Zelo navpično, zelo vodoravno

Kakšen je Bolonjski knjižni sejem nasploh, bi mi bilo zdaj, ko o njem premišljujem, težko reči. Lahko bi rekel, kakšen je bil lani ali kakšen je bil takrat in takrat. Odkar zahajam tja, se je namreč spremenil. Kakšen sejem je in kakšen je bil, bosta mogoče dobro okarakterizirali pesmi Mičia Mada, japonskega pesnika, ki je za svoj opus pred leti prejel Andersenovo nagrado.

Naslov tegale uvodnika (brez podnaslova) je vzet iz ene od njegovih pesmi, naslovljene »Ljubezniva pokrajina«. Moralo je biti leta 1993 ali 1994, ko sem se sprehajal po Bolonjskem knjižnem sejmu, prav počasi, po paviljonu številka 26, če se prav spomnim, kjer so razstavljale založbe iz Evrope (razen Italije, ki je imela na voljo štiri manjše paviljone), Azije in Afrike. Dolge vrste stojnic, pravzaprav stotine in stotine metrov polic, oglato zvijuganih od glavnega vhoda do konca kajvemkolikometrske hale in nazaj, pa spet sem in spet tja, pot, za katero sem v kasnejših letih po navadi potreboval dva dni. No, tistikrat sem se zataknil pri stojnici založbe Suemori Books z Japonske in listal pa listal knjigo z naslovom Animals (Živali) pesnika, ki ga nisem poznal (in ki takrat tudi še ni dobil Andersenove nagrade). V trde platnice, oblepljene z rjavim blagom, je vtisnjeno drevo z ogromno krošnjo. To drevo in slike, ki se na dnu strani ponavljajo od začetka do konca ne prav debele knjige (v njej je 20 Madovih pesmi, na levi v japonščini, na desni v angleščini), je naslikal japonski slikar Micumasa Anno. Pravzaprav jih ni naslikal, temveč jih je filigransko izrezal iz svilnatega papirja, da so jih odtisnili na straneh. Ilustraciji se na lihih in sodih straneh ponavljata kot mimohod živali. »Ljubezniva pokrajina« je v zbirki ena redkih pesmi, ki tematsko niso vezane na živali:

Drugo pesem iz iste knjige, naslovljeno »Zebra« (za njen prevod je poskrbela Janja Majcen, a knjižno nikoli ni bil objavljen; v zbirki Čebelica je leta 2020 izšel najin skupni prevod le nekaterih pesmi iz obeh v angleščino prevedenih Madovih zbirk), znam še vedno na pamet:

Toliko časa sem prekladal tisto knjigo takrat po rokah in tolikokrat sem se ustavil pri stojnici one založbe, da so mi knjigo na koncu podarili. Založnica mi je povedala, da je pesmi v angleščino prevedla japonska cesarica Mičiko, in ne vem, ali je res ali ne, da ima cesaričin prevod težo izvirnika.

V vseh desetletjih, ko sem (pa ne redno vsa leta) zahajal na sejem, se je ta spremenil. Na neki način je ostal v svoji kletki: ujet znotraj prostorov (ki so prenovljeni; če sem prav opazil, pa tu in tam tudi razširjeni), ki so vedno isti namenjeni istim vsebinam (vsaj tak občutek imam), znotraj svojega koncepta, znotraj svojega nekajdnevnega ritma, znotraj svoje poslovne in strokovne dinamike.

