vsaka po svoje z njimi opraviti transosebe, tako se bolj ali manj znajdemo z njimi tudi administrativno zabeležene ženske (in moški), a v povsem individualno sestavljenih razmerjih. Naj na tem mestu poberem rokavico, ki si mi jo vrgla, in natančneje predstavim svoj odnos do »cis« skozi primerjavo s heteroseksualnostjo in »rasnim« statusom belke: zame heteroseksualnost in heteronormativnost nista v istem registru. Če sem heteroseksualna, ne pomeni, da sem po nujnosti podredljiva heteronormativnosti, saj ta predpostavlja določene spolne vloge v seksualnosti in hierarhijo spolnih usmeritev. Če pa mi rečeš cisženska, to razumem, kot da sem podrejena vladajočemu spolnem redu in hierarhično nadrejena transosebam, obenem sam akt poimenovanja drugega pomeni dejanje oblasti in se hierarhični red, v katerega me vpisuješ, zamaje. Nisem »cis«, ker so vse te performativne operacije zunaj mene, ne dotikajo se mojega razumevanja in čutenja. Je pa res, da uzakonjeni spolni status z določenih vidikov pomeni manj komplicirano življenje. Tudi belka je beseda, ki jo od nekdaj razumem kot rasistično in je zato nikoli nisem privzela. Gre za kategorije, ki v vsakem primeru delujejo, vendar je razlika, ali jih ponotranjiš ali jih razumeš in doživljaš kot odtujene od sebe. 

Martin

Strinjam se, da besedi cisspolnost in cisnormativnost nista na isti ravni. Prvo označuje kakršno koli poistovetenje s pripisanim spolom, drugo sistem norm, ki od nas zahtevajo določeno vedenje in nam v družbenih institucijah podarjajo določene privilegije. Skratka, lahko smo cisspolni, a ker smo nekonvencionalne, nam cisnormativnost ne prinaša kaj veliko koristi. Tu bi bilo treba omeniti, da za razliko od cisspolnih oseb transspolne osebe sploh nimajo dostopa do koristi, ki jih prinaša kakršno koli ujemanje s sistemom spolnega binarizma. Razen če se mu seveda ne prilagodijo. Z besedo belka kot rasistično se ne morem strinjati, ker to predpostavlja, da gre za obratni rasizem, kar zanemarja razmerja moči, ki so vpeta v delovanje sistema, od katerega imamo glede na naš položaj v vsakem primeru določene koristi. Razmerje med cis in trans je vpeto v razmerja moči, ki se jim ne moremo izogniti, jih pa lahko spremenimo. Prav tako so ta razmerja relacijska. V nekaterih kontekstih je cisspolna oseba lahko privilegirana, v drugih je hierarhično na nižjem položaju. Odvisno od drugih družbenih mehanizmov.

Renata

Beseda belka je sestavni del »rasnega« in s tem že rasističnega besednjaka, imam vso pravico distancirati se od njega. Obratni rasizem bi bil, če bi ga kot žaljivo besedo uporabljale osebe azijskega, afriškega ali zgodovinsko drugega porekla, ki ni evropsko. 

