Privilegij, ki so ga včasih imeli samo prebivalci velikih svetovnih metropol, kjer se je dogajala večina kriminalk, je s tem postal dostopen tudi Slovencem.

Dober prevod je izvirniku ne le zvest, temveč mu je siamski dvojček, stopata z ramo ob rami v isto smer.

Strip je nekaj, kar se med uro literature ustvarja ali bere pod klopjo.

Če je lenoba odsotnost dela, ki bi moralo biti opravljeno, mar niso v času podnebne krize, ekonomskih stisk in naraščajočih družbenih neenakosti tisti, ki so najbolj škodljivo leni, ravno oblastniki, politiki in vsi dušebrižniki?

A dejstvo je, da je Frankfurtski knjižni sejem ne le največji tovrstni sejem na svetu, danes je tudi največji dogodek na področju knjige.

Slovenska dramatika premore vedno več raznolikih in kakovostnih glasov. Nominiranci in nagrajenci na natečajih so vedno manj predvidljivi, veliko jih je mladih ali relativno mladih. Za začetek bi bilo torej dobro, da definiram pojem »mlada slovenska dramatika« ali pa vsaj »mlada«, saj ta definicija ni vedno poenotena in potem v marsikateri antologiji beremo besedila mladih, skoraj štirideset let starih avtorjev

Vsi smo lahko samo veseli, da sploh kdo napiše literarno kritiko, da jo kdo plača, morda celo kupi, in da jo kdo prebere. Vsi skupaj smo kritična manjšina, kot se reče. Ne ker smo kritični, ampak ker nas je kritično malo. Vseeno pa vsi ti alibiji pač ne ubranijo inkriminirane založniške oziroma uredniške prakse.

Ali imajo literarne revije kakšne oblikovalske signale, ki bi sporočali, da bi te revije lahko razumeli tudi kako drugače kot metaforo za kulturo branja, ki se udejanja skozi knjigo kot njeno privilegirano mesto?

List papirja je vabljiv kot sveža rjuha … prečist in presvet, da bi ga zapackala s polovično mislijo, z nezaokroženo mislijo, nesmislijo. Pri pisanju običajno težim k sintezi, vse se mora stekati skupaj in delci razpadle sestavljanke kar sami rinejo nazaj v veliko sliko. Res obstaja enovita podoba sveta, trden in čvrst svet, kot ga prikazujejo realisti, ki pa ga zunaj take umetnosti običajno ne moremo uzreti v vsej celovitosti. Hlepenje po smiselni totaliteti je gotovo zelo človeški in tudi ustvarjalno ploden refleks.

Druženje v bralnem klubu je vadba demokracije in eden najboljših načinov, kako gojiti literarni odnos do sveta, ki je empatičen, konstruktivno kritičen, zavzet, dialoški. Ponuja krasno priložnost, da neinhibirano stopimo iz svojega kokona, iz cone udobja, in v svet protagonistov in protagonistk, sobralcev in sobralk. Prav v tem prestopu pa se tke najpomembnejše – skupnost in (literarna) vednost.