V iskanju navdiha

Majda Artač Sturman, David Bandelj, Vladimir Bartol, Vinko Beličič, Tea Breščak, Andrej Budal, Milan Bufon, Marina Cernetig, Marij Čuk, Alex Kama Devetak, Rafko Dolhar, Damir Feigel, Erika Fornazarič, Simon Gregorčič, Igo Gruden, Matej Gruden, Ivanka Hergold, Dušan Jelinčič, Marija Kostnapfel, Miran Košuta, Miroslav Košuta, Nada Kraigher, Marko Kravos, Julius Kugy, Janko Leban, Saša Martelanc, Pavle Merkù, Ace Mermolja, Marija Mijot, Jolka Milič, Marica Nadlišek Bartol, Josip Pagliaruzzi – Krilan, Boris Pahor, Pavlina Pajk, Silvana Paletti, Jurij Paljk, Boris Pangerc, Bruna Marija Pertot, Igor Pison, Zora Piščanc, Aleksij Pregarc, Vilma Purič, Renato Quaglia, Alenka Rebula, Alojz Rebula, Marjanka Rebula, Alojzij Remec, Alojzij Res, Tatjana Rojc, Aldo Rupel, Zora Saksida, Smiljan Samec, Marko Sosič, Primož Sturman, Sanja Širec, Igor Škamperle, Silvester Škerl, Ljubka Šorli, Zora Tavčar, Ivan Trinko, Andreina Trusgnach, Evelina Umek, Sergej Verč, Ajlin Visentin, Stanko Vuk, Irena Žerjal.

To je seznam slovenskih literarnih ustvarjalcev in ustvarjalk iz Italije, ki imamo trenutno objavljeno vsaj eno leposlovno delo. Na seznamu, ki sem ga pripravil kot osnovo za pisanje scenarija za proslavo ob dnevu slovenske kulture v Novi Gorici, ki je nosila naslov V iskanju navdiha, zagotovo manjka še kdo iz let pred drugo svetovno vojno, pa prav gotovo sem po poti pozabil še koga iz sodobnejših časov. Prav tako sem izpustil nekatere ustvarjalce in ustvarjalke, ki so pri nas ustvarjali, kot so na primer France Bevk, Ciril Zlobec in Ciril Kosmač, oziroma tiste, ki so v teh krajih preživeli le kratek čas svojega življenja – takšna sta na primer Mateja Gomboc in Dragotin Kette. Lahko bi tudi dodal Srečka Kosovela, pa ga nisem. Seznam je sam po sebi zanimiv z več vidikov. Lahko bi izračunal število žensk oziroma moških (odgovor na to vprašanje bi bil lahko zelo zanimiv, nekateri odgovori v povezavi s tem vprašanjem pa nepričakovani), lahko bi preštel število napisanih strani, pesmi, zgodb, lahko bi preveril število nagrad, lahko bi preveril prisotnost teh imen v učbenikih za književnost. Lahko bi vas prosil, da obkrožite imena tistih, ki jih poznate, oziroma tistih, ki ste kdaj prebrali kakšno njihovo knjigo. (Če vas je strah, da jih je premalo in da se bo tisti, ki bo za vami bral to številko Literature, zgražal, jih lahko samo preštejete in tega nikamor ne zapišete.)

Ampak vsega tega ne bom. Opozoril pa bi na dejstvo, ki ga morda tisti, ki teh krajev ne poznate, ne zaznate: na tem seznamu ni mlajših od 40 let. No, skoraj. Dva sva. Verjetno bi se številka izboljšala, če bi upošteval tudi revijalne objave, ampak predvidevam, da bi seznamu lahko dodal le peščico imen. Bom optimist in bom rekel, da bi jih lahko dodal pet. Je to veliko? Je to malo? Če upoštevamo dejstvo, da je na seznamu tudi zelo malo oseb, ki še niso srečale Abrahama, bi rekel, da so številke porazne. Seznam bi lahko na prvi pogled nakazoval na generacijsko staranje slovenske literarne skupnosti v Italiji, dokazoval, da je slovenski jezik (v Italiji) v nevarnosti, da je treba naš jezik očistiti tujega plevela. Pa je to res? Niti ne. Seznam je kvečjemu dokaz sistemskih težav, ki jih ima slovenski literarni prostor v Italiji, saj je večina še živečih avtoric in avtorjev na seznamu svoj prvenec izdala zelo pozno – nekateri celo malo pred srečanjem z že omenjenim Abrahamom oziroma takoj po njem. Torej smo milenijci še premladi, da bi bili zanimivi za objavo? Očitno. Še dobro, da založbe v Sloveniji razumejo, da takšno razmišljanje ni plodno, da lahko vsaj tam (včasih) kaj objavimo.

