Posmeh normalnosti

Z izjemo zgodb, objavljenih v zbirki Zgodbe s Kube (KUD Sodobnost International, 2007), so Hladne zgodbe prvo v slovenščino prevedeno delo kubanskega pisatelja Virgilia Piñere (1912–1979) in tako predstavljajo pisateljevo prvo srečanje s slovenskim kulturnim prostorom. Zato je nepogrešljiva spremna beseda, v kateri prevajalka Barbara Pregelj predstavi Piñerovo življenje in delo ter slednje umesti v literarnozgodovinski kontekst. Kot ugotavlja, je bil Piñera za časa svojega življenja znan in spoštovan predvsem med pisatelji, ni pa imel pomembnega mesta v javni zavesti ali kubanski literarni zgodovini. Pred Hladnimi zgodbami, svojo prvo zbirko kratkih zgodb, ki je izšla leta 1956, je izdal pesniško zbirko Furije (1941), pesnitev Teža otoka (1942) in dramo Electra Garrigó, ki je bila prvič uprizorjena leta 1948 (ponovno uprizoritev leta 1960 pa sta si med svojim obiskom Kube ogledala tudi Jean-Paul Sartre in Simone de Beauvoir). Med letoma 1946 in 1958 je živel v Buenos Airesu, kjer je prijateljeval s poljskim pisateljem v eksilu Witoldom Gombrowiczem, po zmagi revolucije leta 1959 pa se je vrnil na Kubo, kjer je ob prevajanju stalno ustvarjal, a brez pretiranega zanimanja domačih urednikov – mnogo njegovih kratkoproznih zbirk je izšlo posthumno. Barbara Pregelj Piñerovo življenje označi kot življenje na margini: rodil se je v revni družini in šolal v javnih šolah; v državi, kjer je bilo to tako rekoč nemogoče, je poskušal živeti od pisanja; hkrati pa je bil kot homoseksualec, še posebej po letu 1971, ko je kubanska vlada homoseksualcem prepovedala zasedati pomembne javne funkcije na področju kulture, odrinjen iz družbe.

Zbirko Hladne zgodbe sestavlja 37 zgodb, ki se raztezajo od nekajstavčnih tako imenovanih kratkih kratkih zgodb do daljših, na poglavja členjenih novel. V zbirko vključene zgodbe so motivno in tematsko precej razgibane, povezuje pa jih značilna forma igranja z bralskimi pričakovanji. Večina sprva namreč deluje izjemno konvencionalno – zgodba »Sanjski načrt« se na primer začne s pripovedovalčevo ugotovitvijo, da je tovarišu pozabil »odnesti pisma, ki so zanj prispela« na pripovedovalčev naslov; zgodba »Album« se začne v krčmi, ki »poka po šivih«; »Potovanje« pa z moškim, ki se pri štiridesetih odloči, da bo do konca življenja potoval. Piñera se v prvih povedih naveže na neko pripovedno ali jezikovno skupno mesto in s tem vzbudi določena pričakovanja o nadaljevanju, a le zato, da jih lahko nato radikalno sprevrže. »Sanjski načrt« se prelevi v fantazijsko avanturo, v kateri pozabljena pisma popolnoma izgubijo pomen; krčma ne poka zaradi poroke, praznika ali preprosto živahnega socialnega dogajanja, ampak zaradi napovedi razkazovanja albuma s fotografijami, ki lahko traja več mesecev; potovanje moškega v srednjih leti na koncu izgleda zelo nenavadno …

Učinek sprevračanja pričakovanj Piñera doseže na več načinov. Pogosto zgodbo zasuka v absurdno, fantastično: tovariša iz »Sanjskega načrta« se tako na primer znajdeta v stavbi, kjer »za zmerno ceno« ljudem ponujajo, da »živijo kot poosebljenje njim najljubše živali«. V tem kontekstu se tako za še posebej zanimivo izkaže zgodba »Prikazen a posteriori«, kjer se zgodi ravno obratno: ko pripovedovalec začne misliti, da vidi duha, bralec pa, da bere fantazijsko pripoved, jo avtor nepričakovano izpelje nazaj v (socialni) realizem. Druga pomembna tehnika, ki jo za ustvarjanje podobnega učinka v zbirki uporablja kubanski avtor, pa je trmasto sledenje logiki nekega zasnutka do njegovih skrajnih posledic. To je morda najbolj očitno v zgodbi »Ples«. Ta pripoveduje o guvernerki, »ki je prebrala opis velikega gala plesa«, organiziranega pred natanko stotimi leti, in si zaželela, da bi ga ponovili. »A vse skupaj ni bilo tako preprosto, kot je bilo videti.« Ko je guvernerka začela razmišljati o prirejanju plesa, je ugotovila, da se ji razpira več različnih možnosti: lahko organizira ples, »kot je dejansko potekal pred stoletjem«, »ples, kot ga je opisal tedanji kronist«, »ples, kot si ga guvernerka predstavlja na podlagi kronistovega opisa«, »ples, kot si ga guvernerka predstavlja brez kronistovega opisa«, in tako naprej. Na videz enostavna želja – ponovitev plesa – se tako izkaže za nerešljivo metafizično zagato, ki popolnoma prevzame guvernerkino življenje.

Z uporabo teh dveh tehnik Piñeri ne uspe zgolj opozoriti na bralska pričakovanja, ki bi sicer ostala nenagovorjena, ampak ta pokaže kot izrastke neke ideje o normalnosti, ki je na eni strani precej omejujoča, hkrati pa je tudi sama nekoherentna in polna nelogičnosti. Zgodbe na ta način ironizirajo situacije, ki jih predstavljajo – prevajalka v spremni besedi citira kubanskega pisatelja Reinalda Arenasa, ki je Piñero označil za »večnega oporečnika, stalnega nergača, nepotrebnega upornika« –, poleg tega pa vzbujajo občutek odtujenosti, ki je tudi ena od osrednjih tem zgodb. V nekaterih zgodbah se konkretno pojavi občutje tujosti lastnega telesa – najočitneje v zgodbi »Lutka«, kjer telo postane zgolj mehanizem za izvrševanje družbeno predpisanih gibov. Pogosto pa je odtujenost bolj vsesplošna: pripovedovalci in osrednji liki so v več zgodbah zgolj pasivno vpeti v dogajanje, ki jih neposredno zadeva, hkrati pa ni zares njihovo življenje, temveč bolj od zunaj vsiljen brezoseben ali pa povsem absurden red (kar na posebej izviren način tematizira zgodba »Konflikt«). Zgodbe iz zbirke tako lahko beremo kot posmeh normalnosti, del katere Virgilio Piñera nikoli ni hotel, ali pa ni mogel, biti.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS