Ker se spet zanimamo za avtorje_ice
Poročilo s festivala bralne kulture Prepišno uredništvo (24.–27. oktober 2022)
Martin Justin
Roland Barthes v slavnem eseju »Smrt avtorja« (1968) zagovarja dve tezi. Deskriptivno, da je tradicionalnega avtorja_ico pokopal moderni pisar, »ki v sebi ne nosi več strasti, razpoloženj, čustev, vtisov, ampak ta ogromni slovar, iz katerega črpa pisanje«. In normativno, da je »v mnogoterosti pisanja dejansko treba vse razplesti, vendar pa ni treba ničesar dešifrirati«. Tezo o smrti avtorja lahko tako razumemo na dva načina, kot trditev o spremembi dojemanja vloge avtorja_ice v (post)moderni književnosti na eni strani, na drugi strani pa kot zapoved, da delo literarne kritike ni v razbiranju avtorjeve oziroma avtoričine intence, temveč v razkrivanju tistega, kar se dogaja v tekstu samem. In zdi se, da jo je dobrih 70 let po izidu Barthesovega teksta ena od trditev odnesla mnogo slabše kot druga.
Če ne drugega na to, da avtorjev in avtoric nismo pripravljeni kar tako pokopati, kaže že izjemna popularnost avtobiografskega in avtofikcijskega pisanja v zadnjih letih. Osebno se mi zdi ustvarjalca_ko pri razmišljanju o tekstu še vedno smiselno ignorirati; vsaj pri interpretaciji, ne pa nujno pri splošni recepciji teksta. Verjetno pa ni več res, da »strasti, razpoloženja, čustva, vtisi« ali, kot bi rekli danes, živeto izkustvo avtorja_ice nima več pomembne vloge pri pisanju. Da je bila »smrt avtorja kratkotrajna«, so za izhodišče vzeli tudi organizatorji letošnje 10. edicije festivala bralne kulture Prepišno uredništvo z naslovom »Fikcija je vse. Onkraj domišljije in dejanskega«.
Jubilejno Prepišno uredništvo je potekalo med 24. in 27. oktobrom v novih prostorih založbe LUD Literatura na Trubarjevi 51. V štirih dneh se je zvrstila množica dogodkov, od zdaj že tradicionalnih predavanj Nakratki in moderiranih pogovorov do branj, pripovednih večerov in glasbenih nastopov. V ponedeljek smo tako lahko slišali prozo in poezijo iz zbirke Prišleki. Brali so Primož Čučnik iz pesniške zbirke Niti v sanjah (2022), Katja Gorečan iz poetičnega romana Materinska knjižica (2022), Sara Fabjan iz svoje prihajajoče knjige, Jernej Županič iz pesniške zbirke Orodje za razgradnjo imperija (2021), Aljaž Primožič iz zbirke Čisto potiho (2022), Davorin Lenko iz Cone, ki je na spletu izšla kot priloga romana Triger (2021), Primož Mlačnik iz romana Otok psov (2022), Jure Jakob iz pesniške zbirke Učitelj gluhih, učenec nemih (2022), Ajda Bračič iz zbirke kratkih zgodb Leteči ljudje (2022) in Franci Novak iz zbirke kratkih zgodb Obvoz (2021). V sredo sta Katarina Nahtigal in Maša Budič na pripovedovalskem večeru poskrbeli za reinterpretacijo odlomkov iz Materinske knjižice in dveh kratkih zgodb iz zbirke Dobra družba (2019) Ane Svetel. Zadnji dan festivala pa smo lahko slišali nekakšen performativni »pogovor« Andreja Hočevarja in Dražena Dragojevića o zgodovini Prepišnega uredništva, za konec pa še nastop skupine Matter. V okviru festivala je potekala tudi delavnica avtofikcijskega pisanja, ki jo je vodila Katja Gorečan in se je zaključila s predstavitvijo sodelujočih v japonski tehniki pripovedovanja zgodb ob slikah kamišibaj.
