Dedek in vnuk, za vedno

Nemara smo bolj vajeni vrstnega reda: knjiga – lutkovna predstava, a tokrat je bilo ravno obratno; odločitev za prevod dela znane italijanske ustvarjalke, ki je prevedeno že v več kot dvajset jezikov, je padla po ogledu senčne predstave v Ljubljanskem lutkovnem gledališču, kjer je taktirko vihtel italijanski režiser F. Montecchi. Odločitev je bila vsekakor na mestu, saj je slovenski bralec dobil dostop do imenitne knjige, ki jo je za slovensko izdajo zelo posrečeno ilustriral Damijan Stepančič, tudi soustvarjalec predstave.

Takoj na začetku smo soočeni z opozicijo med mestom in podeželjem oziroma med mestnimi in podeželskimi starimi starši protagonista Tonija, ob čemer je nemudoma tudi jasno, na katero stran se prevesi tehtnica – proti Avgustu in Teodori, podeželskima dedku in babici, s katerima ni nikoli dolgčas. Dedek je ob rojstvu Tonijeve mame zasadil češnjevo drevo po imenu Feliks, ki je raslo skupaj z mamo in ki tudi dečku nudi obilico zabave, od guganja do plezanja, da češenj niti ne omenjam. Kot ima dedek na skrbi češnjo, ima babica na skrbi perjad, natančneje kokoši in gosi, izmed slednjih še posebej Filomeno, ki ima v družini poseben status in edina ostane z nezavitim vratom. Prvoosebni pripovedovalec Toni je kot deček namreč pogosto priča usmrtitvam pernatih živali, ki pa so prikazane kot nekaj povsem naravnega, kot povsem logičen del življenja, in jih Toni opisuje takole: »Njihova smrt je bila namreč tako hitra in neboleča, da se je zdela cirkuško rokohitrstvo. Minilo je četrt ure in že jih je pet ali deset viselo z glavo navzdol in me gledalo s priprtimi očmi, da nikoli nisem vedel, ali se šalijo ali so res mrtve.«

A Toni se mora žal soočiti tudi z boleznijo, pešanjem in slednjič smrtjo babice, ki se iz vse pogosteje sedečega položaja slednjič preseli v ležečega in od tam v večnost. Mestna babica, Tonja, fantiču pove, da je babica odpotovala in je ne bo nazaj. »Tako sem izvedel, da umreti pomeni odpotovati v nebo brez letala in da tam ni prostora ne za gosi ne za otroke,« nam po nekaj zastavljenih podvprašanjih, na katera babica Tonja odgovarja po najboljših močeh, pojasni Toni. A kdo je potem v krsti?! Dedek Avgust ga na pogrebu potolaži z besedami, da je babičino mesto zasedla Filomena, ki je od tedaj naprej dedku resnično ves čas za petami. Ob drugi priložnosti mu tudi razloži, da ne umreš, dokler te ima nekdo rad. Tako kot je majhnemu otroku težko pojasniti smrt ljubljenega človeka, tako mu je težko pojasniti tudi prepire med dvema, ki sta se (nekoč?) imela rada. Očeta Toni na začetku omeni le tu in tam, in kmalu se izkaže, da gre za bolj ali manj službeno odsotnega očeta, ki se pogosto prepira z ženo, prav tako pa je čutiti tudi napetost med mamo in očetovimi starši, torej mestnima babico in dedkom ter njunim psom. Za Tonija, ki občasno prestreže tudi kakšno vzgojno klofuto in čigar mama je sicer ljubeča, a pogosto živčna in jezljiva, življenje torej ni le pravljica, in ker tudi ni ljubitelj vrtca (in kasneje šole), mu zavetje predstavlja prav podeželje; po babičini smrti v družbi dedka, ki ima z vnukom izjemno ljubeč odnos, zdi se, da sta drug z drugim povezana tako, kot z nikomer drugim.

Dedek, ki navzven morda včasih deluje nekoliko prismuknjeno, je tisti, ki Tonija nauči marsikatere življenjske skrivnosti in prisrčne modrosti, denimo o plezanju po drevesih: »Verjeti moraš, da si ptica ali mačka, verjeti moraš, da je drevo tvoj prijatelj, da je tvoj dom. Mora ti biti udobno, prijetno se moraš počutiti. Sezuj se. Zdaj pa se brez strahu gibaj, Feliks te drži.« Dedek je tudi tisti, ki ga nauči poslušati, kako dihajo drevesa, in gledati z zaprtimi očmi. A tudi podeželska idila se konča, ko nad dedka pade temna senca razlastitve, kar mu predstavlja trn v srcu – v zvezi s tem smo priča prisrčni skrbi za dedka, kjer (pa ne samo tu, pač pa skozi celoten roman) avtorica še posebno močan učinek doseže s pomočjo otroške perspektive. Toni je čez nekaj časa primoran spremljati tudi dedkovo pešanje in slednjič izselitev v »kliniko«, vmes se njegova starša razideta, dedek umre. A tudi tokrat se potrdi rek, da za dežjem posije sonce – Toni in mama ostaneta na podeželju, v hiši babice in dedka, ki je dečku vselej predstavljala toplino in varnost, Toni uspe s svojo akcijo obvarovati češnjo pred buldožerji, kar drugače povedano pomeni, da mu uspe ohraniti dedkovo dediščino, ki ji gotovo ni po naključju ime Feliks in ki je simbol ljubezni, sreče in veselja, spet se jima pridruži tudi oče in tokrat ostane z njima. In ne samo to – pridruži se jim celo nova družinska članica, deklica Katarina, ki ji bo Toni brez dvoma odličen starejši brat in bo gotovo poskrbel za to, da bodo šle modrosti dedka Avgusta naprej, prav tako kot vragolije, ki jih ponuja češnjevo drevo.

Iz romana Angele Nanetti, ki postavi krasen spomenik odnosu med dedkom in vnukom, kljub težkim (družinskim) temam, ki se jih dotika, vseskozi vejeta privlačna toplina in volja do življenja. V njem se bomo torej soočali s pisano paleto čustev, od najsvetlejših do najtemnejših in vseh odtenkov vmes; kot se za dobro pisanje spodobi, seveda ni vse povedano direktno, marsikaj se skriva v na videz nepomembni izrečeni besedi, v drobnem pogledu ali komaj opazni gesti. Toda vse to je tisto, kar družino vsemu navkljub drži skupaj in tudi v bralcu budi različna čustva – od jeze do veselja, od strahu do ganjenosti – in dela branje vznemirljivo. Vsaj toliko, kot je lahko vznemirljivo plezanje na češnjevo drevo.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.