V kulturnih bojih gre praviloma za reproduciranje konfliktov, samo poglej, kako se diskusija o cis/trans razmerjih reciklira, kako že leta v Sloveniji ne pride dlje od kopičenja izrazov, tudi povsem ideoloških, kaj naj bi bilo napredno, kaj radikalno in kaj nazadnjaško. Temeljno nasprotovanje pa ostaja enako. Šele politični bolj lahko pripelje do dosežkov, ki spreminjajo družbene strukture. Naj obrnem razlago o razmerju moči cis/trans, ki jo nudi Enke in jo sam povzemaš. Ameriški campus je osvojil predpono cis, da bi pri sebi legitimiral transskupnost, tako piše avtorica, na katero se oba opirava. Vzpostavilo se je kontraproduktivno nasprotje, ki ga s svojimi praksami umeščajo v sfero sumljivega tudi same transosebe, ko se, denimo, po spremembi spola pustijo uradno zabeležiti kot ženske ali moški in v tem primeru formalno odpustijo svojo transspolno zgodovino, prav tako, kot je to naredila sama Enke. Dihotomija, ki jo je vzpostavila transskupnost z uvedbo označevanja drugih s predpono cis, homogenizira lastno skupnost, ki že po naravi stvari razpada, in bo razpadala še bolj, ko ji bodo na razpolago trije uradni označevalci spola, Ž, M, transspol. Da ne ponavljam, kako poimenovanje s »cis« utrjuje spolni dimorfizem in spolno dihotomijo moški/ženske. Skratka, tako na ravni leksike kot komunikacijskih praks in družbenih soočanj velja enako za ospoljenja kot za razne nepremišljene jezikovne ukrepe v okviru ljubljanske univerze. Nujno je vključiti več premisleka in resno argumentacijo v razpravi, sicer promoviramo poneumljanje. Mimogrede, uvedba »generičnega ženskega slovničnega spola« na Fakulteti za socialno delo ni identična tisti na Filozofski fakulteti in Fakulteti za družbene vede, saj se nanaša zgolj na en akt. Tuji vzor univerze v Leipzigu pa, po katerem se je očitno zgledovala Filozofska fakulteta (sklepam po prispevku na A kanalu), ima podpornico – lingvistko Luise Pusch z abotno vizijo in argumentacijo razvoja neseksističnega jezika. Češ da se bodo počasi otresli ženskih končnic samostalnikov, ker je njihova osnova moški koren besede. Ali potem ko bo ostal samo še samostalnik v moškem slovničnem spolu, pospremljen s spolno zaznamovanim členom, tega problema ne bo več? Ni vse umno ali celo radikalno, kar se komu ali kateri posveti, tudi če je levičar ali feministka. Ali transoseba. No, je pa vsekakor lepo, da je ta vzorčna fakulteta glede lastne spolno občutljive rabe jezika priznala vsaj, da kršijo slovnična pravila – kar je dekan Filozofske fakultete zanikal. 

Martin

Moje videnje boja transspolne skupnosti je precej drugačno. Gibanje se je v manj kot petih letih postavilo na politični zemljevid in opozorilo na svojo prisotnost in kar je še posebej pozitivno, je to, da znotraj feministične in kvirovske skupnosti obstajata zanimanje in podpora za to skupnost in njene teme. Strinjam se, da se debata v Sloveniji v določenih aspektih reciklira in ponavlja, ampak ni pa res, da nikamor ne pride, ker so bili narejeni določeni premiki znotraj feminističnih krogov, ki so vzeli v obzir perspektivo transspolnega gibanja in v svoje delo vključili njegovo perspektivo. Transspolno gibanje kot emancipatorno identiterno gibanje nadaljuje feministično tradicijo osebno je politično, zato ta boj razumem kot političen, ki seveda vnaša konflikt, ki je nujen v demokratični družbi. 

Transspolne osebe z uporabo moškega ali ženskega spolnega označevalca v nekaterih kontekstih izpostavijo lastno transspolnost, tudi v primeru, ko na uradnih dokumentih spremenijo spolni označevalec. Nekdo nas lahko vidi kot žensko, a uporabljamo moške zaimke ali pa imamo na uradnem dokumentu moški spolni identifikator, ker sebe umeščamo nekje na spekter moško.

O dogajanju na Filozofski fakulteti bi še enkrat dejal le to, da sklep ni idealen, ima mnogo pomanjkljivosti, ampak njegovega aktivističnega dometa ne gre prezreti, zatorej ne obupujmo, ampak drugič poskusimo še enkrat in bolje. Vsekakor bolje, kot če v obstoječih družbenih razmerah ne bi naredili nič. Ker sam sklep je že ob razglasitvi povzročil dramo in spodbudil razpravo in s tem prevpraševanje statusa quo.

Za konec bi se še lotila vprašanja, ki ga do sedaj nisem uspela izluščiti iz tvojega pisanja, in sicer kako transspolnost uhaja spolni dihotomiji? V odgovoru se bom naslonila na Močnikov koncept terorja identitetnih izjav. To pomeni, da trans uhaja spolni dihotomiji v meri, v kolikšni sami sebe pojmujemo izven teh okvirov; kolikor so obstoječe norme rigidne in nam omogočajo poigravanje in preseganje; in ne nazadnje je to tudi odvisno od tega, kolikor nas drugi pripoznajo in nam omogogočijo legitimnost naše identitete. Biti slišana in videna je torej nenehen boj, ki je bolj ali manj uspešen od tega, koliko moči imamo in koliko nam je družba naklonjena.