Digitalno in literarno

Ko govorimo o povezavi literarnega z njegovim medijem, ob tem predstavlja pomemben vidik, da vsak medij poleg tega, da vpliva na možnosti dostopa do del, doda svoj »okus« literarnemu, vpliva na njegova izrazna orodja in možnosti povezav z drugimi zvrstmi umetnosti.

Intuitivno gledano osrednje življenje literarnega danes tvorijo literarne revije in knjige kot najbolj strnjen ter pomemben medij literarnih knjižnih izdaj. Druga značilnost sedanjega trenutka je hkratna bogata raznolikost pojavov literarnega: od branj, nastopov, pogovorov, pripovedništva do performansa, različnih odrskih izvedb, radijskih in televizijskih oddaj, grafitov ter številnih spletnih prisotnosti. Slednje vključujejo zelo aktualna družbena omrežja, bloge oziroma spletne literarne revije, podkaste oziroma spletne oddaje, pretočne video platforme, spletne strani in mesta, pa tudi literarne aplikacije za telefone.

Pojavnosti literarnega torej obsegajo številne in raznolike medije, digitalne, hibridne in nedigitalne. Literarno večinoma temelji v pisani besedi, a je prisotno tudi v drugačnih pristopih, kot so recimo improvizacija, slem in drugi, vključno z večmedijskimi, značilnimi tudi za programirano elektronsko literaturo, o kateri več v nadaljevanju.

Danes izjemno redko prisotni rokopis in tisk poleg podajanja samega pomena omogočata tudi likovne elemente, ki presegajo oblikovanje ter tvorijo del pomenske plati besedila (razporeditev črk, besed, kompozicija). Spomnimo se Srečka Kosovela (»Leteča ladja«, okrog 1925), ki mu je ob Zofki Kveder posvečeno letošnje leto, in morda še nekaterih del sicer od literarnega bolj oddaljene konceptualne umetniške skupine OHO ter slovenske vizualne poezije iz okvirno treh dekad po sredini šestdesetih; pa tudi mednarodnih predhodnikov, kot je ASCII art (tvorjenje podob iz tipografije, značilno za zgodnje računalniške kulture), in pred tem še vsaj likovnih pesmi, carmen figuratum (latinsko »pesem podoba«), v katerih je besedilo izpisano tako, da s svojo obliko predstavlja predmet, povezan s tematiko pesmi.

Če je tisk nem, razen v izjemnih primerih, kot je npr. mečkanje lista ali tisk na ob rokovanju šumeč material, je nasprotno radio izrazito in izključno zvočen medij, ki poudari zvočno, govorjeno, primarno plat jezika. Ob tem omogoča druženje literarnega besedila z glasbo, zvočnimi efekti, zvoki in zvočno umetnostjo. Kar s pridom in zanimivo izkoriščajo pravljice, kot tudi radijske igre in sorodne zvrsti. Podobno seveda omogočajo tudi drugi zvočni nosilci, od pretočnih spletnih zvočnih platform do danes že zastarelih zgoščenk (CD-jev). Pomislimo na primer na Ogenj v ustih Daneta Zajca in Janeza Škofa (Študentska založba, 2000) in sorodna dela.

Televizija in video sta tako vizualna kot zvočna medija, literarnemu, pisnemu ali govorjenemu omogočata vstop v večmedijsko pokrajino in možnost animacije besedila oziroma njegovega spreminjanja v času.

Računalniška tehnologija kot digitalni medij z možnostjo omrežene komunikacije vsebuje možnosti vseh doslej navedenih medijev, dodaja pa jim sebi lastno možnost programiranja vsebin. Programirane vsebine, zlasti nelinearni, kombinatorični, generativni in interaktivni pristopi (ter njihove medsebojne kombinacije), so izvedljive tudi zunaj medija elektronskega digitalnega računalnika. Raymond Queneau tako leta 1961 ustvari Cent mille milliards de poèmes, 10 sonetov v knjigi, ki se jo lahko lista po vrsticah, ne po straneh, kar tvori izjemno veliko število sonetov, obstajajo pa tudi zgodbe, pri katerih lahko bralec na določenih točkah izbira, kako se bodo nadaljevale. Tovrstna dela, ki so sicer redka, se zelo razširijo in razmahnejo z lažjim dostopom do osebnih računalnikov v osemdesetih (hiperbesedila), še bolj pa s prvimi računalniškimi omrežnimi dostopi ter dokončno z vstopom interneta v širšo javnost v začetku devetdesetih, ko se pojavita tudi spletna umetnost in elektronska literatura oziroma e-literatura.

