Ne gre le za besede, ki bi drle mimo

So človeški poklici, katerih nepogrešljivosti so se ljudje zavedeli že davno tega. Od katerih je bila odvisna politika, naj je ta potekala v obliki osvajanj (in skrunitev) daljnih dežel in ljudstev ali zgolj sklepanja zavezništev, premirij, napovedovanja vojn. So tudi človeški poklici, za katere je v zadnjih desetletjih, letih, mesecih obveljalo prepričanje, da bodo slej ko prej izumrli, ker jih bodo nadomestili stroji.

Če se zedinimo v predvidevanjih, da je mogoče pogodbo ali tehnično notifikacijo zlahka in dokaj točno prevesti s pomočjo orodij za računalniško podprto prevajanje, pa se mnenja še zmeraj krešejo, ko gre za književno prevajanje. Ni posebna skrivnost, da umetna inteligenca že zna tvoriti metafore, niti ni novost, da to počne v delčku sekunde, preden bi bil prevajalec sploh zmožen natipkati želeni trop ali dovtip. Pred časom smo se prevajalci vznemirjeno pomenkovali o tem, kako zabavno bo, ko bo ves neposredni in utilitarni pomen, olupljen sarkazma ali ironije, že prevedljiv tudi strojno, medtem ko bomo ljudje, če naj nas digitalna orodja ne bi razumela in razvozlavala, prisiljeni v šifrirano sporazumevanje, polno retoričnih figur, prenesenih in figurativnih pomenov, prisiljeni v jezikovno in slogovno umetelnost. Nekakšno gibanje La Résistance, ki bi govorilo edino v prenesenem pomenu. Tako naj bi dosegli, da nas stroji ne bi dohitevali. No, ta vlak je, kot kaže, že odpeljal, saj se umetna inteligenca uči precej hitreje (nemara inteligentneje) od nas.

Toda: znova se zaplete pri književnem prevajanju. Po mojem mnenju pri samem smotru književnega prevajanja, če ne celo pisanja in branja. Nisem povsem prepričana, ali govorim v imenu slehernega bralca, kajti kot prevajalka in pisateljica sem vendarle zajeta v objem nekakšnega mehurčka. In moje dojemanje zna biti dokaj starokopitno, rahlo renesančno nemara, pa zato, v dobi vladavine uporabnih ved, naivno. Namreč: verbalni dosežki UI me ne ganejo pretirano. Spregovorila bi o tem, zakaj koga sploh mika prebrati leposlovno knjigo, zakaj avtorji sploh pišejo in zakaj prevajalci prestavljajo njihove prispodobe v druge jezikovne kode.

Knjiga kot medij, ki si ga je mogoče izrazito dozirati po lastni volji, zaradi česar je bržčas skozi čas tudi tako trdoživa, od morebitnega bralca vsekakor terja motivacijo, zanimanje. Brez tega poriva bi pač ostala neprebrana, zaprta. In kot bralka hipotetično trdim, da vir, iz katerega črpamo to motivacijo, to zanimanje, ni besedilo samo, temveč oseba v ozadju, ki je to besedilo sprovedla. Lik in delo nikoli nista nepovezana. Resnično menim, da sonet, ki ga proizvede ChatGPT, resda v metriki brezhiben in vsebinsko vse bolj intriganten, v človeškem bitju (še) ne more vzbuditi zanimanja, ki bi bilo enakovredno gonu, zaradi katerega poskušamo priti do dna avtorjevi domišljiji in vso noč ne odložimo napetega romana. Kajti kot bralka hočem vedeti, kaj si je namislil pisec, sočlovek, hočem vedeti, česa so zmožni um in čuti dotičnega. To me ne nazadnje pouči o tem, česa sem zmožna jaz.

Prevajanje uporabnih besedil je – rečem kot nekdanja agencijska prevajalka – za domišljijo nestimulativna, a na splošno izjemno uporabna obrt. Pomembni sta točnost in natančnost, tudi doslednost, medtem ko bi bil morebiten bravurozen slog, ki tako zlahka postane sama vsebina leposlovnega dela, zelo odveč in bi deloval moteče. Najbrž se strinjamo, da vse to diši po strojni prevedljivosti, diši kot naloga za babilonsko ribico Douglasa Adamsa, ki si jo vstaviš v glavo skozi uho, da se hrani s tebi nepoznanim jezikom in sproti izloča tebi domačo špraho. Tako zelo je bil Adams pred časom. Babilonska ribica, nadvse uporabna, pa je po Adamsu, mimogrede, nehote povzročila tudi neštete galaktične vojne, ker je kakopak prevajala do pičice zvesto izvirniku.

Kaj pomeni zvestoba izvirniku v leposlovju? Če je ultimativni cilj prevajalca ostati neviden, kot razglablja ameriški prevodoslovec Lawrence Venuti v slovitem delu iz leta 1995 The Translator’s Invisibility (Nevidnost prevajalca), kjer zagovarja prevod, ki se v ciljnem jeziku bere kot izvirnik, kakšna je potem avtorska vloga prevajalca? Nevidnejši ko postaja, bolj ko je prosojen, boljši naj bi bil prevod kot avtorsko delo v ciljnem jeziku in kulturi. Prevod kot avtorsko delo je danes vsekakor priznana, pa vendar še zmeraj nekako podcenjena kategorija, saj ubeseditev sama v očeh mnogih ne obvelja za inventivno, pa čeprav se zavedamo, da izvirnik nima avtorskih pravic na temo, ki jo obravnava, temveč izključno na način izvedbe, torej na ubeseditev dane teme. Za prevod velja isto, le s to razliko, da je izvirniku zvest, pripaden, mu sledi, v luči tega pa marsikomu kot avtorsko delo deluje podrejeno. Po krivici? Morda, a če ubeseditev prevoda sledi izvirniku, čemu torej sledi avtorska stvaritev UI?

Kar zadeva pisateljevanje umetne inteligence, priznam, da me ne zanima, kako računalnik ubesedi čustva, ne zanima me, kako tvori visokoleteče in še tako smiselne metafore, ker za njimi ni izvirnika – sama ubeseditev, torej označevalec brez dejanskega označenca v stvarnem, recimo človeškem svetu, se mi na določen način zdi povsem prazna smisla, brez vrednosti zame kot zvedavo bralko. Iz dela ne izvem ničesar o liku. Z drugimi besedami, deluje mi kot prevod nečesa neobstoječega, črpa iz kanona celotne zahodne kulture, pa vendar mi ne pove ničesar konkretnega o avtorju sočloveku (katerem avtorju, pravzaprav?). In če izvirnik – torej sočlovek, njegova dejanska, stvarna čustva ali občutja, stanja, kakorkoli to zaobjamemo – v primeru »pisateljskih« stvaritev UI pravzaprav ne obstaja, čemu bi potemtakem brala njegovo ubeseditev? Same besede so je, brez smotra.

Pri leposlovnih avtorjih, ki jih prevajam, me vendarle ne zanima samo tisto, kar so v resnici doživeli, kje pa, zanima pa me, kaj so si izmislili, česa so se domislili kot ljudje. Najbrž zato, ker njihove domislice razvozlavajo moje uganke, morda zvedavost seže globlje, ko se čutiš povezanega s piscem izvirnika. Vendarle predvidevam, da so vsakemu piscu določena duševna stanja, ki jih opisuje, do neke mere predstavljiva, če ne domača.

Stroj, naj bo še tako inteligenten, si ni nikoli poskušal zamisliti, da okuša Proustovo magdalenico, ni se zastrupil kot gospa Bovary, ni se vživljal v um in čustva Raskolnikova, v mislih ni premleval donkihotovske bitke z mlini na veter – skratka, piše brez stvarne izkušnje. Meni kot prevajalki (najtemeljitejši bralki) pa se zdi zanimiva predvsem slednja, lakomno jo iščem, se jo trudim doumeti in poskušam v vmesnem prostoru med izvirnikom in ciljno kulturo to izkušnjo preoblikovati v ubeseditev ciljnega jezika. In ne verjamem, da bi bralec lahko po obratni poti – torej od prevodne ubeseditve do izvirnikove izkušnje – leposlovnemu delu sledil količkaj drugače, čeravno je lahko izvirna izkušnja fantazma, krut zločin, vehementna misel sociopata ali srhljiva analiza potrošniškega nelagodja, ki vzbuja tesnobo. Mislim skratka, da je bralec na sledi izkušnji, ne pa njeni ubeseditvi. In če je pot do nje v ciljnem jeziku točna oziroma če je prevod ustrezen, jo bo zlahka ujel za rep. Prevod je uperjen prst, kazalec, zato morda ne gre pretirano gledati, kakšne oblike je in ali ima pristriženo obnohtno kožico, temveč prej kam nam kaže. ChatGPT denimo ob primernih navodilih v hipu izdela brezhiben sonet, ki pa pokaže vendarle samo na to, da je veščina forme laže doumljiva od veščine pripovedništva, smisla.

