Ni lahko biti Mladinska knjiga niti en sam dan, kaj šele 80 let

Povabilo uredništva k pisanju uvodnika nosi s sabo določena pričakovanja. Vsekakor ga nisem razumel kot naročilo za piar članek, čeprav ob 80-letnici Mladinske knjige brez omenjanja kakega drobca iz (ne)slavne preteklosti ne bo šlo. Tudi ne bom pisal o tem, kaj in kako (ni)sem tam počel sam, o tem naj sodijo drugi. Predvsem jemljem to povabilo kot povod in priložnost za ponižno (samo)refleksijo o sedanjem trenutku Mladinske knjige znotraj slovenskega založništva, v katerem se nam, ki na to pokrajino zremo iz privilegirane insajderske pozicije prvega na vasi, Mladinska knjiga kot daleč največji subjekt, ki poleg tega razpolaga še z največjo knjigarniško mrežo v državi, zdi tako rekoč nepogrešljiva. Pa je res tako? In ali je to sploh dobro?

»Založniki si domišljajo, da bodo vedno zaželeni in da njihov imprimatur pomeni, da bo sleherni poskus njihove izločitve v najslabšem primeru negotova poteza, zgolj opomba v veliki zgodovini pisane besede. Takšno mišljenje je zmotno. […] Izločitev posrednikov ni ne abstraktna ne trivialna možnost. Je pristna grožnja tradicionalnim založnikom vseh vrst,« je v delu Naprava za vsebino leta 2013 zapisal Michael Bhaskar. Knjiga je v prevodu dostopna že od leta 2015, ko je izšla pri Cankarjevi založbi, v dragoceni in kar presenetljivo dolgoživi knjižni zbirki Bralna znamenja, ki je tistim, ki se zavedajo, da založništvo ni le praktičen, temveč tudi intelektualni problem, ponudila na desetine izzivalnih del. Pa je zato razmisleka kaj več? In če ga je: imamo kakšen prepričljiv odgovor na Bhaskarjev sklepni izziv, namreč: »Vnovič si moramo zamisliti založništvo, kaj je, kaj pomeni, kako deluje. Vse to so že počeli v preteklosti, vse to bodo počeli znova v prihodnosti. Pravo vprašanje pa je, kdo bo to vnovično razmišljanje izpeljal – založniki sami ali omrežja izven njihovega nadzora? To bo povedal čas.« No, medtem je preteklo že toliko časa, da bi moral biti razmislek že opravljen in prioritete jasne, a se največkrat zdi, da je bitka že odločena, sodba že napisana in dokončna rešitev zgolj še nekaj klikov stran, saj ChatGPT menda daje vse boljše in konkretnejše odgovore tudi na omenjeni izziv.

Na tem mestu vseeno ne morem mimo dveh osebnih vtisov, ki se mi pa zdita širše pomenljiva in vsaj do neke mere simbolična. Službo na MK sem nastopil 15. januarja leta 1996. Odpeljali so me v pisarno in mi tam odkazali mizo, ki jo je pred mano zasedal moj predhodnik na mestu urednika otroškega leposlovja, Niko Grafenauer, ki se je že pred časom tudi fizično preselil tja, kjer je bil z dušo in srcem že dolgo, na »svojo« založbo Nova revija. Na Nikovi mizi ni bilo ničesar, razen starega pisalnega stroja in dveh steklenic cvička. Tudi predali so bili povsem prazni, razen enega, ki je bil poln novih, vzorno ošiljenih svinčnikov. Seveda ta opis ne pove ničesar o predhodnikovem uredniškem profilu in opusu, ki je, kot med drugim zgovorno pričajo številne »njegove« slikaniške izbranke v železnem repertoarju založbe, neznanski in izstopajoč, pove pa, da sem nastopil delo v založništvu v prelomnem trenutku, ko s(m)o tudi uredniki položili/odložili ošiljene svinčnike in druge zaslužne pisalne pripomočke iz slovečih viteških časov in jih, skupaj z analognimi pisalnimi stroji, zamenjali za digitalne znanilce sprememb, ki so obljubljali nebesa v obliki neskončnih možnosti, poenostavitev in prihrankov. Vse naj bi se odvijalo bolj nemoteno in predvsem – hitreje. Koliko tega se je uresničilo? Zatakne se že pri prvem, osnovnem vprašanju: Smo oziroma imamo uredniki zaradi tega kaj več časa za svoj core business, namreč urejanje besedil, katerega sestavni del je tudi srečevanje in delo z avtorji? Odgovor bi se lahko glasil, da je bilo tega morda še največ v prvih letih, ko smo kompjuterje še uporabljali kot zmogljivejše pisalne stroje in vpliv svetovnega spleta še ni bil tako moteč in penetranten. Z elektronsko pošto, ki je v naša življenja prav tako prišla pod pretvezo, da nam bo olajšala in poenostavila komunikacijo, je konec digitalne nedolžnosti in se tudi v založništvu dejansko začne novo štetje, ki ga je pred leti v tedanjih Pogledih taksativno rezimiral bivši kolega Andrej Koritnik: z novimi tehnologijami so se spremenili način, hitrost in obseg uredniškega dela. Urednik je danes projektni vodja, ki se že kar predobro spozna na številke in je konstantno soočen z vedno novimi izzivi in nepregledno množico dodatnih zadolžitev, za prej opisano osnovno dejavnost pa mu ostane komaj kaj časa. A to je že druga zgodba.

Trenutek, v katerem sem nastopil službo na MK, je opisan tudi v avtobiografiji dolgoletnega direktorja MK Milana Matosa Hiša velikih zgodb, ki je, ironično ali pa niti ne, kot posledica premetenega povabila Srečka Mrvarja leta 2019 izšla pri založbi Učila. Gre za dokončno prevlado ekonomizma kot vserazlagajoče »zgodbe« našega časa: »Velika sprememba se je zgodila s prihodom Miha Kovača leta 1995, ko je kasneje kot glavni urednik postavil uredništva v enak položaj s prodajo.« Matos je na svoj delovni vek v MK seveda pogledal skozi oči ekonomista in prodajalca, ki pa je, resnici na ljubo, premogel tudi kar nekaj založniškega »nagona« oziroma »nosu«. »Uspelo nam je, dovolj dobro smo lovili ravnotežje med dobrim programom in dobro prodajo. Oboje je najpomembnejše. Da, a z rahlo prednostjo, ki jo dajem prodaji. Preživeti je vendarle treba. Potem lahko delamo še vse drugo.« Vse drugo? Ponovimo vajo: »Velikokrat sem sodelavcem dejal, da imamo lahko dober, odličen program, a če ne bomo prodali dovolj, nam to ne pomaga. Lahko imamo slab program, a ob dobri prodaji bomo preživeli. Seveda je najbolje imeti dober program in dobro prodajo. A ›dober‹ program je različen pojem za različne ljudi.« Bralcem te revije se bo tovrstna prostodušnost, ki je sčasoma prešla v DNK večine poslovodstev, nemara zdela škandalozna, a so seveda že od same ustanovitve Mladinske knjige konec junija 1945 v založbi (so)obstajali tudi drugačni pogledi. Kristina Brenkova, soustanoviteljica in legendarna prva urednica otroškega leposlovja, je svoj program, ki ga je predano in vizionarsko uresničevala več desetletij in še danes velja za založbino »srebrnino«, zastavila kot »celovit uredniški projekt« (Marjana Kobe, »Uredniško delo Kristine Brenkove kot odraz njenih pogledov na mladinsko književnost in njenega otroškega sprejemnika«, Otrok in knjiga 81), leta 1978 pa je v uvodniku k eni od knjig za zgodovino slovenskega založništva resnično neprecenljivega projekta, Bibliografije založbe Mladinska knjiga 1971–1978, tedanji glavni urednik Borut Ingolič zapisal tudi tole: »Kriterij kvalitete v literarnem, estetskem in znanstvenem pogledu mora biti osnovno vodilo pri oblikovanju že obstoječih zbirk, njihovemu širjenju in oblikovanju novih. Kvaliteta mora biti tudi osnovno vodilo pri uvrščanju posameznih del v letne knjižne programe. Samo s strogim upoštevanjem načela kvalitete bomo dosegli zadovoljivo odzivnost pri širši javnosti, torej še večjo množičnost naših izdaj in zbirk. S kvaliteto in množičnostjo bomo na pravilen način ter v obsegu, ki ga predstavlja naš program v primerjavi s celotno vsakoletno knjižno produkcijo v Sloveniji, prispevali delež k postopnemu dviganju stopnje širše estetske in idejne izobraženosti ter omejevali širjenje nekvalitetnih knjig.« Če odmislimo ideološko dikcijo tistega časa, je v teh besedah kar nekaj smisla. Številke izpričujejo, da se tiste čase kvaliteta in dobra prodaja (še) nista izključevali. Poleg tega je neverjetna prodaja projektov, kot sta bila Naša beseda in Zlata knjiga, omogočala tudi uresničenje bolj ekskluzivnih zbirk, kakršna je bila na primer Lirika, katere povprečna naklada je prav tako štela v nekaj tisoč izvodih. Na tem mestu skoraj ne morem mimo svojevrstne kuriozitete, da si je založba v tistem času omislila nekakšen oddelek za raziskave, ki naj bi »znanstveno« sondiral okus in potrebe bralstva in na podlagi tega metodično »načrtoval« bodoče uspešnice. Žal oziroma na srečo se je oddelkova misija kmalu izkazala za nemogočo, uspešnice pa namesto tovrstnih »bulšihtovskih« laboratorijev oziroma algoritmov še danes določa splet nepredvidljivih, neredko tudi naključnih okoliščin, kar je, če vprašate mene, natanko tisto, kar dela založništvo tako zanimivo in vznemirljivo. Will Fergusson je v romanu Sreča®, ki se skrajno cinično pozabava z založništvom in njegovimi čudaštvi (ko se literati ali filmarji polotijo založništva, je osnovni ton skoraj vedno ciničen!), bistveno modrost pa avtor strne v naslednjih besedah: »Založništvo je res ena čudna panoga. Kot bi dejal Ray Charles: Nobenemu kurcu se ne sajna, kuga bo zares zažgal!« In noben oddelek za raziskave na tem svetu recimo ne bi naprerokoval prodajnega uspeha dvema literarnima uspešnicama zadnjega leta, Vegetarijanki in Jutrom v Dženinu. In če je že interes za slednjo mogoče pretežno razložiti s končno rešitvijo palestinskega vprašanja, ki se pred očmi vsega sveta udejanja v Gazi, je samo s pospeškom, ki ga da (ali pa tudi ne) Nobelova nagrada za književnost, nemogoče razložiti tolikšno prodajo (trije ponatisi) relativno hermetičnega korejskega romana, ki je do usodnega klica iz Stockholma že nekaj let životaril na policah tukajšnjih knjigarn.

Tudi moj drugi zgodnji spomin razganja od simbolike. Ko si se iz moje prve pisarne v drugem nadstropju Konzorcija sprehodil do konca hodnika, si prišel do preddverja samega srca založbe. Tam sta si nasproti stali dve pisarni, ena je pripadala enemu in edinemu direktorju, v drugi, večji, je bila glavna urednica, in tako sem na podlagi prvega vtisa povsem zmotno sklepal, da ima prav ona v tej firmi glavno besedo. Njena pisarna se je od drugih razlikovala tudi po dolgi mizi, za katero se je enkrat tedensko zbral celoten uredniški zbor in živahno razpravljal o aktualnih dilemah. Marsikaj je bilo izrečenega v žaru borbe, več je bilo nestrinjanja kot prikimavanja, in čeprav si kot uredniški zelenec skoraj nisem upal odpreti ust, se na teh sestankih nikoli nisem dolgočasil, ampak sem željno vpijal nakopičeno modrost in se kot »zadnji med enakimi« hitro navzel miselnosti, s katero Matos opravi v nekaj pomenljivih odstavkih. Večno žareči konflikt med uredniki (»kulturniki«, »umetniki«) in poslovodstvom, menedžmentom je temeljni antagonizem, ki ne deluje samo znotraj Mladinske knjige, temveč daje, v dobrem in slabem, tempo in dinamiko tako rekoč sleherni resni založbi, komercialni, kakršna je MK, pa še prav posebej: »Prvi zasledujejo predvsem interes kulture, poslanstva, posredovanja novega, izbranega, ne zanima jih preveč gospodarska plat, učinkovitost ali finančni rezultat. Radi vidijo, da se s tem ne ukvarjajo. Drugi, poslovodni del, pa mora gledati predvsem na to, na kratko in dolgoročno preživetje, finančno stabilnost in odgovornost do vseh deležnikov. Prvih praviloma ni posebej zanimalo finančno zdravje podjetja, želeli so le dobre honorarje za avtorje, svobodno izbiro programa in vse, kar pripada zaposlenim. Drugi pa so imeli na skrbi vse ostalo.« Prej omenjeno omizje se s tem gotovo ne bi strinjalo kar tako, nasploh pa je mogoče reči, da se, ko prideš v MK, prej ko slej vsaj deloma navzameš ekonomističnega načina razmišljanja, kar programu, ki je pač kompleksna »velika slika«, ni vedno v korist, pogosto pa privede tudi do zabavnih »odklonov«, ko mora poslovodstvo dobesedno krotiti »prenapete« urednike, ki hočejo svojemu novemu knjižnemu »otroku« zagotoviti lepo in bogato življenje in imajo sto idej, kako knjigo spraviti do kupcev in bralcev.

Vseeno pa je opisano mogoče brati tudi na drugačen način. Prišel sem v podjetje, kjer so bile nekatere stvari utirjene in utečene – v dobrem smislu. Upal bi si reči, da vsem anomalijam navkljub Mladinska knjiga zmedenemu prišleku, ki ve bolj ali manj samo to, da nič ne ve, še danes ponudi edinstveno priložnost za učenje, in prav ta uredniško-produkcijski (u)stroj, ki vključuje samoumeven prenos znanja, je tista plat Mladinske knjige, ki je v javnem interesu. Ta utečeni organizem, ki seveda ni ne vseveden ne nezmotljiv, je (kljub globokemu spoštovanju, ki ga čutim do vsakogar, ki v teh časih ustanovi kakršnokoli, še tako butično založbo) v profesionalnem smislu še vedno največ, kar lahko ta trenutek ponudi slovensko založništvo. Če bi namreč založbo dobil v kremplje neprijazen lastnik, ki bi ga bolj kot program in prodaja zanimal izkupiček od prodaje nepremičnin, se njeno ustvarjalno »srce«, ki kljub vsem oviram dan za dnevom bruha knjige vseh vrst, ne bi »materializiralo« kje drugod, ampak bi se preprosto ustavilo in izginilo.

Moja najljubša knjiga iz zbirke Bralna znamenja je sicer neka druga, namreč Posel s knjigami Andréa Schiffrina (izvirnik iz leta 2000). Ko je leta 2007 kot prva knjiga omenjene knjižne zbirke izšel slovenski prevod, se je avtor, legendarni ameriški založnik in sin enega od soustanoviteljev francoske založniške institucije Gallimard, oglasil v Sloveniji in pred peščico poslušalcev razložil osnovno sporočilo svoje knjige, ki je nekakšen testament zlate dobe zahodnega založništva, na katero pa je Schiffrin že gledal kot na »včerajšnji svet«: »Založniki so bili vselej ponosni na svojo sposobnost usklajevanja zahtev po dobrem zaslužku in po objavljanju pomembnih knjig. Ko se je v zadnjih letih spremenilo lastništvo založb, se je predrugačilo tudi tovrstno izenačevanje. Danes je vse bolj pogosto edini interes lastnikov dober zaslužek, in to čim višji.«

S Schiffrinovo knjigo, tako kot še z marsikatero drugo pomembno, ni bilo dobrega zaslužka. Ne vem, ali jo je kdaj vzel v roke kdo iz poslovodstva, a tisti, ki smo jo prebrali, smo bili avtorju hvaležni, da je z nami delil svoja pretežno grenka spoznanja. Med drugim je s konkretnimi primeri pokazal, da je bilo nekdaj komercialno založništvo, ki se ni sramovalo svojega kulturnega poslanstva, uspešnejše od sedanjih korporacij, ki imajo zgolj en motiv in se v želji, da bi bile čim bolj konkurenčne industriji zabave, odrekajo preverjenim zakonitostim založniškega posla, s tem pa tudi pomembnemu delu dobrih in zvestih kupcev. Marsikaj je, čeprav se je odvilo daleč stran, zvenelo nekam znano. Tudi Mladinska knjiga je bila v tistih letih na eni svojih (stran)poti, ki naj bi iz nje naredila »žepno multinacionalko«. Leta 2004 je v njenem »portfelju« kot »postranska škoda« večletne lastniške vojne z nekdaj ugledno založbo DZS pristala Cankarjeva založba. V tistem trenutku je tak razvoj dogodkov Cankarjevo založbo obvaroval zanesljivega »izbrisa«, iz današnje perspektive pa se zdita minuli desetletji zamujen čas. Prostor in priložnosti, ki so se v tistem času ponujale Cankarjevi založbi z vsem njenim simbolnim kapitalom vred, so zapolnili in izkoristili novi »igralci«. S prevzemom Cankarjeve založbe je bilo tudi simbolno zaključeno povojno obdobje slovenskega založništva, ki so ga obvladovali veliki trije: MK, DZS in CZ. O(b)stala je le Mladinska knjiga, osovraženi dinozaver, ki sem in tja bruhne ogenj, da ga ne bi imeli za relikt socializma, sicer pa se zdi, da nekaj več konkurence, ki bi bila tudi plačilno sposobna, ne bi škodilo. Kakorkoli: gotovo morajo biti neki razlogi, zakaj je izmed velikih o(b)stala le Mladinska knjiga, ki sta ji bila ob ustanovitvi junija 1945 poverjena založništvo in periodika za otroke ter mladino in ki je bila kar nekaj časa predvidena za priključitev k eni od večjih založb. Nekaj s(m)o očitno le delali prav. Samo kaj?

