Kdo tu nosi hlače?

Da prihaja knjiga, ki problematizira položaj žensk v družbi, iz Turčije, torej iz države, katere predsednik meni, da ženske in moški enostavno ne morejo biti enakopravni, gotovo ne preseneča. Bolj presenetljivo je nemara dejstvo, da pri nas turško otroško in mladinsko književnost poznamo izjemno slabo oziroma da je knjiga pred nami celo prvi prevod kratkega mladinskega romana iz turščine v slovenščino; kot lahko preberemo v spremni besede Polone Konjedic, je tovrsten prenos doslej doživelo le nekaj slikanic, pravljic in ena zbirka kratke proze. Glede na to, da je nekaj zvenečih imen turške književnosti, ki ustvarjajo za odrasle, pri nas že pred časom dobilo prevode, pozornost in prepoznavnost, takšen zaostanek na področju mladinske književnosti še bolj preseneča. Kakorkoli, knjiga Moji mami so zrasli brki je zdaj med nami, in ob njej se nam – kar je verjetno dobro – poraja kar nekaj vprašanj, za začetek že to, kaj sploh je.

Avtorica spremne besede delo torej opredeli kot kratki mladinski roman, pri čemer je treba dodati še, da je ilustriran in da je menda ilustratorka Ceylan Aran duhovite barvne podobe ustvarila prav posebej za slovensko izdajo. Kratek vsekakor je, glede na to, da se avtor predmeta svojega zanimanja loti precej površinsko in poenostavljeno, vsekakor brez epskega zamaha, pa je vprašanje, v kolikšni meri gre res za roman. A po drugi strani izpostavi težavo epskih razsežnosti in njeno obravnavo pač prilagodi svoji publiki. Prav, recimo, da gre res za kratki roman. Kar nas pripelje k naslednjemu vprašanju, ki se glasi: komu je pisanje pravzaprav namenjeno – otrokom, mlajšim najstnikom, starejšim najstnikom? V iskanju odgovora na to vprašanje moram najprej k vsebini. No, še prej bi se spodobilo kako vrstico nameniti avtorju knjige, ki velja za enega najbolj priljubljenih in pomembnih turških pisateljev za otroke in mladino, a ga pri nas skoraj gotovo ne poznamo ali pa ga pozna le peščica. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je ustanovil prvo turško založbo, ki je v središče svojega programa postavila mladinsko književnost, je avtor več kot šestdesetih knjig (nekatere je tudi sam ilustriral), prevajalec in ustanovitelj Zveze za mladinsko literaturo, ki je kasneje postala turška sekcija IBBY in ji je vrsto let tudi predsedoval.

Toliko o očitno kar enem glavnih junakov sodobne turške otroške in mladinske književnosti. Glavna junakinja knjige pa je gospa Merve, mati dveh otrok, poročena z Burakom. Nekega jutra v ogledalu opazi, da so ji zrasli brki; mož ji zagotavlja, da govori neumnosti, a sodelavka, ki jo sreča na avtobusu, se strinja, da ji je res pognalo malo puha. Ko se že ukvarja s tem, se poigra tudi z idejo, kako bi bilo, če bi imela čisto prave brke – sploh ne slabo, glede na to, da so moški na račun teh nekaj dlak pod nosom prepričani, da so boljši, in samo zato, ker so pač moški, napredujejo v službah … To ji gre resnično na živce, saj je tudi na lastni koži izkusila, da je bil v službi namesto nje povišan njen manj sposoben kolega. Ko ji šef naloži še njegovo delo, češ, naj na novem delovnem mestu začne neobremenjeno, to sodu izbije dno in Merve izbruhne, s čimer si gladko prisluži odpoved. In zapletov z moškimi sploh še ni konec – v avtobusu neznanec rine v njen osebni prostor in se ji celo drzne položiti roko na koleno. Ko ga glasno nadere, ji celo neka ženska predlaga, naj gre pač raje s taksijem. V Merve se skratka kopiči jeza zaradi družbene realnosti, ki mirno dopušča in omogoča neenakopravnost med spoloma. Za nameček je tudi njen mož ujet v moško šovinistično logiko, da so moški na visokih vodilnih mestih pač bolj uspešni in pika. Na kar se Merve odzove s tehtnim vprašanjem: kdaj so ženskam sploh dali priložnost, da bi bile neuspešne? Jeza se torej kopiči, želja po spremembah je vse močnejša, in kot da bi se morala najprej telesno manifestirati, se Merve nekega jutra zbudi s čisto pravimi – moškimi – brki (v praksi gre za neposredno posledico uporabe »čudežnega« plastelina).