Bolonjski knjižni sejem je (no, vsaj bil je), kljub temu da načeloma ni namenjen prodaji, kraj, kjer kakšno knjigo lahko dobiš. Ob obeh Madovih knjigah sem tako nekoč domov prinesel nekaj tajvanskih slikanic, pa antologijo kitajske otroške poezije v kitajščini, drugič iransko slikanico (ta je imela besedilo v angleščini), dvakrat pa vsakič po eno debelo nizozemsko knjigo, pri čemer v obeh izrazito prevladuje besedilo. Obe sta pisani v flamščini, ki je tako kot kitajščine ne razumem, zapisane sploh ne. Ampak v obeh knjigah sem se zagledal v drobne črno-bele oziroma dvobarvne vinjete, za katere se mi zdi, da bi bile lahko lesorezi ali linorezi (čeprav tozadevno svojemu očesu, ki zna v likovni umetnosti presoditi samo, ali mu je kaj všeč ali ne, ne morem toliko zaupati, da bi to o grafikah v obeh knjigah trdil; lahko je narisano tudi s tušem ali kako čisto drugače): ena je debela zbirka 313 živalskih zgodb Toona Tellegena, druga je antologija o vojni in holokavstu. Smisel takih knjig, se mi zdi, je v tem, da jih zmeraj znova jemlješ v roke (natanko veš, kje na policah stojijo, prevara te lahko samo bolj obledel hrbet knjige, kot si ga imel v spominu od zadnjič) in gledaš ilustracije, gledaš, kako sta knjigi oblikovani in natisnjeni (ena od njiju ima trde platnice, na hrbtu ovite z blagom, ki se še dva, tri centimetre potegne na platnico) – mogoče jemlješ te knjige v roke, ker si take knjige želiš sam.

No, kakorkoli že.

Bolonjski knjižni sejem je bil ob tem, da je bil v prvi vrsti prostor sklepanja poslov in iskanja novih (zlasti ilustratorskih) imen, za mnoge od nas dolga leta zlasti prostor umika v svet neverjetnih idej in domišljije in lepote.

Lepoto so v veliki meri prinašali ilustratorke in ilustratorji. Na koncu paviljona številka 26 je imela svojo stojnico Grimm Press s Tajvana. Leta so izdajali zares bogate slikanice. Pred stojnico se je vila vrsta mladih ilustratork in ilustratorjev, ki so z ogromnimi mapami v rokah ali med koleni čakali, da bodo svoje ilustracije lahko pokazali agentki založbe. Rekel bi, da tu ni bilo najavljanja in ni bilo urnika, založba je takrat talente pač iskala na tak način.

Te vrste se dobro spomnim zato, ker se je za njo šlo v menzo, ki je bila v zgornjem nadstropju. Tam si ob urah za kosilo dobil pašto in italijanske panine ter kako pijačo, študentu se mi je takrat zdelo to kar drago, ampak večkrat sem si táko kosilo kljub vsemu in rad privoščil, se usedel kam k oknu, pa gledal na eni strani nepopisen vrvež v menzi, na drugi skozi okno ležerne parkirne prostore in ulico za paviljonom, kjer so ob stranskih vratih kadili.

Posedanje in pogovarjanje sta se mi zdela sestavni del sejma. Spomnim se, kako sva z Lilo Prap sedela nekje na tleh in se naslanjala na steno paviljona, ona je pila kavo in kadila, jaz sem imel najbrž kako flašo s pijačo. In se pogovarjala, dolgo in počasi. Lani sva z Anjo Štefan sedela zunaj na stopnicah, nad nama in pod nama pa ogromno ljudi, ki so si pri stojnici zunaj kupili nekaj malega za jesti. One menze ni več (ali so jo kje drugje na sejmišču nadomestili s kakšno restavracijo, še nisem odkril), so pa zunaj in znotraj stojnice s hrano in pijačo ter sladoledom in kaka mala hitra restavracija.

Bolonjski knjižni sejem je praviloma sestavljen vsaj še iz dveh reči. Ena je staro mestno jedro, kamor greš enkrat med bivanjem v Bologni na kavo ali na tržnico. Druga je vožnja do hotela in nazaj. Včasih smo se iz Bologne vozili v Rimini in se zvečer sprehajali še po neskončnih praznih peščenih plažah. Včasih smo se peljali gor proti Apeninom, med cvetoče jablane in forzicije. To je lahko trajalo tudi kakšno uro in pol. Ne spomnim se, da bi v vseh teh letih kdaj zares spal v Bologni. Na avtobusu ali v avtu je na teh poteh čas za izmenjavanje vtisov, za opozarjanje na to in ono, kar je nujno še treba pogledati. Te vožnje so ostale. Te so kar ostale.