Slovenska literarna skupnost v Italiji je v resnici pomemben člen ohranjanja slovenske identitete v tuji kulturi. Avtorice in avtorji na seznamu so pričevalke, pričevalci obdobij, v katerih so živeli, hkrati pa tudi ustvarjalci, ustvarjalke sodobnih izrazov, ki so odsev njihovega lastnega dojemanja sveta, njihovega razumevanja jezika in izzivov, s katerimi se soočajo. Če pri tem odpade mlajša generacija, je logično, da odpade velik del sodobnega izraza in pogledov na svet. Mlajši ustvarjalke in ustvarjalci so nosilci svežih idej in sodobnih perspektiv ter odražajo aktualne družbene dinamike. Obstajajo pač težave, s katerimi se starejše generacije ne soočajo – in obratno, z določenimi težavami se mladi (še) ne soočamo (več). Izpustitev mlajših generacij bi pomenila izgubo dragocenega vira in prispevka k raznolikosti slovenske literarne krajine v Italiji.

Očitno je, da je skrb za slovenski jezik pomembna, vendar je ključno razumeti, da se jezik in kultura nenehno razvijata, da se mora skrb osredotočati na ohranjanje in razvoj, ne pa na izolacijo ali omejevanje. Čeprav so vsi jeziki nenehno izpostavljeni vplivom drugih, to ne pomeni nujno ogroženosti, temveč to stanje prispeva k njihovi rasti in vitalnosti. Odvečnega, tujega plevela v jezikih ni. Vsaka beseda, tudi tujka ali kalk (kot sta recimo obračati elektronsko sporočilo ali glagol pričakovati si, ki ju večina Slovencev v Italiji uporablja brez težav in večinoma brez zavedanja, da sta kalka iz italijanščine), pomaga pri razvoju jezika. To sicer res zveni kot paradoks, ampak samo mrtev jezik se ne razvija. Ja, za ohranjanje jezika je ključen prav razvoj. Razvoj, ta beseda, ki jo slovenska skupnost v Italiji tako prezira, ki jo tako zelo skrbi, o kateri se v resnici niti noče pogovarjati. Vse more ostati tako, kot je bilo doslej, še bolje, če tako, kot je bilo v preteklosti. Ne sprašujte, prosim, o kateri očitno utopični preteklosti je govora, saj tega tudi sam ne razumem.

Slovenska skupnost v Italiji bi se morala zavedati, da je razvoj neizogiben in nujen del življenja. Stalno vztrajanje pri ohranjanju statusa quo morda prinaša trenutno udobje, vendar sčasoma lahko vodi do izgube pomembnih priložnosti in rasti. Razvoj pomeni prilagajanje novim izzivom, sprejemanje in učenje iz novih izkušenj ter ustvarjanje trajnih temeljev za prihodnost. Predvsem pa razvoj pride samo, če se pusti prostor mlajšim generacijam. Treba jih je iskati, jim pomagati, ceniti in sprejemati to, kar imajo povedati, pa čeprav se morda s tem ne strinjamo.

Kdor je pozorno prebral besedilo do te točke, je morda opazil, da o slovenskih ustvarjalcih in ustvarjalkah iz Italije ne govorim kot o zamejskih avtorjih, avtoricah, tako kot literature ne pojmujem kot zamejske. Zakaj? Ker mislim, da pojem zamejstva ne bi smel več obstajati. Pravzaprav niti ne bi smel biti ustvarjen. Ločen izraz za te slovenske kraje namiguje, da nas nekaj ločuje od slovenskega prostora, v primeru književnosti pa daje občutek, da ta književnost ni vredna izraza »slovenska književnost«. S tem, ko opustimo ta izraz, odpremo vrata bolj odprtemu in povezanemu razumevanju slovenske kulture. Saj za štajerske avtorje ne uporabljamo izraza »štajerska književnost«, za dolenjske avtorice pa ne »dolenjska književnost« – zakaj bi morali torej ta izraz uporabljati za Goričane, Goričanke, Tržačane, Tržačanke in ostale slovenske ustvarjalce oziroma ustvarjalke iz Italije? Tako opisovanje je omejujoče in ne odraža dejanskega prispevka teh ustvarjalk in ustvarjalcev v slovenskem literarnem prostoru. Literatura, ki prihaja iz tega prostora oziroma tudi iz vseh drugih krajev, kjer Slovenke in Slovenci živijo izven meja države, bi morala biti prepoznana kot integralen del širšega slovenskega literarnega prostora. In to ne samo na ravni praznih besed na proslavah. Omejevanje njenega pomena na ozemeljske oznake zmanjšuje njeno univerzalnost in odprtost za širšo javnost, hkrati je pa to tudi eden od razlogov, zakaj je slovensko literarno ustvarjanje v tem malem trikotniku, ki sega od Trbiža mimo Rezije in Benečije prek Gorice in Trsta vse do Milj, v krizi.