Sledi vložek situacijske komike v zdravnikovi ordinaciji, kamor se skupaj odpravita Merve in Burak – doktorja zbega, kdo je sploh njegov pacient (Merve si je namreč doma brke obrila), in seveda nima pojma, kako naj bi k stvari pristopil, zato pač upa na razplet, da ji brki enostavno ne bodo več zrasli. In res sledi popolnoma običajen dan, v katerem se Merve utaplja v banalnih opravkih, hišnih opravilih in skrbi za moža in otroka, medtem ko je Burak udobno nameščen v fotelju. Avtor situacijo karikira (ali pa niti ne) tako, da njene zadolžitve natančno popisuje, kar nanese dve strani naštevanja. A naslednji dan, ko ji čez noč ponovno zrastejo brki, se Merve odloči, da si jih ne bo obrila. Skupaj z brki pa se spremeni tudi njen odnos do dela – zdaj je Merve v fotelju, Burak in otroka pa poprimejo za delo (a tudi Merve obljubi, da jim bo naslednji dan skuhala raviole, kar pomeni, da se tehtnica ne zgolj radikalno prevesi v kontra smer, pač pa ujame ravnotežje). Popravek – ne spremeni se le njen odnos do dela, pač pa tudi Burakov; kot da mu ob ženi z brki kratko malo (in kar nekoliko čudežno, kajne) postane kristalno jasno, da bo moral del opravil prevzeti nase. Kot bi bili brki torej otipljiv dokaz enakopravnosti oziroma kot bi bili nosilci moči, s pomočjo katerih si izboriš pravično odmerjeno pozicijo v družini (in družbi). A brkata revolucija se ne ustavi za vrati stanovanja. Merve na obisk povabi prijateljice, ki prav vse po vrsti negodujejo nad strašno zaposlenostjo, in jim meni nič tebi nič nad zgornjo ustnico nalepi čudežni plastelin, ki povzroči, da se naslednje jutro vse zbudijo z brki (o takšnem posegu, ki brez vednosti in privoljenja posameznic zadeva tuja telesa, bi seveda lahko debatirali, a hkrati tudi razumemo, da je v službi izpeljave osnovne ideje). In stari red, po katerem je teklo družinsko življenje (za može udobno in za žene utrujajoče), je v še nekaj stanovanjih in hišah uničen. A Mervejine prijateljice so pri doseganju enakopravnosti vendarle različno uspešne in učinkovite, na kar namiguje sklepni delček besedila: »Kar se pa njenih prijateljic tiče, pa je zgodba sledeča. Brke so si postrigle vse, ampak nekaterim, tako kot Merve, niso več zrasli, spet drugim pa so. In to še bolj gosti.«

Kratki roman Moji mami so zrasli brki vsekakor odpre izjemno zanimivo in pomembno, v otroški in mladinski književnosti tudi ne pogosto ubesedeno temo, ki sicer prihaja iz okolja, ki še bolj terja tematizacijo in problematizacijo neenakopravnega položaja žensk v družini in družbi kot naš prostor, a je vseeno zanimiv in v smislu odpiranja pogleda poučen tudi za naše bralce. Da avtor k resni temi pristopa na izrazito duhovit način, s čimer pa ji ne odvzema relevantnosti, pač pa jo približa mladim, je vsekakor dodaten plus te knjige. Zastavlja pa se mi vprašanje, ki sem ga izpostavila že uvodoma – koga knjiga pravzaprav nagovarja? Ob kratkosti, številnih poenostavitvah in barvnih ilustracijah pomislim na bralce drugega triletja osnovnih šol; pa je ta tema zanje že zanimiva? Mislim, da bi lahko še bolj(e) nagovorila nekoliko starejše, a slednjih bržkone ne bodo prepričale niti izpeljava niti že omenjene zunanje okoliščine, kot so majhen obseg in ilustracije. A ne glede na dvom o kompatibilnosti naslovnika in izvedbe knjiga Moji mami so zrasli brki vsekakor zbuja željo po nadaljnjem spoznavanju turške otroške in mladinske književnosti, tako njenih besedil kot ilustracij.