Kar je bilo in kar bi lahko bilo

Dolgo časa sem verjel, da je moj problem z nostalgijo v tem, da nisem nikdar hrepenel po tistem, kar je bilo, temveč le po tistem, kar bi lahko bilo. Nikoli se nisem želel vrniti v čas otroštva, temveč sem sanjal o tem, da bi se moje otroštvo razpletlo drugače. Moja nostalgija ni bila nostalgija rahlo zbledelih toplih barv starih fotografij, še manj je bila porumenela od sonca, prej je bila potemnela in spraskana kot slabo ohranjen filmski trak. Mračna nostalgija je bila ta, ki me je silila, da sem si zamišljal nadaljevanja nekdanjih zgodb in v mislih preživljal, česar mi ni bilo dano doživeti. Moja nostalgija je bila nostalgija po izgubljenem svetu, ki ni prijetno ščemela ali me kot stara teta ščipala za lica, temveč je bolela.

Tumor na duši, bi temu rekel Aleksandar Hemon, in morda ji res ne bi smel reči nostalgija. Morda sem z uporabo napačne besede vse skupaj le dodatno zapletel, morda moje hrepenenje po nedoživetem ni imelo nobene zveze z nostalgijo in bi moral zanj najti neko drugo besedo, morda si izmisliti novo. A še preden mi je uspelo poimenovati moj odnos do preteklosti, mi je bila podtaknjena beseda jugonostalgija, ki je le še dodatno otežila poskuse, da bi razpletel svoja zapletena občutja ob koncu sveta.

Jugonostalgija je bilo všečno, a nedoločno poimenovanje za skrajno različna občutja, mišljenja, pojave in celo ideologije, ki so se vsaj bežno dotikali hrepenenja po izgubljenem jugoslovanskem svetu. Poljubno in površno so jo uporabljali, ali raje zlorabljali, in kmalu je postala podobno priljubljena tako pri oglaševalcih, ki so prodajali izdelke s pretečenim rokom trajanja, kot pri politikih, ki so živeli od strašenja z duhovi preteklosti.

Mene sta sicer zmeraj zanimali tako Jugoslavija kot nostalgija, a me je jugonostalgija večinoma le begala. In jezila. Imejte jo, sem si mislil, a je kmalu postalo nemogoče ločiti nostalgijo od Jugoslavije. Jugonostalgija je postala uradna nostalgija našega časa in prostora, priročna žaljivka za vse in vsakogar, ki pa je s prepogosto in preveč strastno rabo izgubljala naboj in končala kot jezikovni relikt. Danes je jugonostalgija del showbiz odsekov spletnih portalov, dodatek k horoskopom in nasvetom za zdravo prehrano, ali pa prodaja še zadnje evrokreme, argete in vegete po Mannheimu in Göteborgu.

A v svojih zlatih časih nam je jugonostalgija, istočasno opevana in zaničevana, dihala za ovratnik. Ne, ne pogrešam Jugoslavije, sem moral neprestano poudarjati, ne sanjam o bratstvu in enotnosti, ne poslušam Plavega orkestra, še Azre skoraj ne več, ne vleče me v Jajce ali v Hišo cvetja. Ne, nisem niti zdravljen jugonostalgik, sem ponavljal, saj nikoli nisem bolehal za to boleznijo, le napačno so me diagnosticirali. Niso razumeli mojega zanimanja za preteklost, še manj moj odnos do Jugoslavije.

Težko je bilo pojasniti, a vendar sem moral pojasnjevati. Nostalgija je velika literarna tema, morda ena največjih. In kot bralca in pozneje pisatelja me je vračanje v preteklost vselej zelo zanimalo, še bolj pa zamišljanje preteklosti z drugačnimi zapleti in razpleti. Mikalo me je pisanje nadaljevanj vseh naših nedokončanih zgodb. Preteklo me je namreč privlačilo, kot lahko privlači le nerazrešena uganka, odprta vprašanja so bila moje odprte, skeleče rane. Moje literature, o tem sem prepričan, ne bi bilo brez te privlačnosti, ki me je od nekdaj tiho, a vztrajno spraševala, kaj je bilo in zakaj je bilo in kaj vse bi lahko bilo. Ta privlačnost je bila moja mračna, boleča nostalgija.

Prav nič lahkotnega, še manj romantičnega ni bilo v tej nostalgiji, in v resnici sem težko razumel ljudi, ki so idealizirali čase svoje mladosti in hrepeneli po povratku vanje. Preteči je moralo mnogo let in moral sem zakorakati globoko v svoja štirideseta, da sem lahko uvidel ta nesporazum in razumel, da smo ljudje nostalgični na zelo različne načine in da niso niti vse moje nostalgije mračne.

Bilo je pred tremi leti, ko sem se po koncu pandemije po dveh letih vrnil v Pulo in se mi je naše stanovanje prvič zazdelo popolno. Razpadajoča in utesnjujoča kuhinja, polna odsluženih kuhinjskih pripomočkov, prevelika jedilna miza in omare, polne odvečnih reči, ki so s svojo temino obtežile in zapolnile prostor, pa dve veliki litoželezni peči, ki že petdeset let ne delujeta, nič od tega me ni motilo, saj me je vračalo v poletja, ki sem jih tu preživel kot otrok.

