Njegovo telo poje: »Lust for life«

Davorin Lenko je avtor prvenca, v obdobju, ko je prvencev na pretek. Ali pa gre zgolj za občutek, primerljiv s tistim, ko vse sošolke iz gimnazije povijajo prvo dete in se zdi, da nasploh vsi vrstniki rojevajo, med drugim romane in pesniške zbirke. Zakaj bi bilo to sploh pomembno? Ker je pač prišel čas, ko vsi naenkrat debitirajo? Zato, ker je na tiskovni konferenci v prostorih DSP nad romanom Telesa v temi bedela predvsem ena trditev: roman je drugačen od ostalih slovenskih romanov, kaj takega še nismo in niste brali. Predstavitev je bila mikavna z več zornih kotov, dovolj prepričljiva, da sem navdušena z branjem začela še isti dan. In mogoče tudi preveč mikavna, da bi svoje obljube o vsebini zares držala.

Tako sem, z običajnim kritiškim žolčem, čakala, da se mi branje po nekaj straneh ustavi, da prvič dvignem obrv, si popokam prste na rokah ter zamahnem s sekiro dvoma, dvoma v dobro literaturo. Branje pa se ni ustavljalo, teklo je, fragmentirani pripovedi navkljub, gladko in tekoče. Davorin Lenko svojo, njegovo in/ali pisateljevo življenjsko zgodbo pripoveduje nametano, razdrobljeno, zanjo uporablja več literarnih postopkov, kot bi bilo za roman – takšen, ki smo ga vajeni – res potrebno. Od skoraj esejskega razmišljanja, do intervjuja med V(prašanje – vi) in O(dgovor – on), izpovedi brez ločil, citatov iz literature, glasbe in kratkih zapisov, ki jih po navadi najdemo na robu študijskih zapiskov. Vse to v enem romanu, ki je seveda, to je jasno, večkrat imenovano postmodernistično pisanje.

Rekli bi, po tem opisu sodeč, da bo branje čudna in zmedena izkušnja, a Lenku uspe nasprotno. Skoraj vsak zapis o življenju pisatelja, ki ga je doletela nesrečna, neprostovoljna kastracija zaradi raka na modih, v sebi nosi mali dramski trikotnik, ki drobce povezuje v vzorec našpičene platforme razmišljanj, čustev, dvomov in trditev enega človeka iz mesa in krvi. Ko rečem iz mesa in krvi, mislim predvsem na to, da gre za človeka, ki mu verjamemo, zato ker deluje vse, kar izpoveduje, resnično. Ne glede na to, da vmes govori o fistingu, kakanju čepé, kazanju brazgotine na svoji mošnji bivši punci, črevesnemu prolapsu sedanje punce in užitku ob vohanju podpazduh. Vse zapiše na način, ki mu bi sicer, če bi bili preveč puritanski, rekli pornografsko pretiravanje. A zdi se, kot da gre za opisovanje najbolj naravnega dela življenja in mi mu verjamemo. Verjetno zato, ker se v samem bistvu ne ukvarja z bralcem na način, da bi mu bil všečen, vseeno pa ga skozi celotno besedilo upošteva kot kredibilnega sogovornika. Kot bi imel pred seboj nekoga, ki ga pozna in od njega zahteva samo to, da ga razume. Ne v smislu, da bi moral razumeti njegovo kompleksno ali hermetično poetiko, temveč kot človeka, ki je živ. Noče pisati za množice in s svojo bedo težiti, ker: »Nočem biti kot tisti idiot Lance Armstrong in napisati ›preživetvene knjige‹, ki bi navdihovala bralce, jim šepetala spodbudne besede in jim vdihovala – novo voljo do življenja.«

Površinsko gledano ga seveda lahko prepoznavamo kot tipično slovenskega, malo depresivnega, malo apatičnega intelektualca, po prebranem pa v njem, prej kot vse to, vidimo človeka-ustvarjalca, ki kljub svoji grozni telesni pohabljenosti vztraja pri tem, da sebi in drugim poskuša dati užitek. Junakov cilj je jasen, tudi egoističen, to je erotika ustvarjanja, užitek tega ustvarjanja je pisanje teksta brez samocenzure, je ubeseditev strasti po čutenju lastnega telesa, momentu, ko smo mogoče res mi sami, goli pred samim seboj, v bolečini ali ekstazi.

Roman je po eni strani izrazito avtopoetski, pa tudi izmuzljiv, ko npr. njegov pripovedovalec hkrati govori o ženskah, s katerimi bi naj res bil in s tistih, ki si jih je mogoče izmislil, in v nekem momentu celo literarno kritiko in psihoanalizo izvaja sam na sebi. S tem se ironizira, argumentira in potrjuje, v rokah drži vse vajeti in predsodke, ki bi si  jih o njem lahko ustvarili, in s tem ne ponuja nikakršne rešitve na vprašanje, kdo je tisti, ki nam pripoveduje. Ko to spoznamo, se nam identificiranje junaka začne izmikati, še vedno mu verjamemo, vedno manj pa lahko preprosto s prstom pokažemo na avtorja, ki bi lahko bil ali pa tudi ne literarni junak sam. Za mejo med fikcijo in resničnostjo je v postmodernistični maniri jasno, da je nejasna. Njegov literarni junak citira Bukowskega na način, da njegovim preferencam in normam tudi v romaneskni resničnosti sledi in jih tekstovno udejanja. Je to torej le citat citata? Ali je zgodba, čeprav je zapisana tako, da kljub vsem pokazateljem to ni, vseeno resnična?

Roman je preplet vsega, kar živega človeka lahko doleti, ko se izgublja med tistim, kar se mu je v resnici zgodilo in tistim, kar je samo v njegovi glavi, a se vseeno čuti, kot da je resnično. Vse, kar Telesa v temi doživijo, se je res zgodilo, ker to občutijo. Niso zapakirana v nekakšen sentimentalen paketek intimističnega, temveč stojijo v surovem občutenju sveta, ki se ga lahko oprimemo. Če zamižim na eno oko in izpustim trmasto ponavljanje pisatelja/njega/pisatelja, da gre za postmodernističi tekst (kar je res očitno; ali pa to opazim jaz, ker sem prav tako študirala primerjalno književnost) in nekaj v prozo preigranih teoretiziranj o označencu in označevalcu, gre vsekakor za roman, vreden pozornosti. Neverjetno je to, da se v njem lahko poiščemo, čeprav nismo ničesar od tega, kar nam pripoveduje, zares doživeli.