Prav ta delitev je kriva tudi za to stagnacijo slovenske književnosti v Italiji. Tukaj na obrobju se književnost razvija zelo počasi, lahko bi celo trdil, da se ne, saj imam občutek, da se je zaprla v svoj mali varni vrtiček, iz katerega nikoli ne pogleda ven. V tem vrtičku pa stalno premleva ene in iste teme, ista vprašanja in iste travme, ne da bi se vprašala, ali so ta vprašanja res še aktualna za sodobni svet, v katerem živi. Ni čudno, da je po­stala za marsikoga nezanimiva. Seveda, to bi bila lahko tudi posledica izzivov, ki jih postavlja ta prostor. Včasih so ustvarjalci in ustvarjalke pod pritiskom ohranjanja tradicije in identitete ter se morda bojijo odmika od preverjenih tem. To vodi v ponavljanje znanih motivov in vsebin, kar je dejansko zadušilo in ohromilo našo domišljijo ter ustvarilo zaslepljen pristop k pisanju. Začarani krog, iz katerega, tako se zdi, trenutno ne znamo najti izhoda. Morda pa to ni samo težava slovenskega obrobja? S tem zamujamo veliko priložnost, da bi se odprli novim jezikom in svežim perspektivam.

Treba bi bilo spodbujati raznolikost v izražanju, spodbujati mlade ustvarjalce in ustvarjalke, naj raziskujejo nove teme in pristope k literarnemu ustvarjanju. S tem se lahko preseže zastoj in ustvari prostor za sodobne izraze ter aktualna vprašanja, ki nagovarjajo vse generacije. Hkrati pa bi bilo koristno, da se sami ustvarjalci in ustvarjalke zavedamo potrebe po inovacijah in se ne ujamemo v past ponavljanja preteklih dosežkov. Razširitev tematik in prikazovanje različnih področij življenja lahko obogatita literarno krajino in ji vrneta zanimanje bralk in bralcev. To pa nikakor ne pomeni, da moramo pozabiti na zgodovinske dogodke ali o njih ne pisati več. Nekropola, ki jo je Jurij Devetak pretvoril v strip, je dober primer tega: že znani zgodbi, slovenski klasiki, je vdihnil nov, svež, mlad pogled. Morda je to še en pokazatelj več, da slovenska ustvarjalnost v Italiji nujno potrebuje mlajšo generacijo. Mogoče pa je glavna težava zgolj ta, da nimamo založbe, ki bi podpirala mlade in jim nudila možnost objave prvenca, kot to recimo počne Črna skrinjica v Ljubljani.

Mogoče pa bi nam lahko pri tem pomagala nepričakovana »prijateljica«: gentrifikacija Ljubljane. Ta proces, ki s sabo prinaša slabe spremembe v glavnem mestu, ki prebivalkam in prebivalcem Ljubljane jemlje prostor in jih potiska iz središča, ki preprečuje dostopnost stanovanj za širše prebivalstvo ter zvišuje cene nepremičnin, ki otežuje življenje že tako ranljivim skupinam, ki uničuje tudi kulturno in družbeno dinamiko mestnega jedra, bi lahko predstavljal priložnost za svež veter v literarni krajini ostalih slovenskih pokrajin. Selitev posameznikov iz Ljubljane v druge slovenske pokrajine in čez mejo odpira prostor za nove perspektive, projekte, izkušnje in zgodbe. Vprašanje je, ali znamo zagrabiti to novo priložnost, ali smo kot slovenska družba v Italiji dovolj odprti, da jih sprejmemo za svoje. Saj je sicer že res, da smo Slovenke in Slovenci, ampak kar prihaja iz Ljubljane, je za našo skupnost večinoma že vnaprej nekaj slabega, nekaj nenašega, nekaj nevrednega in nerazumljivega. Sprejemanje teh ljudi bi lahko pomenilo odpiranje novih literarnih poti. To bi lahko privedlo do bolj raznolike in dinamične literarne krajine, ki bi odražala bogastvo slovenske kulture v celoti. S preseganjem ozkih opredelitev in sprejemanjem drugega in novega lahko ustvarimo prostor, kjer se literatura in umetnost razvijata in cvetita.

Ampak pri nas pač tako je. Če si lahko nekaj besed sposodim pri Leopardijevi »Neskončnosti« (v prevodu Cirila Zlobca): »ljubó je brodolomiti v tem morju.«