Gotovo gredo zasluge za to tudi nekaterim od minulih poslovodnih ekip, ki so recimo prepoznale dobro plat dejstva, da ima založba tudi lastno knjigarniško mrežo in tiskarno. Za to je bilo treba v pravem času sprejeti prave odločitve, kakršne so omogočile tudi organsko rast do »velike« MK, kot jo poznamo zadnjih nekaj desetletij. Generacije urednikov pa so tiste, ki so najbolj zaslužne za to, da se je, kljub vsem kompromisom, ki s(m)o jih neredko obžalovali, ohranil specifični profil založbe, ki iz raznih (notranjih) razlogov ni vedno dovolj viden v javnosti, se mu pa založba lahko zahvali za precejšen del slovesa in ugleda, ki ga še uživa v javnosti.

Kot urednik seveda nimaš neposrednega vpliva na poslovno dinamiko, ki je iz Mladinske knjige v vseh teh letih naredila edinstven, zelo kompleksen organizem, ki včasih še samega sebe ne razume zares. Niti nimaš vpliva na dejstvo, da lastniško iskanje »dobrega gospodarja« s prekinitvami traja že več kot 30 let in da sta bila v tem času preprečena najmanj dva sovražna prevzema, ki bi za založbo nedvomno pomenila konec. Si pa odgovoren za ohranjanje celovitosti in avtonomije programa, to je last frontier, če je ta meja enkrat prestopljena, se založba odreče vsakršnemu poslanstvu in se nepovratno odkotali v smeri irelevantnosti, kot jo je opisal Schiffrin.

Mladinska knjiga, ki je po spletu bizarnih okoliščin, na katere zaposleni prav tako nismo imeli nikakršnega vpliva, pred dobrimi 15 leti ponovno pristala v lasti države, zaradi česar pa ni deležna nikakršnega posebnega razumevanja, temveč se jo ves ta čas obravnava kot vsako drugo gospodarsko (delniško) družbo (dober zaslužek, in to čim višji!), je pravzaprav komercialna izložba z napako. Napako, ki je njena prednost. Zelo relevanten del njenega programa še vedno izhaja s pomočjo javnega denarja, in to je eden izmed načinov, kako založba uresničuje svoje poslanstvo. Lahko pa bi počela še marsikaj, kar bi pričalo, da se zaveda svoje družbene odgovornosti, mimogrede pa bi imela od tega otipljivo korist celotna založniška pokrajina. Marsikaj bi zahtevalo bistveno spremembo načina razmišljanja, ponekod pa bi bilo treba le upoštevati preverjene zakonitosti branže. Ne založbi ne njenim lastnikom recimo ne bi padla krona z glave, če bi se na primer njena knjigarniška mreža bolj zgledovala po najboljših zgledih iz tujine, kjer po raznih e-ksperimentih spet postavljajo v ospredje knjigo v vsej njeni raznolikosti (in to na domiseln in vabljiv način odražajo tudi izložbe), prostori knjigarn pa niso navadne trgovine, saj se v njih ljudje vseh starosti (tudi mladi!) zaradi atraktivno predstavljenega in ne zgolj nakopičenega knjižnega gradiva z užitkom zadržijo bistveno dlje.

Mladinska knjiga ni lahko biti niti en sam dan, kaj šele osemdeset let (tistih, ki so jo kdaj poskušali posnemati, bodisi ni več bodisi se ravnokar zvijajo v krčih nelikvidnosti). Legendarna prva direktorica Zorka Peršič (za založbo Zorka Peršič!) je ob založbini šestdesetletnici izjavila: »Ne, nisem imela problemov. Imela sem vizijo. Sprla sem se tudi s CK-jem, če se ne bi kregali, ne bi bilo Mladinske knjige. V bitki sem bila vseskozi. Če spite, ne morete uspeti.« Nekoč je bil CK, danes je SDH, jutri mogoče UI. Nimam preroških sposobnosti, a slutim, da bodo izzivi, ki prihajajo, ne samo drugačni, temveč predvsem usodnejši, kot so bili naši.

Uvodnik je bil prvič objavljen v Literaturi 412.