Spevno in ravno prav stonogičasto

Marsikatera žival je že prišla v knjige za otroke, tudi bolj eksotična, ampak če naredimo en hiter prelet po literarnih junakih, vidnejše vloge vendarle večkrat pripadejo nekoliko večjim živalim. Drobna stonoga je torej v tem oziru zanimiv lik, mislim si, da niti ne najlažji za upodabljanje, ampak do tega še pridem. V slikaniškem prvencu Darje Marinšek, sicer prevajalke in urednice prevodnega leposlovja za odrasle, ki je našel mesto v zbirki Čebelica (mimogrede, slednja je lansko leto obeležila sedem desetletij izhajanja in za darilo dobila nov logotip), sta stonogi dve – mama in hči.

Pričaka nas tipičen jutranji prizor, gotovo dobro znan vsem, ki s(m)o primorani zjutraj priganjati otroke v vrtec ali šolo – otrok bi še spal, mama goni vedno eno in isto o tem, kako se mudi, otrok ima pri roki (pardon, nogi) kup boljših idej od odhoda v vrtec in tako naprej in tako nazaj. Identifikacijski moment je torej tu, za obe generaciji, starši mlajših otrok pa bodo verjetno tudi v največji meri kupci in bralci posredniki te slikanice; kar želim povedati, je to, da avtorica bržkone zaigra na prave note. Mama stonoga pač malo manj, ker ima mala stonoga kot odgovor na priganjanje dobro razvit sistem zavlačevanja: vse počne s polžjo hitrostjo (poskusimo si predstavljati, kako dolgo že samo po sebi pri stonogah traja obuvanje!), ob tem pozabi, kje je pustila levi čevelj številka tri, vezalka na številki dvanajst desno je strgana, dvaintrideseti levo jo tišči in tako naprej. Sploh pa obuvanje nima pravega smisla, če imaš na zalogi kup privlačnih alternativ vrtcu: branje, skrivanje, gledanje risank in peko palačink. Mama na žalost vse težave reši in brez posluha za dobre ideje, čeravno prizna, da bi tudi ona raje ostala doma, repetitivno goni: »Gremo, en dva tri!« Ko sta že na vratih, pa pride do preobrata (pozor, sledi razkritje) – pogled na koledar mami pove, da se je zmotila in da se jima v resnici nikamor ne mudi, ker je praznik, dela prost dan. Mimogrede, v besedilu ni omenjeno, na ilustraciji pa vidimo, da gre za 8. februar. Sledi simpatičen zapis, da sta po tem srečnem odkritju stonogi »druga drugo sezuli« (tudi to traja!) in si nato vzeli čas za prav vse stonogičine želje in dobre predloge.

Po sporočilni plati zgodba seveda ni nova, precej slikanic nam sporoča, da si je pomembno in dragoceno vzeti čas za druženje, za pogovor in igro, a po drugi strani gre za vselej pomemben opomnik, sploh pa je bistveno vprašanje to, kako nas avtor ali avtorica do njega pripelje. Marinšek to torej stori z zanimivima likoma in s kratko, izčiščeno, lepo zaokroženo zgodbo, v kateri bomo našli tudi kakšno posrečeno besedno igro (ko mama vpraša »Te še kje čevelj žuli?«, se stonogica spomni, da jo res tišči dvaintrideseti levo …), njen glavni presežek pa je gotovo zvočnost. Deli besedila so izjemno spevni in ritmični, kar mi je v misli nemudoma priklicalo številne besedne mojstrovine Anje Štefan. Za okus: »›Ampak tukaj je tako toplo,‹ je ugovarjala stonoga in si povlekla odejo čez glavo. ›Rada bi še spala. Samo še malo.‹ ›Oh, če bi se dalo. Ampak se mudi. Gremo, en dva tri!‹ je plosknila mama in potegnila odejo s postelje.« Kakor avtorica dobro in uspešno uravnoteži vsakdanje in tudi že videno z drobnimi duhovitostmi, simpatičnim preobratom in spretno ubeseditvijo, tako tudi ilustratorka Hana Stupica v upodobitvi najde ravno pravšnjo kombinacijo antropomorfnega in »stonogičastega«. Na voljo ima torej dva lika in omejen prostor (interier), a vse maksimalno izkoristi; obraza stonog sta zmožna različnih izrazov in njuni telesi različnih aktivnosti, česar bržkone ni najlaže doseči, da o detajlih sploh ne govorim. Kostumografija in oprema prostora sta pač nekaj, za kar si ilustratorka vselej s pedantno natančnostjo vzame čas, in tako lahko le pasemo pogled na odejah, blazinah, čevljih, nogavicah, umivalniku in – ne nazadnje – na vrhunski stonogičini pižami.

V zbirko Čebelica je torej priletela (še ena) drobna, a dobro napisana zgodba, ob kateri se, čeprav je na prvi pogled dokaj enostavna in enoplastna, odrasli lahko tudi zamislimo: o vpreženosti v sistem, o tem, v kolikšni meri smo sami gospodarji svojega časa in svojih želja, koliko časa poklonimo drug drugemu. Sama pa se sprašujem tudi to, o čem oziroma kom in kakšna bo naslednja knjiga Darje Marinšek.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.