No, zaneslo me je, pravzaprav – v zanosu povprečne metafore bi skoraj omalovaževala samo slogovno dodelanost in izpiljenost prevoda. Hotela sem zapisati predvsem to, da je mogoče slovnične napake odpraviti, pravopis izpiliti, predvsem zahvaljujoč prevajalčevi tesni povezanosti s cenjenimi kolegi lektorji in uredniki, ki se mi zdi absolutno neobhodna, da pa je prevajalec tako rekoč edini odgovoren, ko gre za smer, v katero kaže prst izvirnika. Jasno je, upam, da je dober prevod tudi jezikovno tako rekoč brezhiben – razen, kakopak, če in kjer izvirnik v jezikovni izvedbi namenoma šepa in so odstopanja utemeljena v imenu zvestobe prevoda. Mimogrede, znova si ne morem kaj, da ne bi trznila ob izrazu »zvestoba izvirniku«. Tako sledilsko se sliši in tako malo pove. Dober prevod je izvirniku ne le zvest, temveč mu je siamski dvojček, stopata z ramo ob rami v isto smer.

Moje vprašanje ob pisateljskih podvigih UI ni, ali so zmožni napredovati do te mere, da bo UI pisala romane. To se mi zdi povsem logično, seveda je UI tega zmožna. Hitro, eklektično, zlahka pobere ubeseditve iz naših predhodnih kanonskih del, sestavi in naniza besede v slovnično pravilna zaporedja – jasno, da lahko. Pač pa je moje vprašanje, kdo jih bo bral. Ubeseditev brez prvotne izkušnje, o tem sem prepričana, v literarnem smislu ni zadosti vredna, za nas kot ljudi ni dovolj dragocena, da bi obstala sama po sebi. To pa zato, ker (domnevam) nima zainteresiranega bralstva, je delo brez lika, označevalec brez označenca. Na vsako palico, zapičeno v tla, je mogoče napisati, da sega 800 metrov globoko proti središču zemlje, vendar pa ni razloga, da bi to kdo verjel – zakaj bi torej kdo to sploh napisal?

Če ugotavljam, da je kakovosten leposlovni prevod, kakopak tudi sam po sebi avtorsko delo, pravzaprav izvirnikov siamski dvojček, ker je prevajalec sam moral poglobljeno razumeti ali celo iz stvarnih referenc v lastnem horizontu podoživljati stanja, ki jih je razumel ali podoživljal avtor, potem lahko sklepamo, da to pri strojnem prevodu ne vzdrži. Smoter branja in pisateljevanja, kakor ga razumem, je naposled vselej izkušnja. Tako avtorja kot bralca, ki ju zbliža prevajalec (s svojo avtentično izkušnjo). Obračanje knjižnih strani ali klikanje na gumb, da se nam v praznem prostoru tik pred nosom pričarajo točno določeni domišljijski liki, dialogi, prostori in dejanja, brez razumevanja jezika, kakopak izvirnika, ni izvedljivo, in prevod je tisti, ki podaja izkušnjo kot telefonček. Vendar ne brez lastnega podoživljanja, filtra razumevanja in doživetja, ki ga je zmožen le nekdo s podobnim referenčnim okvirom.

Brez prevajalčeve, sočlovekove izkušnje bi bile prevod samo besede, resda tehnično dovršene, skladenjsko brezhibno nanizane, pravopisno pravilne, vendar pa – o tem sem za zdaj prepričana – skoraj zagotovo netočne v smeri, kamor naj bi nam kazale, da bi videli izvirnik. In kot sem prej razpredala, je točna smer prevoda pravzaprav edino, za kar je odgovoren izključno prevajalec. V leposlovju, kot tudi v književnem prevajanju, če sploh kje, še ni do te mere prevladala utilitarnost, da bi nas zanimalo edinole, kako stvar sestaviti, prodati, unovčiti, temveč imamo na voljo razkošje človeške izkušnje. Da pa bi jo dosegli v njeni pristni in prvobitni obliki, je mogoče vendarle najbolj zanesljivo in uporabno, da smo na prvem mestu – ljudje.