Starka, ki pljuva tobak

Uvod

Ko me je Renata pozvala k dialogu, sem sicer sprva navdušeno sprejela povabilo, kasneje pa sem vse bolj tuhtala sama pri sebi, zakaj sem si nakopala to obveznost. Četudi se mi zdi pomembno govoriti o izpostavljeni tematiki, pa sem se iznenada pričela počutiti zelo ranljivo, kot da drezam v vsebine, ki sem jih pustila za seboj in se me v tem trenutku mojega življenja več ne tičejo. Ker pa sem nagnjena k »drezanju« in samoopazovanju, je bilo prepozno, da bi se od tega odmaknila. 

Ko govorim o »vsebinah, ki sem jih pustila za seboj«, imam v mislih obdobje svojega življenja, ko sem sem se začela vključevati v literarno sceno, bila sem stara približno štiriindvajset let. Prd kratkim sem v intervjuju za revijo Literatura sem povedala, da sem se počutila precej utesnjeno, ker so me kar hitro popredalčkali kot »erotično pesnico« (še danes ne vem, kaj to pomeni). Zgodilo se mi je tudi, da mi je kar nekaj piscev reklo, da pišem fine »pesmice«, torej nekaj, kar si zasluži pomanjševalno obliko, kar ne stopa v korak s pravo, resno, »moško literaturo«. 

Za to, da sem pristala v vlogi nekakšne »fatalke« ali »zapeljivke«, pa sem odgovorna sama. Verjamem, da to kar oddajamo, tudi prejemamo. Sicer mi je drugače všeč, če ljudje izražajo (izražamo) svojo seksualnost, te namreč ne povezujem zgolj z intimnostjo, temveč tudi z »živostjo«, veseljem do življenja in ustvarjalnostjo. A pomembno je zavedanje, da imamo možnost izbire, da ne prevzemamo identitet pod prisilo vzorcev. To pri meni takrat še ni bilo izostreno, omenjeno vlogo sem »igrala« (sicer zgolj krajši čas), da bi zakrila tisto, kar mi je manjkalo, ljubezen do sebe. V tistem delu svoje osebnosti, kjer sem se soočala s pomanjkanjem notranje podpore, mi je bilo laže iskati zunanjo potrditev kot pa ozavestiti lastno bolečino. V sodobni potrošniki družbi je veliko ljudi podvrženih tovrstnemu principu, ki se kaže v »hlastanju po hitri zapolnitvi«. »Želja« je znotraj zahodne tradicije zaznamovana z destrukcijo in »mankom«, predvsem pa z delitvijo na objekt in subjekt (znotraj/zunaj), na tak način pa dislocirana od življenja samega, izvržena iz polja mnogoterih odnosov. Pomembno se je zavedati, da je »želja«, ki je v svoji srži »votla«, družbeno skreirana in povzroča širjenje »strahu« in »negotovosti« tako, da nenehno producira občutek praznine, ki jo zapolnjujemo z všečki na facebooku, z navideznimi odnosi, obiski supermarketov (kot sem zapisala v svoji pesmi Praznina).

Danes se počutim precej drugače kot pri štiriindvajsetih letih, moje dno je (bolj ali manj) zapolnjeno, ob tem pa pogosto čutim radost, morda še toliko večjo, ker se mi to stanje ne zdi samoumevno. Tisto, kar me v zadnjem desetletju (in več) vleče v odnose z ljudmi, sta pristna radovednost in želja po spoznavanju sveta, prepletu ustvarjalnih energij. Brezkompromisno se rokujem s svetom, sem zapisala v eni od svojih zadnjih pesmi. V drugi pesmi iz istega ciklusa pa: ko zakrijem svojo bolečino, pozabim na tisto, kar jo osmišlja.