In med vožnjami kdaj listanje kataloga ilustratorske razstave.

Prvi katalog, ki ga imam doma, je iz leta 1994. Ilustratorski katalogi so ena od stalnic obiskovanja Bolonjskega knjižnega sejma. Osrednji del sejma, brž ko prideš od južnega vhoda na sejmišče, je posvečen ilustratorski razstavi. Med preštevilnimi ustvarjalci in preštevilnimi deli vsako leto izbira žirija, mi pa smo med imeni na steni pod ilustracijami zmeraj iskali, kdaj se bo pojavil na razstavi tudi kak Slovenec. In se je. In so se začeli pojavljati redno. Ko zdaj listam trideset let stare kataloge, zagledam veliko danes znamenitih, kanoniziranih ilustratorskih imen: Květa Pacovská, Jörg Müller, John Rowe, Klaus Ensikat, Maurizio Olivotto, Lisbeth Zwerger, Dušan Kállay … Bog ve, katera od zdajšnjih bodo na teh mestih čez nekaj desetletij.

Ko sem se lani sprehajal po ilustratorski razstavi, sem imel občutek, da so ilustracije, napravljene zgolj v (zame) klasičnih tehnikah (akvarel, gvaš, tempera, akril, olje, tuš, kolaž …), redke. Ogromno pa je bilo (seveda) ilustracij, napravljenih z digitalno pomočjo. Ko sem zdajšnjo likovno urednico na Mladinski knjigi Tanjo Komadina in ilustratorko Ano Zavadlav, v kateri sem se prav takrat zaletel na razstavi, spraševal, kolikšen mora biti delež digitalnega posega v ilustracijo, da se ji reče digitalna grafika, in kako se to vidi, sta mi pokazali to in ono ilustracijo, da sem lahko prepoznal, kaj je narisano z roko in kaj ne; da je ilustracija obdelana digitalno, pa je treba napisati že ob najmanjšem posegu, sama oznaka ti ne pove prav nič – ali je digitalnih devetdeset odstotkov ali sta samo dva.

Lanski katalog kaže izrazitejšo željo, da se opazi tudi oblikovanje (tipografijo, postavitev strani, besedilo ob ilustracijah, besedilo samo), po občutku bi rekel, da je tudi več izrezov ilustracij (se pravi ne ilustracij v celoti), kot jih je bilo svojčas. Tako tendenco sem opazil že tudi v katalogu iz leta 2014 (ta je pred lanskim pač zadnji na moji polici), predvidevam, da se je v letih vmes samo še krepila. V lanskem katalogu se mi oblikovanje strani včasih zazdi, kot da bi katalog želel biti ne samo ilustratorski katalog, ampak vse bolj tudi dizajnerski izdelek sam po sebi. Lep je tako na pogled kot na otip (kajti papir je pod roko zelo prijeten). Ampak kljub temu, da se mi vse skupaj kot knjiga zelo dopade, nenadoma pomislim, da je tudi katalog odraz našega časa: ne samo ilustratorji, tudi oblikovalci morajo biti opaženi (skoraj) enako. Pomislim samo, ali se zgodi, da se zaradi takega pristopa vsebina kdaj umika ali skoraj umakne formi?

Iz ilustratorskega kota v osrednjem razstavnem prostoru je v letih zrasla skoraj ulica s pročelji, polnimi vizitk ilustratork in ilustratorjev. Ko se sprehajam po sejmu, je na njem toliko mladih, kot bi jih bilo pred desetletji v par letih skupaj. Prav lani sem ob vsem digitalnem in družabnem mreženju in vrvežu mladine (spomnim se, kako sem s hodnika zgornjega nadstropja gledal pod sabo prostor, kjer so ilustracije in knjige razpostavili lani gostujoči Grki, malo naprej pa so imeli Tajvanci predstavitev svojih ilustratorjev z light showom in ekrani in live streamingom, da človek ne bi prav vedel, katera od obeh dežel je pravzaprav gostja sejma), no, ko sem to gledal in stal tam, kot da sem s čolnom iz deroče Mure zapeljal v spokojno mrtvico, se mi je zazdelo, da sem mamut, ki je šel peš namesto z vlakom, pa je zamudil par let. (Mogoče so jih lani zamudili tudi gostujoči Grki, ampak ne toliko kot jaz.)

