Kave in zgodbe

Na nekem dogodku sem v kratki predstaviti o tem, kako delam promocijo raznoraznih projektov, rekla, da je za to potrebnih veliko kav. Seveda nisem imela v mislih hektolitrov kave doma, za računalnikom, da bi lahko ves dan delala. Merila sem na druženja, sestanke. Srečanja v živo.

Do takrat sem delala za gledališke in plesne predstave, festivale, tudi za kakšno knjigo in film vmes. To s kavami je bilo nekomu všeč, srečali sva se na kavi in začela sem delati, po dolgem času, samo na enem projektu. Do takrat sem delala na mnogih kratkotrajnih projektih. Takrat sem tudi govorila o tem, da je bolje plačati ljudi, ki bodo na različne načine širili informacije o projektu, kot pa recimo vložiti denar v oglaševalske panoje, drage oglase, plakate. Da nič ne zaleže bolj kot promocija od ust do ust. Dobra zgodba o projektu. Kar seveda pomeni, da ga morate, projekt in ljudi, dobro poznati. Tiste, ki so del projekta, in tiste, ki jim podajate zgodbo o njem.

Nisem študirala ali hodila na izobraževanja iz marketinga, kreativnega pisanja, komunikacij, socialnih omrežij ali česarkoli podobnega. Ne. Se pa pogovarjam z mojstricami in mojstri stare dobre šole promocije. Ja, berem tudi vplivnice in vplivneže. Ker pač moram vedeti, kaj danes kaj vleče. Nekaj povsem drugega je, ali mi je to blizu, všeč. Študirala sem književnost, ja, iz najbolj navadnega možnega razloga. Ker sem od nekdaj rada brala. Nikoli ne bilo dileme, kaj bom počela v življenju. Nekaj, kar združuje pisanje in umetnost. Nimam neskončne palete talentov, a omenjeno je v registru mojih sposobnosti štrlelo ven. Družabnost tudi. Logično, hotela sem biti novinarka. In sem dvajset let tudi bila. Začela sem na Radiu Študent, takrat najboljši neformalni šoli novinarstva, vmes sem pisala za dnevne časopise, tednike, revije, ni, da ni. Na televizijo sem šla delat samo zato, da si ne bi kdaj očitala, da nisem poskusila. Pisanje je bilo tisto, kar me je najbolj zanimalo, televizija niti ne. Ampak da ne bi bilo obžalovanj, sem poklicala Bojana Krajnca. Če me je na televiziji že kaj zanimalo, je bila to oddaja Studio City. »Vrgli te bomo v vodo. Če boš splavala, okej, če ne – pač ne.« Splavala sem, a nenehno fehtanje za honorar me je utrudilo. Princip je bil tak, da smo klicali nekega producenta v drugem mestu in od našega šarmiranja ali zabavnosti je bilo odvisno, ali bo glas na drugi stran popustil in nam nakazal denar za opravljeno delo. Vmes sem pisala kritike plesnih in gledaliških predstav, delala intervjuje, poročala s festivalov. Kamor sem, v glavnem po Evropi, odhajala zahvaljujoč Sorosu in njegovi fundaciji. Delala sem tudi raziskave gostov za oddajo Res je!. Kar je konkretno pomenilo, da sem se z gosti oddaje nekaj dni intenzivno družila. Spomnim se, da sem prijateljem rekla, da upam, da ne bom nikoli tako znana, da bi nastopala v oddaji. Nisem mogla verjeti, kaj vse so bili prijatelji, znanci, sodelavci pripravljeni povedati o gostih. Za moj občutek preveč. Sledilo je osem let v kulturni redakciji televizije. V uredništvu, kjer domujejo Kultura, Osmi dan in ostale, tudi informativne oddaje, dokler mi pač preprosto niso več podaljšali pogodbe. Potem sem delala kot producentka gledaliških in plesnih predstav. Vse to se je seveda dogajalo v času, ko je svetovni splet sicer obstajal, družabne platforme pa so bile – če so sploh bile – v povojih. Ko sem delala kot producentka, sem vedela, da Facebook obstaja, a prav nujno se mi ni zdelo, da bi morala pri tem sodelovati. Ni bilo guglanja, brskanja po Facebooku, Instagramu, Twitterju (ne morem mu reči X), kjer ljudje o sebi povedo veliko, večkrat preveč. Več smo bili na terenu, se pogovarjali, klicali, spraševali, spoznavali nove ljudi, ki so nas pripeljali do drugih novih … to sem počela kot novinarka in producentka. Zdi se mi, da sem potrebovala več iznajdljivosti, komunikacijskih spretnosti, da sem prišla do tistih ljudi ali podatkov, ki sem jih pač potrebovala. Ob novinarskem delu sem delala tudi pri festivalih, v programskih in organizacijskih timih. No, poleg tega, da nismo guglali, je bilo zanimivo še to, kar še vedno pogrešam, in sicer da so bili v medijih novinarji strokovnjaki za posamezna (ne samo umetniška) področja. Vedeli smo, kdo se spozna na literaturo, kdo na film, vizualne umetnosti … Na kritike česarkoli smo čakali tako, kot večkrat vidimo v starih filmih. Kakor da bodo našemu delu (merim na festivale in predstave) omogočile nadaljnje življenje ali pa bomo pač počeli kaj drugega. Čas, ko je kritika nekaj vzpostavila ali izbrisala, se danes zdi stvar daljne preteklosti. Anahronizem. Današnji manko specializacij v mainstreamovskih medijih nadomeščajo specializirane platforme. Za tiste, ki jih zanima točno določeno področje. Včasih je bilo vse to v dnevnikih (tiskanih, radijskih, televizijskih) in vsi so bili seznanjeni s tem.