Digitalno in literarno danes: dva vidika

Celota literarnega področja, kot sicer delno že rečeno, obsega avtorje, bralce, distribucijo, promocijo, dogodke ter teorijo in kritiko. Vstop digitalnega v navezavi z internetom je vplival na vse člene tega ekosistema. V grobem je mogoče potegniti pomembno ločnico med dvema pristopoma k digitalnemu, zlasti znotraj avtorstva in analize, manj branja/recepcije, četudi informiran, digitalno dobro pismen bralec laže in bolje bere pomene in razume implikacije uporabljenih digitalnih metod v literarnem delu, zlasti če gre za nelinearne metode.

Obstajata torej dve možni uporabi digitalnega računalniškega medija. Po eni, bolj razširjeni strani digitalni svet ponuja številne storitve, orodja in programe (kot je npr. urejevalnik besedila), katerih uporaba olajša dostop, analizo in delovni ali kreativni proces, a ne posega globlje v srž digitalne tehnologije, na programsko raven. Po drugi strani lahko uporabimo programiranje samo kot del izraznih sredstev, pisanja samega – ali njegove interpretacije. Oba pristopa sta relevantna, prednost prvega je lažje delo, pomanjkljivost pa ujetost v obstoječa orodja, ki tipično omogočajo le del zmožnosti digitalnih tehnologij in povzročajo določeno vpetost v obstoječe vzorce, ki jih omogočajo oziroma vsilijo uporabljeni programi. Drugi pristop prav to presega, pomanjkljivost pa predstavlja velik vložek časa v razvoj tehnično kompleksnih lastnih namenskih programov. Ob tem tak pristop poleg literarnih znanj zahteva še vsaj dober vpogled v programske možnosti ob pisanju besedil, toliko bolj, če avtor besedila ne sodeluje s programerjem, temveč je sam tudi programer besedila.

Na akademski (in kritiški) strani digitalno-literarnih zadev so refleksija, vrednotenje in obravnava e-literature redkost – z maloštevilnimi izjemami. Kar se tiče digitalnih orodij in institucij, namenjenih tudi literarno zainteresirani strokovni in širši javnosti, imamo več zanimivih orodij in storitev. Predvsem NUK-ov dLib, Francek.si ter številne druge iniciative, kot je CJVT, ter z Wikipedijo povezano dostopnost mnogih literarnovednih informacij, tudi znotraj Wikivira – na primer Slovenska leposlovna klasika. Zanimivi so tudi pristopi digitalne humanistike, ki povezuje humanistične vede z digitalnimi tehnologijami za analizo, obdelavo in tudi predstavitev kulturnih podatkov. Znotraj literarnih ved je uporaba računalniških metod (analize besedil, vizualizacije, kvantitativne analize, razpoznavanja vzorcev, slogov in sorodnega) za raziskovalce koristna zlasti pri preučevanju velike količine literarnih del.

Vidik, bližji avtorskemu delu, predstavlja enoznačnim definicijam nekoliko izmikajoče se in v koraku z digitalnimi tehnologijami hitro razvijajoče se področje elektronske literature. V primerjavi z dominantnim založništvom, ki se posveča predvsem tiskanim knjižnim izdajam in, če že, še e-knjigam, ki konceptualno niso drugačne od knjig (nespreminjajoča se linearna besedila z lažjim iskanjem vsebin in nekaj dodatnimi digitalnimi orodji), področje elektronske literature pobliže raziskuje medij digitalnega, prispevajoč svoj kamenček v mozaik literarne izkušnje, ki nam je danes na voljo, najbližji programski srži digitalnih medijev.

Veseli me, da so se umirili strahovi izpred približno petnajstih, dvajsetih let, ko je bilo razširjeno mnenje, da bo digitalno izpodrinilo knjige in morda kar celoten analogni svet ter pravzaprav vse predračunalniške medije. Danes vemo, da ni tako, da je dovolj prostora za vse medije in da smo lahko veseli bogastva raznolikosti, ki nas združuje v literarnih avanturah.