Tudi zato sem se (kljub zgoraj opisanem odporu), odločila, da se bom lotila pisanja tega eseja, pri tem pa izhajala iz osebne izkušnje. To bom v nadaljevanju prepletla s teoretskim diskurzom in poezijo (neobjavljenimi verzi), kar sem storila že v uvodu. Hvaležna sem za vsako možnost tovrstnega sodelovanja, izmenjave idej. Renata, hvala! Andrej, prav tako tebi …

Igra pogledov

Ko sem pred nekaj leti pisala spremljevalne esejistične tekste za Opero, sem ob obravnavi Wildove Salome, ugotovila, da se v zgodbi, kjer se pojavlja »fatalna junakinja« Saloma, pogledi neprestano prepletajo med seboj na ozadju burnih dogodkov, ki vodijo dramske like v pogubo. Lik zapeljivke je zaznamovan s »pogubnim pogledom«:

V zgodovini so pisci (in slikarji) »demonske ženske«, ki s svojo nebrzdano seksualnostjo spravljajo moške ob pamet, pogosto upodabljali z zelenimi očmi, obrobljenimi z zlato svetlobo in pogledom, hladnim kot marmor. Oči »demonskih zapeljivk« so »hladne in neobčutljive«, so oči, ki jim »moraš slediti kot hipnotiziran, ki te prikujejo, te srečujejo, koderkoli hodiš ali stojiš, oči, ki s svojim neobčutljivim sijajem napolnjujejo svet«. Upodobljene so kot smaragdi »z zlatimi iskricami« ali pa kot »temne lise«, le-te predstavljajo globino čutne ženske narave, njene seksualnosti, ki nima meja in omejitev (npr. oči Klimtove Salome).

Demonska ženska ima tako kot Meduza moč, da tistemu, ki jo gleda, vrača njegov lastni pogled, zato je njen pogled smrtonosen. Junak Perzej je med spopadom zaradi Meduzinega smrtonosnega pogleda zrl v njeno zrcalno kopijo, v ščit, v katerem je bil zgolj odsev Meduze, ta pa je izgubil svojo usodno moč grozljive pošasti, ki jo je zrcalil. V svojem doktoratu govorim o tem, da so v antični Grčiji ogledalo uporabljale samo ženske, v vsakdanji negi, zato je ogledalo veljalo za ženski atribut. Za žensko, ki lahko v ogledalu opazuje zgolj svojo telesno plat, je ogledalo skrito orožje, v njem se ogleduje in lepotiči z namenom, da bi očarala in zapeljala moškega s svojo varljivo zunanjostjo. Številne upodobitve, na primer prikaz siren z ogledali v rokah, kažejo na povezavo med žensko in ogledalom in opozarjajo na nevarnost, ki jo ženska zaradi svoje »grešne telesnosti« predstavlja za moškega.

Za Grke je tisto, kar se zrcali v ogledalu, zgolj odsev, ki je v podrejenem položaju neresničnega, varljivega in lažnega videza – tako kot fantomi, sence, sanje, prividi, fantazme.

Ženska v stari Grčiji (in tudi kasneje v zgodovini) kot fantazma, privid, zrcalna podoba moškega, ostaja v poziciji objekta in ne more zarisati svoje podobe – šele v smrti lahko pridobi avtonomno pozicijo, ki je v realnem življenju ne more doseči. Ženska je prizorišče posredovanja med zatekanjem h goli dejstvenosti telesa in prevajanjem tega telesa v znak, v katerem to telo manjka.

Edgar Allan Poe je dejal, da je smrt lepe ženske nesporno najbolj poetična tema na svetu. Avtorica Elisabeth Bronfen, ki se ukvarja s to trditvijo pravi, da se znotraj zahodne civilizacije zaradi svojega strahu pred neizogibnostjo razpada pogosto zatekamo k lepemu. 

Ženska s svojo seksualnostjo ščiti moškega pred soočenjem z lastno smrtnostjo, hkrati pa mu zbuja strah, ga opominja na njegov lastni konec – prav ta se namreč zrcali v njenem pogledu. 

Tukaj se mi zastavlja vprašanje, ali nista bolj kot fizična smrt v resnici grozljiva »smrt subjekta« in »izničenje odnosov«. V odnosih (ne glede na spol), ki ne slonijo na enakovredni izmenjavi pozicij, je nekdo od akterjev/akterk slejkoprej, »zazidan v isto«, tako kot ženska v albanskem mitu:

Bog je moškim naročil, da zgradijo most, ki bo povezal bregova, sprta zaradi vojne, tako, da žrtvujejo žensko. Ona se je pripravljena žrtvovati, a jih prosi, da naj je ne zazidajo cele, da pustijo zunaj vsaj roko in dojko, da bo, preden umre, objela in podojila otroka.

