Zunaj/notri

Belgijski pisatelj, pa tudi pesnik, esejist, kolumnist in scenarist, ki je bil za svoje ustvarjanje za mlade med drugim kronan s prestižno nagrado Astrid Lindgren, na slovenskem polju mladinske književnosti nikakor ni neznanec; prevedene imamo njegove knjige Gole roke, Bratje, Gosak in njegov brat in Morris: fant, ki je našel psa, najnovejša pridobitev pa je krajši mladinski roman Danes je vsem ime Sorry. Njegov pisateljski glas je izrazit in odseva posebno senzibilnost do likov, čemur se tudi tokrat ne izneveri in izpiše zanimiv roman, pri čemer besede zanimiv ne uporabljam olepšano za »no ja, saj ni tako slabo, prav odlično pa tudi ne«, pač pa povsem načrtno – in ji vsekakor ob bok postavim tudi besedo dobro. Odlično, pravzaprav.

Kaj je torej zanimivo? Recimo to, da sem si po branju rekla, oho, pisatelj me je dobro vrgel na finto – ampak brez kakršnegakoli razočaranja ali grenkega priokusa, češ da na koncu ne bi dobila tega, kar sem pričakovala. Pa saj to je nasploh običajno dobro, kajne? In v čem je ta finta? V tem, da Moeyaert štarta z devetletnim Alanom, ki je prestal že več operacij na srcu, z njegovo sestro Bianco, ki je glavni lik romana in je po besedah očeta in njegove nove, precej mlajše partnerke neobvladljiva, in z mamo samohranilko, ki se trudi z nasmehom na obrazu držati vse niti v rokah; krhko izhodišče torej, ob katerem kar čakamo, kdaj bo padlo iz ravnovesja in kdaj bo nekje nekdo ali nekaj počilo. Prva informacija, ki jo torej dobimo o Bianci, je, da je neobvladljiva, zaradi česar želi oče z njo zreducirati stike. Huh! Drugo informacijo dobimo od njene mame in se glasi takole: »Dobro veš, da si punca s posebnimi navodili za uporabo, in jaz to upoštevam.« Ob tem se morda vprašamo, ali posebna navodila za uporabo pomenijo posebne potrebe, a na to vprašanje ne dobimo enoznačnega odgovora; bolj verjetno gre »zgolj« za dekle, ujeto v delikatnem trenutku odraščanja, ki se po svoje, kot pač ve in zna, tudi s posebnimi rituali, sooča sama s sabo in svetom, ki jo obdaja. Sicer pa nam s podatki o sebi seveda postreže tudi sama: »Jaz vem, kako je, če ti zavre, ampak ona nima pojma, kako se v resnici počutim. […] Divja sem, ja, celo veliko bolj, kot si misli, a z eno pomembno razliko: mene se komaj sliši.« Čuti torej, da je mama ne pozna zares, ne nazadnje ji kaže en obraz, resnico pa skriva. Tudi ko v njihovi dnevni sobi sedi igralka iz njene priljubljene serije, za katero se izkaže, da je mama Alanovega prijatelja, opozori na mamino nerazumevanje. Ko jo slednja vpraša, ali se noče igrati s fantoma, Bianca komentira: »Rada takole spleta vprašanja zame; jaz sem začetek/vzrok/težava. Na kraj pameti ji ne pade, da je mogoče Alan tisti, ki se noče igrati z mano.«

Bianca zelo lucidno opisuje odnose (in presoja osebe – izkaže se, da ima hči mamo prebrano bolj(e), kot si ta morda misli: ve, da slabo spi, da jo skrbi za Alana, zanjo, za vse …), ki delujejo nekako naelektreno in napeto ter ustvarjajo prav takšno vzdušje. Ne nazadnje lahko tudi naslov – gre za stavek, ki ga v teku romana v zvezi z imeni izreče Bianca – nakazuje, da bo na neki točki nekomu za nekaj žal. To je samo po sebi sicer lahko nekaj pozitivnega, lahko pa deluje tudi preteče. In tako se premikamo od enega kratkega poglavja do drugega, v intenzivnem tempu torej, med številnimi povsem vsakdanjimi rečmi (pitje čaja, razposajena fantovska igra …), med katerimi zasledujemo drobne opazke in kretnje, v katerih, upravičeno ali ne, razbiramo težo, skrivne pomene in napovedi. Nekaj je v zraku … No, tako je vsaj besedilo, ki zbira (na videz) drobne, banalne trenutke, leglo name. Bianca, ki med drugim vleče vzporednice med serijo in dejanskim življenjem, pravi, da se na televiziji zmeraj zgodi kup nepričakovanih stvari, ker je gledalcem to všeč; kako pa je s tem v resničnem življenju? Se bo kaj nepričakovanega zgodilo v romanu? Tudi bralcem je to všeč, mar ne? No, in potem se res zgodi, Alan dobi napad, ampak še vedno imamo občutek, da to ni to, da to ni vse. Konec koncev ni ne prvi ne zadnji, in hvala bogu se srečno konča. Dialogi pa še naprej zbujajo nelagodje, tako med vpletenimi, torej med liki, kot tudi pri bralcu (mama na primer Billie omeni, da je težko imeti hčer, ki je zaprta knjiga …), pa tudi v Biancini glavi se na polno dogaja. Vse bolj ugotavljamo, da se ne počuti sprejete, kar fizično izkazuje z izrezovanjem svoje podobe iz družinskih fotografij. Vse bolj tudi spoznavamo, v kakšni stiski je dekle in kakšna boleča vprašanja si zastavlja oziroma s kakšnimi dvomi živi: »On ima samo polovico srca, ampak ona ima dvakrat večjega. Sanja se mi ne, ali je v njem prostor tudi zame.« »Ona« v tem citatu je seveda Biancina mama. Dogajanje, ki je skoncentrirano v en sam dan, na koncu vendarle ne prinese po tihem pričakovanega velikega poka; ali pač. Pok se zgodi, vendar v protagonistki, v obliki odločitve, da ne bo več grenila življenja očetovi partnerki Cruz, pač pa postala bolj obvladljiva – pripravljeno ima opravičilo zanjo, pa tudi za mamo; dnevna napetost se omehča, mamin objem pa ji ponudi prepotrebno toploto in občutek bližine.

Roman Danes je vsem ime Sorry torej uspe mojstrsko ustvarjati napeto, na trenutke nekoliko nenavadno, a hkrati bralsko privlačno vzdušje, od katerega pričakujemo, da bo vrh doseglo z otipljivim dogodkom, a je ta v resnici postavljen v Biancino notranjost. Na ta način avtor ustvari pronicljiv, globok in pretresljiv portret odraščajočega dekleta.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.