Elektronska literatura, e-literatura, e-lit – predzgodovina

Ali so na videz naključna srečanja v življenju res naključna ali morda posledica globlje povezanosti, ne vemo. Pred kratkim sem pred galerijo Kresija v centru Ljubljane na otvoritvi razstave o 50 letih razvoja UI v Sloveniji, ki jo je pripravil Računalniški muzej, naključno srečal Marka Drpića, ki se je vračal z delavnice, ki jo je vodil, s kopico opuščenih tiskarskih orodij. Drpić je oseba za studiem tipoRenesansa, ki se posveča starim, danes opuščenim metodam tiska. Srečanje tako rekoč muzejskega mojstra in avtorja e-literature je bilo veselo in narejena je bila tudi spominska fotografija s kopico starodavnih tiskarskih orodij in galerijo z razstavo o razvoju UI v ozadju.

Nedvomno je, da različni mediji soobstajajo in medsebojno vplivajo drug na drugega, tako v tehničnih kot v vsebinskih vidikih. Nedvomno je tudi, da novejši mediji izhajajo iz starejših, bodisi kot njihova nadgradnja ali alternativa bodisi kot prelom z obstoječimi pristopi, predvsem k množičnemu podajanju vsebin. Manj znane so zgodovine medijev. Če je telefon danes samoumeven, je razvoj računalništva (vključno z UI), tako strojne kot programske opreme, poznan mnogo slabše. Za našo temo literarnega in digitalnega je posebej zanimivo, da je bila prva programerka Ada Lovelace tudi hči znanega britanskega romantičnega literata Byrona.

Njen pristop k programiranju še pred iznajdbo elektronskega, mehanskega računalnika je sicer matematičen in ni v ničemer literaren, vendar je prepletanje razvoja digitalnega, tudi s svojimi mehanskimi, nedigitalnimi predhodniki, in literarnega izrazito povezano in tudi daljše, kot bi si morda mislili danes. Sodobni čas instantnih spletnih vsebin, predvsem na družbenih omrežjih, deluje, kot da se ne zaveda niti svoje lastne zgodovine, kaj šele česarkoli za sekundo starejšega.

Katero je prvo delo določene zvrsti, je težko določiti. Pogojeno je tudi kulturno-geografsko. Leta 1952 Christopher Strachey sprogramira delo Love Letters, kombinatorično generativno proto e-pesem/besedilo, ki generira ljubezenska pisma. Delo je pogosto navajano kot prvi primer e-literature, vezano na takrat izjemno redke, okorne, velike in tudi cenovno težko dostopne elektronske računalnike.

Sledi buren razvoj računalništva, z literarnega vidika je pomemben predvsem razvoj osebnega računalnika v okvirno osemdesetih, ki zlasti v angleško govorečih kulturah povzroči pojav hiperbesedilne literature, katere glavna značilnost je možnost nelinearnega branja z več mogočimi potmi branja oziroma razvoja naracije.

Zanimiv protoprimer v okviru slovenske kulture je Kontrabant (Žiga Turk in Matevž Kmet, 1984, izdal Radio Študent), ki sicer ni literarno delo, temveč interaktivna, primarno besedilna igra za enega prvih množično dostopnih in zelo popularnih osebnih računalnikov, ZX Spectrum.

Elektronska literatura, e-literatura, e-lit

Razvoj računalniške in spletne tehnologije v začetku devetdesetih privede do točke, ko internet iz sprva vojaške in nato tudi akademske sfere preide v javno uporabo. V Sloveniji je, s koreninami v osemdesetih ter v letu osamosvojitve 1991, prva stalna povezava z internetom vzpostavljena prek Instituta Jožef Stefan, kar pomembno vpliva na razvoj interneta in s tem povezane literature.

Okrog sredine devetdesetih se oblikuje mednarodna (do mere, do katere je bil internet takrat dostopen v različnih državah sveta) skupnost raznovrstnih avtorjev in avtoric, prihajajočih iz zelo različnih izraznih tradicij, ki zasnuje tako spletno umetnost (ang. net.art oziroma net art) kot e-literaturo. Gre za povezani izrazni področji, ki ju ločuje to, da spletna umetnost izhaja predvsem iz tradicij likovnih umetnosti, e-literatura pa iz literarnih, ukoreninjena v besedilnost. Tako tvori literarni izraz, ki ga na svojevrsten način širi v programsko podprti multimedijski svet. Kar področji povezuje, je uporaba interneta kot mesta produkcije, distribucije in percepcije dela. Gre za dela, ki so narejena specifično za spletni medij, ne digitalizirana in nato dostopna preko interneta. Njihov primarni medij je internet, pojavnosti tovrstnih del v drugih medijih so reprodukcije in kot take nujno vsaj delno okrnjene oziroma spremenjene. Govorimo o zelo zgodnji fazi javno dostopnega interneta, za katerega so značilni počasen dostop preko z žico v steni povezanega telefona, osebne domače strani in poštne liste. Gre za čas pred pojavom blogov (okrog leta 2000), družbenih medijev (okrog 2005) in mobilnih telefonov z večjimi ekrani, občutljivimi na dotik (2007).

