Zgodba o mačku in njegovi vladavini človeški družini, iz prve tace

V zadnjem času je izšlo nekaj knjig, v katerih spremljamo prvoosebne pripovedi (zavetiških) živali, na primer psa v Švrku Vinka Möderndorferja (Miš, 2023) in muce v knjigi Muca Greta in maček Šolti (Mladinska knjiga, 2024) istega avtorja. Tudi v Modrostih mačjega vojvode svoje modre misli z bralcem radodarno deli nekdanji zavetiški maček, ki ga je njegovo človeško pleme (vsled svoje kratkovidnosti, kajpada, druge razlage za kaj tako butastega in neprimernega pač ne more biti) poimenovalo Poldi, a se je sam hitro ustoličil kot vojvoda Leopold VII. In si povrnil dostojanstvo. Živalske prvoosebne pripovedi so si v marsičem podobne, kar pomeni, da si človeški (no, vsaj pisateljski) primerki očitno delijo precej podobne predstave o pogledu svojih živalskih literarnih likov na okolico in ljudi, a imajo po drugi strani vsaka svoj karakter, zaplet in poudarke, zato se jih bržkone vendarle zlepa ne naveličamo. No, in kako je mačjega vojvodo pot sploh pripeljala iz zavetišča do vladavine petčlanski družini (in še enemu pridruženemu članu)? »Zametki moje vladavine družini Kovač segajo v čas prošenj najmlajšega člana družine Jakoba.« Dodajmo, da je pri tem najmlajšemu članu na pomoč priskočila najstarejša članica družine, oma, ki poskrbi tudi za druge vrste sprememb pod domačo streho, žal ne tako prijetnih, kot je prihod mucka, pardon, njegovega vojvodstva.

Najprej se zaplete v omini kuhinji (živi namreč v stanovanju nad Jakobovim), v kateri se nekaj (za)žge. Takrat izvemo, da omo nasploh daje pozabljivost in da je stanje očitno že tako resno, da se med Jakobovo mamo in očetom večkrat omenja zlovešča beseda »dom«, ki s seboj prinese napetost in mačkov občutek, da njegovo pleme, ki mu pripadata še Liza, Jakobova starejša sestra, ki pa jo zanimata izključno »pravokotna naprava«, in Miha, razpada. Maček, kot se spodobi, vzdušje v hiši zaznava skozi vonjave: vonj po orošenem mahu pomeni žalost, vonj po zažganem (s katerim se je torej vse skupaj začelo) pomeni težave, pa tudi jezo, obstajata pa tudi vonj po mačji preji in kiselkasto drhtenje. In ko maček na Lizinem fantu Mihi preizkuša tehniko hipnoze, kmalu zazna »kanček bledoličnega vonja po trepetajočih miškah«. Merjenje moči mačka z Miho je prav napeto, sicer pa zna biti mačkova pripoved tudi ganljiva (na primer moment, ko oma ne prepozna Jakoba), pa tudi humorna (kar je avtorici, kot vemo, nasploh blizu in ji gre dobro od rok), oziroma je lahko celo hkrati kombinacija enega in drugega, tako na primer v poglavju »Skrivnost črnih kroglic«, v katerem oma v mačjo skledo natrosi čija semena, s katerimi se maček odlično zabava (seveda mu ne pade niti na misel, da bi jih poskusil), ob čemer povzroči velik nered. Očetu niti malo ni jasno, kaj je to, kar leži po vsej sobi, in ko mu mama pojasni, da gre za čija semena, ki jih je prinesla omi, ker naj bi bila dobra proti pozabljivosti, jo zgolj vpraša, ali se ji res zdi, da pomagajo. Oma pa zarobanti, da je že res, da pozablja, vendar pa ni neumna in ne misli jesti ptičje hrane, ob čemer zaključi, da česar maček noče jesti, tudi sama ne namerava! Zabavajo nas tudi mačkovi komentarji oziroma njegove – nekoliko specifične, seveda – interpretacije dogajanja okoli njega, recimo tista iz poglavja »Mačji mesec«: »Zamera v zvezi s pipeto je v celoti zbledela šele takrat, ko so Kovačevi v dnevno sobo meni na čast postavili smrečico, na katero sta oma in Jakob navesila številne svetleče in zibajoče se mačje igrače. Takšni človeški obredi zaznamujejo zimski čas, očitno gre za obdobje intenzivnega čaščenja mačk.« Ob tem, ko izvemo, kateri mesec je mačji, se nam razkrije tudi odgovor na vprašanje, kdaj je mačka strah kot psa, kaj je Poldijev (pardon, Leopolda VII.) najljubši prestol in zakaj so prazne škatle imenitno darilo – lahko jih napolniš s sabo! Poleg posrečenih domislic, ki krojijo mačjo optiko, bomo v knjigi seveda našli tudi modrosti, ki jih obljublja naslov, med katere sodita na primer tile dve: »Vztrajnost odpira vsa vrata. Razen, kadar so ta zaklenjena« in »Nikoli ne pozabi lastnih modrosti«. V kolikšni meri so uporabne za človeške primerke, niti ni tako pomembno, dejstvo pa je, da na straneh, kjer zapisu modrosti nemudoma sledi ilustracija, prav tako opremljena z napisom, prihaja do nepotrebnih ponovitev.

Ilustrirana knjiga Modrosti mačjega vojvode je posrečena in vsekakor spretno ubesedena kombinacija resnega (oma se na koncu namreč res preseli v dom za starejše občane, kar je sprememba, ob kateri nikomur od plemena Kovačevih, z mačkom na čelu, seveda, ni lahko pri srcu; a tudi ta prehod avtorica spelje mehko, s tem, ko mačku v gobček položi, da se mu zdi dom kot zavetišče za ome in njim podobne, kjer vse poteka počasi – po mačje) in lahkotnega, ne bi pa rekla, da smo s kombinacijo Tine Arnuš Pupis in Iztoka Sitarja dobili posebej izstopajoč in posrečen dvojec. Mislim, da bi se tovrstne ilustracije bolje udomačile v knjigi za nekoliko starejše, tole besedilo pa bi še bolj zapredlo (oziroma bralec ob njem) ob malce bolj razposajeni, igrivi potezi in morda tudi bolj živahnih barvah. A ne glede na to bo, tako kot maček na obisku v domu še enkrat dokaže svoj blagodejni vpliv na ljudi, tudi tale mačja pripoved blagodejno vplivala na bralce, naj bodo mačjeljubci ali ne.