Podobno sem kmalu zatem občutil v Bohinju, kamor je nekoč naša družina odhajala na edini pravi dopust, v sindikalno hišo v Ukancu. Kot v Puli so me tudi v Bohinju obiskovali izključno lepi spomini, sneženi možje na travniku pred hišo, pohodi ob jezeru in igranje monopolija ob dolgih zimskih večerih.

Kdaj so moji spomini postali neboleči? sem se spraševal. Nenadoma se je zdelo, da so odmaknjeni v neko daljno, nedosežno preteklost, v kateri so bili kriki zamolkli in udarci brez moči, kakor bi bila ta preteklost moja in hkrati tuja. Preteklost si je nadela nagobčnik in ni bilo več bojazni, da bi me ugriznila. Ni me več preganjalo, kar bi lahko bilo, temveč me je božalo, kar je bilo.

Z leti se mi je očitno uspelo dovolj odmakniti od preteklosti, da je lahko preteklost postala preteklost, sem razmišljal. Moj spomin je preteklost naposled prebral in obdelal, nekatere stvari potlačil, nekatere prekril s prahom in pajčolanom, posamezne drobce izluščil iz kupa banalnosti. Preteklost ni bila več živa in v mojem spominu so se prvi podpis, prva mavčna obloga in prva zračna sirena premešali s frnikolanjem na šolskem dvorišču in kolesarjenjem po odlagališčih gradbenega materiala v podobo srečnega otroštva.

V vzvratnem ogledalu ni bilo več kričečih barv. Vse se je razbarvalo in razostrilo. Nisem več s telefonsko slušalko v roki stal v predsobi našega fužinskega stanovanja in čakal, da se oglasi moj sošolec Damir, da me zvežejo z interno številko 13-85 ali da vzpostavim povezavo z radioamaterjem v Bosni.

Vse to je bilo le še spomin. Ali celo spomin spomina. Nobenega tumorja ni bilo več.

A medtem ko sem užival ob tem spoznanju, me je prešinilo, da se mora nekaj podobnega dogajati tudi z našim kolektivnim spominom in se bo tudi ta sčasoma razbarval in razostril. Trideset let mineva letos od konca jugoslovanske vojne, in morda bo tudi spomin nanjo nekoč le še spomin, zbledel in porumenel, oddaljen in neboleč. In morda bomo naposled prenehali tožiti za izgubljenimi prihodnostmi in se sprijaznili s preteklostjo.

Polpreteklost smo v Sloveniji rekli preteklosti, ki ni bila zares preteklost, a nisem prepričan, da smo zares razumeli njeno živost, ko smo vsa ta leta neutrudno drezali vanjo. Najbrž smo le slutili, kaj nam bo prinesel časovni odmik, in smo zato neusmiljeno obračunavali z vsem, kar je bilo in kar bi lahko bilo. Slutili smo, da se bodo spomini sčasoma posušili in otrdeli, da bodo postali negibne skulpture zgodb, ki jih ne bo več mogoče na novo pregnesti in preoblikovati.

Zato smo najbrž preslišali tiste, ki so govorili, da pustimo času čas in da je treba na preteklost gledati s primerne razdalje. Ne, smo rekli in pisali knjige in snemali filme o še živih, izmuzljivih spominih, še preden bi ti okamneli. Slutili smo, da ni prezgodaj, da ne more biti prezgodaj, da je lahko kvečjemu prepozno. Čez deset, dvajset ali trideset let, smo slutili, bodo vse fotografije lepe, ker lepota starih fotografij vselej preglasi njihovo žalost. Takrat bodo vojni zločinci le še možje in očetje, ki bodo otrokom pripovedovali zabavne prigode iz vojne, nacionalistični hujskači bodo betežni starci, ki bodo pisali spomine, vojni zaslužkarji pa ugledneži, ki bodo obnavljali otroško igrišče.

Spomin je pač velik manipulator. Iz našega stanovanja v Puli je premeteno izbrisal vse bolezni in vse smrti, leta počasnega odhajanja moje babice skrčil v en sam grenko-sladek prizor, dedkovo smrt pa skril med igranje pasjanse, okopavanje vrta in glasno cmokanje. Zato me ne bi presenetilo, če bi naš nostalgični kolektivni spomin štiriletno vojno in vse njene grozote nekoč pomešal med proslavljanja zmag nogometnih reprezentanc, nepozabne rock koncerte in kolone na mejnih prehodih. Nostalgija hrepeni, ker drugega ne zna.

A če je nostalgija za posameznika blagodejna, je nostalgičen pogled na preteklost za družbo ne le škodljiv, marveč tudi nevaren. Hoteno ali nehoteno olepševanje preteklosti vodi v njeno nerazumevanje, v ponavljanje napak in v nove zablode. Za družbo zato preteklost preprosto mora ostati živa in boleča, njene rane morajo ostati odprte, saj niso te nikdar tako nevarne, kot so lahko nevarne pozabljene brazgotine. Boj se družbe, ki ne preizprašuje svoje preteklosti.

Zato se literatura ne ozira nazaj zgolj zaradi pisateljevih osebnih demonov, temveč predvsem zato, ker vztraja pri nerazrešenosti preteklosti. Literatura ne pristaja na spravo, ne zanima jo lizanje ran, še manj zapiranje odprtih vprašanj. Literatura lahko vprašanja in rane le odpira, zato literatura boli.

Ob veliki literaturi spomini krvavijo.