Prehajanje avtorjev s področja spletne umetnosti v e-literaturo in obratno je bilo precej pogosto. V Sloveniji glavnino avtorjev teh gibanj tvorimo Vuk Ćosić, Teo Spiller, Igor Štromajer (predvsem na področju spletne umetnosti) in Jaka Železnikar. Ćosić leta 2000, ob dvestoti obletnici Prešernovega rojstva, predstavi delo Nacija – Kultura (– se lahko bere tudi kot minus). Iskane besede iz takratnega iskalnika Mat’kurja so se v realnem času izpisovale v sproti nastajajoč »sonet« (izpisan s tipografijo, narejeno po prvi izdaji Prešernovih Poezij) in tako merile utrip nacije v kontrastu s prešernovskim idealom naroda. Spiller z deli Spam.sonnets (2004), Novičarski soneti (2010) in SMS soneti (2010) raziskuje e-literarno formo soneta, ki ga tvori iz večinoma v realnem času zbranih in kombiniranih spletnih medijev in oblik osebne digitalne komunikacije. Železnikar leta 1997 napišem prvo slovensko interaktivno spletno pesniško zbirko Interaktivalija.

Na področju teorije izstopa delo dr. Janeza Strehovca, enega redkih teoretikov, ki so redno spremljali, opisovali in osmišljali tekoče dogajanje na področju e-literature in povezanih področjih. Zapustil nam je številne razprave, članke, več knjig in tudi literarna dela.

Radikalna sprememba, ki jo e-literatura prinese v takratne strukture, povezane z literarnim, je dvojna. Na eni strani tehnologija omogoči neposredno komunikacijo avtorjev z bralci, brez siceršnjih avtoritet/institucij, kot so uredniki in založbe. Na drugi strani medij omogoča raziskovanje besedil, ki so tudi programirana – interaktivna, generativna in kombinatorična – ter nelinearna »metabranja«. To so branja, kjer ima isto besedilo več pojavnih oblik in se bere posredno, z razkrivanjem intence avtorja preko ponovitev in odnosov, ki jih besedilo vzpostavlja v medbesedilnem in tudi širšem kulturnem okviru. (Zainteresiranemu bralcu, bralki za vstop v teorijo nelinearnega in ergodičnega besedila predlagam knjigo Espena Aarsetha Cybertext: Perspectives on Ergodic Literature (The Johns Hopkins University Press, 1997). Ergodičnost se nanaša na nebralno, neinterpretativno dejanje bralca, ki skladno z avtorjevimi uporabami medija sovpliva na besedilo. Kot je recimo bralčevo listanje omenjenih Queneaujevih sonetov, s katerim določi eno od mnogoterih možnosti branja, ki jih je kot potencialne zastavil avtor.)

Umetna inteligenca in literarno

Danes za UI večinoma smatramo pogovorne programe/(ro)bote in sorodne sisteme, ki iz pozivov poleg besedila tvorijo tudi podobe, video, glasbo in govor. Vendar segajo korenine razvoja vse v štirideseta, ko se oblikujejo prvi koncepti »mislečega« stroja. Globoko v preteklost sega razvoj UI tudi v Sloveniji, v sedemdeseta. Prva verzija ChatGPT-ja, ikone trenutne UI, je bila objavljena 30. novembra 2022. Danes smo preplavljeni z UI vsebinami, zelo verjetno tudi uporabljamo vsaj katero izmed UI orodij.

Vemo, da je lahko UI za določena, predvsem rutinska, že dobro znana opravila izjemno koristno orodje. Vemo tudi, da prinaša številne zaskrbljujoče težave: nerealno trženje tehnologije z neuresničljivimi obljubami, ki služijo predvsem peščici najbogatejših na škodo večine človeštva; izjemno visoke energetske potrebe sistemov UI, ki prinašajo številne okoljske izzive in nevarnosti; razpaseno nenavajanje uporabe UI pri ustvarjanju vsebin (tako deklarativno kot tehnološko oziroma programsko berljivo); zelo razširjeno zavajanje, da so z UI generirane vsebine resnične; UI halucinacije – s strani UI zelo prepričljivo podane napačne informacije; cenzuro in prihajajoče oglaševanje kot del UI vsebin, podano kot nevtralna informacija; vprašanje avtomatiziranega plagiatorstva in kraje avtorskih pravic … Temnim vidikom se je nedvomno treba odločno upreti, tudi z ozaveščanjem najširše in literarne javnosti o njih.