Žrtvovati sebe zavoljo drugega/druge v odnosu pomeni »ne živeti« ali živeti zgolj »napol« (objemati z eno samo roko, dojiti z eno samo dojko). V svojem eseju o kontaktu sem zapisala:

Posledica kontakta je odnos, kontakt pa je možen samo tedaj, ko subjekt prepozna »drugega« oz. ko skozi odnos ovrednoti pozicijo »drugega« (subjekta).

Pri tem pa je pomembna empatija, ki se razvija skozi dialog:

V resničnem dialogu udeleženke/udeleženci ne poskušajo izvajati kontrole (npr. nad izrečenimi besedami), temveč so prisotni v vsej svoji avtentičnosti in pozornosti na vsebine, ki vznikajo v interakciji (tukaj in sedaj).

Moški junaki pogosto, tako kot Orfej, uporabljajo svoj pogled za to, da izvajajo kontrolo nad svetom. Pogledu v nasprotju z dotikom, vohom in okusom, ki se vežejo na telo, na golo materialnost in človekovo minljivost, pripada najpomembnejše mesto v hierarhiji petih čutov in spada v domeno bogov. Pogled je seveda povezan tudi s filozofijo; »videti« namreč pomeni tudi »vedeti«. V sodobni potrošniki kulturi predstavlja pogled dominanten model reprezentacije, utrjuje se skozi percepcijo nove vizualne tehnologije, ki poskuša zanikati časovno strukturo, vez med življenjem in smrtjo. V zgodovini znanosti in umetnosti se pogled, ki je povezan z mišljenjem, z umskim delovanjem, dviguje iz »brezna telesa« in drsi navzgor, po vertikalni osi znanja, v neskončnost – tako pa stoji naproti pogledu »fatalne ženske«, ki je zaznamovan s propadom, destruktivno erotiko in smrtjo.

Tudi fatalna (sodobna) ženska kot Saloma vrača moškemu »njegov lastni pogled« kot odsev njegove lastne želje, kar se še posebej kaže v digitaliziranih podobah, kjer prihaja do zamenjave »dejanske telesnosti in seksualnosti za nove družbene možnosti«, kot pravi Renata v svojem eseju. Tudi sama čutim nelagodje ob seksualiziranih ali erotiziranih fejsbukovskih (samo)upodobitvah žensk, tudi intelektualk – četudi na Facebooku še kar redno objavljam svoje fotografije, običajno v navezavi na širši kontekst (ko želim nekaj povedati, sporočiti širšemu krogu ljudi, ali, če gre za vabilo k dogodku, prikaz literarnega potovanja, projekta itn.). Nekatere ženske objavljajo svoje fotografije, ki spominjajo na tiste iz modnih revij in ne izkazujejo dejanske (resnične) podobe. Virtualni svet kot poligon za kreacijo »navideznih odnosov, brez kontakta«, je več kot primerno napajališče za ljudi z narcistično strukturo osebnosti. 

Po mojem mnenju, gre pri večini za pomanjkanje zavedanja in nesprejemanje, zavračanje »odgovornosti« … S svojimi dejanji namreč »krepijo« tradicionalistična razmerja moči, odnos objekt/subjekt, znotraj katerih je seksualnost še vedno omejena in določena z atributi, kot so: »večno mlada«, »lepa«, »suha«, »brez gub«, »urejena«, »zapeljiva« itn. 