Prva desetletka dvatisočih je že dišala po krizi, zlata devetdeseta so nepreklicno odhajala v penzijo in pozabo, zato honorarno novinarstvo ni bilo več nekaj, od česar bi lahko živela. Postalo je nekaj za zraven. Ob nečem, od česar se da živeti. Sledi novinarskega življenja in dela ostajajo del mojega dela in življenja. A fokus je drugje. Prekarstvo je bilo intenzivno, pestro, a je počasi in zanesljivo komajda pomenilo preživetje. Pri petdesetih so me pomirili z redno službo.

Čemu ves ta uvod? Ker iz svoje sedaj že davne novinarske izkušnje delam, kot pač delam. Takrat sem vedela, kaj kot novinarka potrebujem, da sestavim televizijski ali radijski prispevek, zgodbo, kolumno, kritiko, in sem se na tak način lotila tudi promocije. Poznavajoč novinarski milje, sem predvidevala, da bom publiko znala informirati, navdušiti, opremiti za njihovo delo. Dejstvo, mimo katerega ne morem, je tudi to, da sem, rojena v neki drugi državi in sistemu, ponotranjila »ljudi smo, dogovorit ćemo se«. Seveda pišem maile, tekste, delam objave na družabnih omrežjih, se dogovarjam z oblikovalci, organizatorji različnih prizorišč doma, organiziram turneje tujih avtorjev pri nas, lovim prijave za raznorazne nagrade itd., kar pravzaprav moj delovnik polni bolj, kot bi si želela. A verjamem v srečanja z ljudmi. V živo. V zgodbe. Kaj je boljšega od dobre zgodbe?! Verjamem, da znam dobro in hitro povedati, kar imam povedati, da znam poslušati in da imam občutek za ljudi. Kaj jim je všeč, česa ne marajo, za kaj so »mehki«. Delo z novinarji je v mojem vsakdanjem delovnem življenju del zgodbe. Kot odgovorna oseba za odnose z javnostmi sem ne nazadnje, poleg avtoric in avtorjev, obraz založbe. Večkrat slišim, da sem med redkimi, ki delajo vse to. Ko grem ob redkih priložnostih na katero od naših dveh velikih založb, se počutim kot palček med velikani. Tam poslušam, koliko delujočih imajo, in na hitro seštejem, da moja dela opravlja ena agencija, nekaj zaposlenih in nekaj mladičev. Postala sem dinozaver, si večkrat v smehu rečem. Čisto zares mi je delo z gverilskimi primesmi in v manjši zasedbi všeč.

Ko sem si za literarni festival vsake toliko zaželela kakšnega nastopajočega, ki ni bil dosegljiv, sem se zatekla k starim, preverjenim gverilskim metodam. Poklicala sem kar nekaj ljudi, izvedela, s kom gost, ki si ga želim, prijateljuje (doma in v svetu). Potem sem našla te ljudi in jih prosila, naj mu sporočijo, da mi vsaj odgovori na mail ali klic. In še vsakokrat sem prišla do želenega gosta. Družabna omrežja mi pri tem kaj dosti niso pomagala. »Ljudi smo, dogovorit ćemo se« – pa je najbolj zaleglo. Kot je zaleglo vztrajanje, ko sem se lotila založništva. Na začetku sem poslušala novinarje in organizatorje prizorišč, koliko ljudi jih kliče z ene same založbe. In kaj vse jim govorijo, včasih celo malček zagrozijo. Kličejo, ker bi radi dosegli objavo, kritiko, intervju, karkoli, radi bi, da to, kar hočejo, najde prostor v mediju. Tega ne počnem, ker mi preprosto ni všeč. Ker nas je malo in nas večina dela na dolgi rok. Izsiljevanje in teženje enkrat mogoče zaleže, drugič ne več. Hm, pa res? Vsekakor se tega ne grem. Ne prodajam bučk, ne nakladam, ne lepšam, predvsem ne zavajam ali uporabljam občih mest, ko komuniciram v živo ali po spletu. Če česa res ne maram, so to besede, teksti, ki skoraj ničesar ne povedo o tem, kar ponujam, in so tako splošni, da se jih lahko uporabi za marsikaj. Kupov pridevnikov, lepo zvenečih besednih iger tudi ne maram, ker se mi zdi, da so sami sebi namen. Slogan na slogan brez vsebine. Seveda ima vse, kar delam, in to, kako delam, podlago tudi v meni. Kakor da bi sama sebe nagovarjala. Ali tiste, ki jih poznam. Kot bi rekla moja prijateljica: »Ne morem biti objektivna, ker sem subjekt.« Tudi avtoricam in avtorjem ne obljubljam nemogočega. Vedno povem, da bo najbolj zalegel njihov osebni angažma na družabnih platformah, da ga ni plačanega oglasa, ki bi dosegel več. Pa da morajo v stavku ali dveh znati povedati bistveno. Predvsem pa naj se ne delajo drugačnih, kot dejansko so. Resda Facebook in Instagram mnogokrat ponujata podobo nenehno lepega in dobrega življenja, a generacije, ki hodijo na umetniške dogodke in kupujejo umetnost, vedo, da ni tako. In prav te je treba crkljati. S kavami, zgodbami in tudi v živo.

Uvodnik je bil izvirno objavljen v Literaturi 400.