Vsi smo lahko samo veseli, da sploh kdo napiše literarno kritiko, da jo kdo plača, morda celo kupi, in da jo kdo prebere. Vsi skupaj smo kritična manjšina, kot se reče. Ne ker smo kritični, ampak ker nas je kritično malo. Vseeno pa vsi ti alibiji pač ne ubranijo inkriminirane založniške oziroma uredniške prakse.

Ali imajo literarne revije kakšne oblikovalske signale, ki bi sporočali, da bi te revije lahko razumeli tudi kako drugače kot metaforo za kulturo branja, ki se udejanja skozi knjigo kot njeno privilegirano mesto?

List papirja je vabljiv kot sveža rjuha … prečist in presvet, da bi ga zapackala s polovično mislijo, z nezaokroženo mislijo, nesmislijo. Pri pisanju običajno težim k sintezi, vse se mora stekati skupaj in delci razpadle sestavljanke kar sami rinejo nazaj v veliko sliko. Res obstaja enovita podoba sveta, trden in čvrst svet, kot ga prikazujejo realisti, ki pa ga zunaj take umetnosti običajno ne moremo uzreti v vsej celovitosti. Hlepenje po smiselni totaliteti je gotovo zelo človeški in tudi ustvarjalno ploden refleks.

Druženje v bralnem klubu je vadba demokracije in eden najboljših načinov, kako gojiti literarni odnos do sveta, ki je empatičen, konstruktivno kritičen, zavzet, dialoški. Ponuja krasno priložnost, da neinhibirano stopimo iz svojega kokona, iz cone udobja, in v svet protagonistov in protagonistk, sobralcev in sobralk. Prav v tem prestopu pa se tke najpomembnejše – skupnost in (literarna) vednost.

Kadar gremo na morje, v resnici s polnimi jadri tudi plujemo k literarnim svetilnikom, ki nam ga kažejo vsakokrat v novi svetlobi in drugem vetru, njegova gladina vsakokrat drugače odseva nebo in vsakič malo po svoje prekrije globine. Tudi tisto večplastno dno, na katero so potonile kopalne hlačke Calvinove plavalke.   

Jezik je les. Ko pišeš, je, kot bi mizar delal mizo. Ki je lahko narejena preprosto in hitro in imenovana surova in sveža in arhetipska, lahko pa je obrušena in opiljena in polakirana, da se sveti kot ideja. Samo da stoji in nosi. Lahko tudi slabo nosi, tudi take so: valovite in neravne. Tem se reče »dizajn« in so dražje. Velikokrat je stvar okusa, za katero mizo se odločiš. Velikokrat moraš tudi paziti, da se prilega v stanovanje, k ostalim stvarem.

»Tujcu na poti preti polno nevarnosti in preizkušenj, vendar ni slajšega kot vživljanje v Tuje. Enkrat se dokoplješ do spoznanja, da bi, brez pretiravanja, lahko tu živel. In nič ni nenavadnega, če že naslednji dan želiš ostati in živeti samo tu.«

Na slovenski nevladni sceni – ne zgolj, a tudi na področju gledališča – vlada panika. Za ilustracijo: na razpis za vodjo Kosovelovega doma Sežana se je nedavno prijavilo kar štirinajst oseb. Večina je bila posameznikov oziroma posameznic iz nevladnega sektorja.

Založba Pivec je aprila 2021 vstopila v polnoletnost. Z veseljem gledam na prehojeno pot, zdaj, ko se od nje kot urednica počasi poslavljam. In tudi s ponosom. Bila je prava odločitev, za katero je bilo treba kar nekaj poguma. Časi namreč že pred 18 leti niso bili preveč naklonjeni založništvu.

Jani Virk, Vid Snoj, Igor Zabel, Igor Bratož, Tomo Virk, Matevž Kos, Samo Kutoš, Andrej Blatnik, Urban Vovk, Primož Čučnik, Maja Šučur. To ni uvod v igro najdi vsiljivca, to je posodobljen seznam odgovornih urednikov revije Literatura.