Kar se me zelo dotika in me tudi skrbi, sta vredotenje in obravnava staranja v naši družbi. Na tem področju bi bilo treba uvesti cel kup novih podob (digitalnih in drugih), ki bi razbile staro hierarhijo in prinesle ženskam svobodo, ki je sedaj nimamo. Zato sem se odločila, da ob bok večno mlade femme fatal postavim lik mitološke Baubo, obscene starke, ki krši normative tako, da razkriva svojo seksualnost …

Starka, ki pljuva tobak

Svoj smeh sem prodala hudiču, sedaj se on reži, valja po tleh, medtem ko jaz sedim vzravnano kot bledolična viktorijanska dama, ustvarjena za moškega. Za režo ustnic se skriva vhod v drug svet, peklensko smešen. Sedaj zahtevam svojo dušo nazaj! Da se bom brezzoba krohotala, pljuvala tobak …, s kožo, ožgano od življenja …

Pred kratkim sem zapisala tele verze, v katerih se pojavlja starka, ki bi jo lahko povezala z Baubo (ko sem pisala zgornji tekst, je sicer nisem imela v mislih), grškim mitološkim likom, s katerim sem se ukvarjala pred časom – o njej pa tudi veliko razpravljala s svojo kolegico Slađano Mitrović, ki se je v doktoratu posvečala raziskovanju ženske seksualnosti znotraj vizualne umetnosti.

Mitološka Baubo, gre za »nosečo« starko, podobno ruski »babuški«, je povezana s starostjo (upodobljena je kot stara ženska) in z grdoto oz. z grdo zunanjo pojavnostjo. »Starost in grdota« pa sta od nekdaj zbujali strah in grozo (o tem pričajo številne pripovedke, bajke, mitološke zgodbe in nekatere filmske grozljivke). Smeh in obscenost sta del te »strašljive« podobe, »glasen krohot« oziroma divji smeh je bil vedno povezan s podobo grde zunanjosti oziroma z grdoto in z grotesknim telesom. Baubo kaže svoje genitalije tako, da dviguje krilo:

Baubin »sramni obraz« je obrnjen neposredno proti publiki – zaradi svojega samozadostnega izraza pa zbuja smeh in strah. Baubo oživlja »utišano skrivnost ženske«, hkrati pa prekinja s to tišino.

Mihail Bahtin pojmuje groteskno telo kot odprto, podaljšano, izločajoče, kot telo, podvrženo spremembi. Groteskno telo je v nasprotju s klasičnim telesom, ki je monumentalno, statično, zaprto, gladko, ustrezajoče aspiracijam buržoaznega individualizma. 

Bahtin pravi, da je telo »nosečih« stark ambivalentno: ker so noseče in so stare, ker združujejo smrt in rojstvo. Nič ni končno, nič mirno in stabilno v telesih starih »žensk«. So kombinacija senilnega, razpadajočega in deformiranega mesa ter mesa novega življenja, spočete, a še ne oblikovane. Še več, stare »ženske« se smejijo. Ali drugače: stare »ženske« predstavljajo lastne meje in so njihova transgresija. 

Tako Hermafrodit, Baubo, Priap kot tudi druge pošastne figure spodkopavajo splošno sprejeto podobo subjekta, ker zaradi svoje telesne dvoumnosti rahljajo meje med moškim in ženskim spolom, med človekom in naravo oziroma normo in odklonom od normativov ter se skozi odprtost identitet gibljejo od individualnega do pomnoženega subjekta. Na tem mestu bi lahko odprla razpravo o biseksualnosti, a sem se odločila, da prihranim temo za kak drugi esej. 

Mitološke figure, ki brišejo ločnice med različnimi nasprotji (dualizmi), zavzemajo prostor »sredine«, so kot »srednja pot« v budizmu, ki vodi onkraj nasprotij. Tisti, ki hodijo po njej, ne ocenjujejo, se ne vdajajo predsodkom, temveč sprejemajo celoto.

Zaključila bom z vprašanjem, ki ga zastavljam že zgoraj, in sicer, kako na novo prevrednotiti pojem staranja v naši družbi, relacijo starost/ženska/seksualnost, kako »prekiniti s tišino«, s stereotipi? V Skandinaviji so ženske veliko bolj svobodne, ker se od njih ne pričakuje, da bodo »udušile« proces staranja; zanimivo je na primer, koliko žensk si ne barva sivih las itn. Verjamem, da imamo ženske različne želje glede »kreacije« lastne zunanjosti in izbire načina življenja, zato se mi zdi pomembno, da obstajajo možnosti izbire. Te možnosti sicer so, a nanje še vedno »preži« cel kup predsodkov, ki kot lačni psi čakajo, da zagrabijo svoj plen.