Poletna glasba

Amadou & Mariam: Dimanche à Bamako

Glasba svetlobe, puščavskega peska in čarobne energije. V tej glasbi je vedno poletje in vedno sije sonce. Album je produciral Manu Chao in je izšel pred natanko dvajsetimi leti ter takrat ta slepi malijski duo izstrelil v orbito svetovne glasbene scene, med drugim pa je bil celo nominiran za nagrado Grammy v kategoriji Best Contemporary World Music Album. A to sploh ni pomembno, pomembna je njuna glasba, glasba telesa, edinstvene energije, ki prihaja iz lokalnega okolja. Mariam Doumbia in Amadou Bagayoko sta z glasom in edinstvenim zvokom kitare ustvarjala – Amadou nas je zapustil letos aprila – ganljivo glasbeno zgodbo Malija. To je prava poletna glasba, ki smo jo nedavno slišali tudi v živo v Ljubljani, glasba za vse čase in za vse priložnosti, glasba za vedno.

Codona: Codona

Glasba sveta, ne World Music, glasba sveta dobesedno. Tu svet poje skozi različne tradicije in godbe. Jazz trio – ki ga sestavljajo člani Colin Walcott, Don Cherry in Nana Vasconcelos – je ustvaril godbo, ki presega vsakršne glasbene okvire žanrov in določil. Album je del kataloga ECM Records in je nekaj najboljšega, kar je ta založba kdaj izdala. Letos aprila bi Colin Walcott dopolnil osemdeset let, in čeprav je najbolj zaslovel s skupino Oregon, katere soustanovitelj je bil, pa je trilogija albumov Codona 1, 2 in 3 njegov labodji spev, remek delo, posebej prvi album s kultno naslovnico plošče. Na tem albumu je glasba najbolj skrivnostna, tiha in blaga in tako velika kot vsako poletje.

Olfamož: Popizdaja

Brez domače glasbe ne gre, in trenutno so najbolj domačo, najbolj veselo, igrivo, tudi duhovito, dejansko duhovito, pa res svežo – dobesedno, saj je ta album pravkar izšel na kaseti, ja, avdiokaseti – ustvarili Olfamož oziroma Andrej Fon in njegovi ter njegove. Tretji album z dvoumnim naslovom je poskus, morda bolje, preizkus kantavtorstva, surovega in razbremenjenega vseh spon. Ja, morski ježek je omenjen. Vse je v redu in muzika je dovolj pankovska za celo poletje, pa čeprav pop iz naslova opozori na kakšno uglajeno vižo. Primerno za sprehod v dolgem vročem dnevu z walkmanom v roki in starimi slušalkami na ušesih.

Ralph Vaughan Williams: A Sea Symphony

Poletje običajno povezujemo z morjem, in v klasični glasbi je nekaj del, ki so povezana z njim, tudi po naslovih skladb. Verjetno je najbolj poznana La mer (1905) Clauda Debussyja, a tukaj je še A Sea Symphony (1909) angleškega skladatelja Ralpha Vaughana Williamsa, njegova prva (nikoli oštevilčena) in najdaljša simfonija. Krasna otvoritev tega poznoromantičnega dela za sopran, bariton, zbor in orkester, sestavljenega iz štirih stavkov, se izteče v veličastno slavo morju, duši, potovanju idr. Ker imamo radi Walta Whitmana, kot ga je imel rad Williams, ki je tekste za to simfonijo vzel iz znamenitih Travnih bilk oziroma Listov trave, se v poletnih mesecih podajamo med note in verze, v njihov spoj, v veličastno glasbo, v kateri duša pluje »v globoke vode, kamor si še mornar ni upal iti«.

Boards of Canada: Music Has the Right to Children

Eden najbolj silovitih prvencev sodobne elektronske glasbe s konca prejšnjega stoletja, celovečerec, dolg dobrih sto deset minut. Na tem albumu, ki obide takratno plesno glasbo in zaniha med različnimi žanri ter vmes zavije še v psihedelijo, škotski duo blagodejno navigira z zvokom, tako kot poletje blagodejno navigira s svetlobo. Analogna produkcija, stari in novi zvoki, njihove degradacije in nadgradnje, doline melodij, glasovi iz preteklosti, vzeti iz televizijskih oddaj, pravo ptičje petje, ki se je v glasbo povsem naključno vtihotapilo med snemanjem, pa svežina sintetike, ki še vedno ostaja mlada – to so te »pravice«, ki jih ponuja ta prelomni album v popularni glasbi za vsakogar in za vso družino, tudi tisto, ki je že na počitnicah, kjerkoli že. Skratka, glasba za poletno nostalgijo, ki je nikoli ni bilo, a je vedno z nami, polno in milozvočno.