Od leta 2004 nisem bil na sejmu kakih deset let, malo sem se zasitil vsakoletnega odhajanja tja, nenadoma se mi je zazdelo, da vsako leto ni toliko novega in poživljajočega, da bi bilo to treba videti. Ko sem začel leta zatem v Bologno spet zahajati pogosteje, sem opazil razliko, ki sem se je dotaknil prejle. Zagotovo je moje doživljanje sejma povezano tudi s tem, da človek, ko je star dobrega pol stoletja, enostavno nima več energije svežega ravnonevečnajstnika: čas na Bolonjskem knjižnem zdaj teče hitreje. Ne vem, kaj mi ta občutek zares daje – ali res ogromno ljudi, ki se pomikajo po paviljonih in med njimi, ali dolge vrste pred kioski s hrano in malo prostora, kamor bi se usedel, pa se s kom uro ali dve pogovarjal ali samo pil kavo in opazoval, ali občutek nekakšne uniformnosti z le malo pravega čudaštva. Ali prostori razstavljavcev, za katere se zdi, da so vse bolj namenjeni zgolj sklepanju poslov, in ne več ležernemu postopanju in ogledovanju knjig. Mogoče tudi občutek, da je vrvenje zelo usmerjeno v konkretne cilje, v iskanje prepoznavnosti, v »posel«. Kot da si kot napol brezdelen pohajač v tem vrvežu iskanja opaženosti, dela, skorajšnjega uspeha in zaslužka nekako odveč. Kot da se ti svet pred očmi in pod nogami vrti prehitro, da bi lahko v zaradi hitrosti že malo zamazani pokrajini ostro prepoznal jato vrabcev v grmu forzicije.

Ampak kljub vsemu se na sejem vračam.

Hočem namreč verjeti, da je zdajšnji čas z mnogokrat kratkimi in hitrimi rešitvami prav tako ustrezen, kot je bil oni počasnejši, ki sem se ga v temle zapisu tu in tam z nostalgijo spomnil. Hočem verjeti, da umetna inteligenca, ki se bliskovito vgrajuje v vsakdan in ki lahko tako piše kot ilustrira, ne bo postala nadomestek, ampak samo pripomoček, kakršen sta bila svojčas pisalni stroj in danes (vsaj za mojo generacijo, mislim) laptop. Z mojo vero ali brez nje: doživljanje in spomini ob obiskih Bolonjskega knjižnega sejma za otroško in mladinsko literaturo, postopanje tam, ogledovanje knjig, posedanje in opazovanje ljudi, po­gled na malega Vida in Frančka Rudolfa, ki me kot dedek in vnuk čakata pri kiosku in jesta sladoled, vrvež mestnega jedra ali tržnice, ki ga opazuješ izza mizice s kavo, vožnja z avtobusom do hotela in kramljanje z Gajo na sosednjem sedežu, ki medtem grizlja oreščke iz vrečke, ali z mamo na sovoznikovem sedežu, medtem ko jaz obračam volan starega rumenega golfa, prelaganje iz roke v roko in duhanje knjige, ki si si jo uspel izprositi pri kakšnem založniku, neskončno listanje po ilustratorskem katalogu, cvetoče jablane ob avtocesti na poti mimo Benetk … Vse to, no, vse to se mi kljub vsemu zdi tista »gora« z začetka, ki »leži zelo vodoravno« in se »dviga zelo pravokotno« in ki je »spokojna trdnost«. Dom pravzaprav. Kljub vsemu.