UI ima velik vpliv na vse ravni naših življenj, tudi na celoto literarnih procesov in življenja, od avtorstva in uredniškega ter založniškega dela do ne nazadnje prevajanja. Menim, da bi moralo celotno avtorsko področje literarnosti ostati izključna domena človeka – od racionalnega do nezavednega, čustvenega in intuitivnega, tudi transcendentalno duhovnega. To šele je celotna izkušnja življenja, ki jo literarno ubeseduje. Tega gola matematična statistika velikih jezikovnih modelov ne zmore niti teoretično niti s podpornimi agenti (programi oziroma sistemi, ki lahko avtomatizirano zaznavajo svoje okolje, sprejemajo odločitve in ukrepajo z namenom doseganja vnaprej zadanih ciljev – pogosto z visoko stopnjo avtonomije ali v celoti avtonomno).

Edino področje literarnega, ki ga vidim kot izjemo, je raznolika dejavnost avtorjev in avtoric, ki UI uporabljajo, tematizirajo in raziskujejo zavestno, odkrito in v veliki meri eksperimentalno. Skladno z razvojem e-literature bi pravzaprav ukvarjanje z UI lahko šteli za trenutno zadnjo razvojno fazo e-literature: od uporabe zgodnjih, velikih in težko dostopnih računalniških sistemov preko osebnega računalnika in pojava interneta do UI.

Kako se bodo, če se bodo, razvili literarni pristopi k UI ali z njeno uporabo, se vsaj delno že nakazuje v prvih jasnejših obrisih. Zgodnji uporabniki razvijajočih se tehnologij so k uporabi novega orodja pristopili nemudoma, tudi na področju literarnega. S tem, da v nasprotju z zgodnjo internetno kulturo mednarodna literarna skupnost, ki raziskuje UI, ne deluje povezano in je verjetno zgolj fragmentarno seznanjena z dogajanjem. Ob tem je treba izpostaviti tudi tako imenovane UI pomije (ang. slop), ničvredne, morda celo zavajajoče in škodljive UI vsebine, narejene izključno z namenom hitrega in lahkega zaslužka.

V slovenskem kontekstu velja v dobronamernem kreativno-raziskovalnem pristopu do UI izpostaviti delo Vuka Ćosića iz leta 2022, v katerem rekonstruira že omenjeno in danes tehnično zastarelo delo Nacija – Kultura. Delo je bilo izvorno predstavljeno v obliki razstave v MSUM, ki ji je sledila knjižna izdaja. V delu avtor s sodelavci (predvsem Marko Plahuta, programiranje UI) danes nedostopni vir podatkov iz iskalnika zamenja z uporabo generativne UI. Ta na podlagi usmerjenega treninga oziroma učenja in ročno izbranih objav z omrežja X (takrat še Twitter), ki rabijo kot pozivi, sestavlja sonetna besedila. UI sistem sprejme poziv kot začetek besedila, za tem pa tvori svojevrstne e-literarne sonete, ki se skušajo držati formalnih pravil pesniške oblike, a ne nujno dosledno, in tematizirajo različne pomenske sklope. Med njimi je ključen na žalost zelo razširjeni sovražni govor, najbolj prisoten na družbenih medijih.

Narativno, vsaj delno tudi literarno delo, ki raziskuje kreativno uporabo UI, je nagrajeno delo Nejca Trampuža Zakoreninjeno v kodi (2023), kratki eksperimentalni animirani film, ustvarjen s pomočjo umetne inteligence, ki odpira pereča aktualna okoljska vprašanja in tematizira razvoj UI in sobivanje s tem orodjem (ki simulira človeškost).

Ali oziroma kako s pridom, koristno in kreativno uporabljati orodja UI, ostaja odprto in zanimivo vprašanje. Upamo lahko, da nanj prejmemo in morebiti tudi ustvarimo številne in raznolike literarne odgovore.

Uvodnik je bil prvič objavljen v Literaturi 419.