V ponedeljek je festival otvoril pogovor o avtofikcijskem pisanju, ki ga je vodila Iva Kosmos, kot sogovornici pa sta sodelovali Dijana Matković in Katja Kobolt. Ena od osrednjih točk pogovora je kmalu postal pomen razredne identitete za avtofikcijsko pisanje. Kot je opozorila Kosmos, se v duhu identitetnih politik tudi v literaturi vedno več piše in govori o rasnih, nacionalnih in spolnih identitetah, razredna identiteta pa je nekako postavljena na obrobje oziroma skoraj povsem spregledana. Matković se je strinjala, da je na eni strani to morda res nenavadno, saj je ravno avtofikcija kot forma posebej primerna za ubesedovanje razredne izkušnje. Po njenem namreč omogoča večjo neposrednost v izrazu in odmik od literarnosti, igranja z jezikom, ki je vedno znak privilegiranosti. Kobolt je dodala, da ima tu pomembno vlogo tudi razredna struktura delavcev v kulturnem sektorju. Navedla je podatek, da v Sloveniji – podobno kot v Angliji in Franciji, ki ju sicer razumemo kot veliko bolj razredno razslojeni družbi – zgolj 15 % kulturnih delavcev prihaja iz delavskega razreda. To pomeni, da ima, čeprav delo v kulturi finančno morda ni najbolj perspektivno, velika večina, ki se s to dejavnostjo ukvarja, močnejše razredno zaledje. Zato morda ni presenetljivo, da tudi v slovenski sodobni književnosti razredna identiteta ni v ospredju zanimanja. V tem kontekstu so govornice naredile tudi zanimivo razlikovanje med avtobiografijo oziroma memoarjem in avtofikcijo. Avtobiografsko pisanje naj bi z izpostavljanjem subjekta, ki se sreča z neko življenjsko oviro, nato pa jo premaga, utrjevalo dominantno ideologijo individualizma. Na drugi strani pa avtofikcija z bolj svobodno formo omogoča prevpraševanje takšnih narativov in daje prostor drugačnim oblikam posredovanja, kot je na primer pričevanje.
Pogovor Dijane Matković, Katje Kobolt in Ive Kosmos je tako že na začetku festivala nekako zastavil bolj teoretične ovire diskusije o avtorstvu in fikciji, s poudarkom na vplivu materialnih okoliščin avtorja_ice na njeno ustvarjanje. V treh sklopih predavanj Nakratki, ki so se zvrstili v naslednjih dveh dneh, pa smo lahko slišali konkretne umetnike_ice govoriti o lastnih izkušnjah s prepletanjem živetega izkustva in fikcije. V torek so nastopili Dejan Koban, Jaka Železnikar, Vuk Ćosić, Matjaž Ivanišin, Tomaž Grom in Izar Lunaček, v sredo pa so predavale še pisateljice Ana Schnabl, Jedrt Lapuh Maležič in Selma Skenderović.
Pesnik in ustanovitelj založbe Črna skrinjica Dejan Koban se je razmerja med fikcijo in resničnostjo lotil iz malo drugačne perspektive oziroma se je skoraj popolnoma oddaljil od teme letošnjih Nakratkih. Govoril je namreč o aktualnem dogajanju na javni RTV SLO. Koban je tam zaposlen kot montažer in sam je svoje delo opisal kot ne preveč ustvarjalno; če že, možnost kakršnakoli kreativne izbire, ki jo ima, izhaja iz nenatančnih navodil urednikov in novinarjev, ki prispevke pripravljajo. Fikcija naj ne bi imela mesta na informativnem programu javne televizije in v skladu s tem naj bi potekalo tudi njegovo delo. Oziroma je tako vsaj veljalo. V zadnjem letu, letu in pol, pa naj bi se situacija bistveno spremenila. Z nekaj odmevnimi kadrovskimi menjavami – generalnega direktorja, direktorja televizije in odgovorne urednice informativnega programa – naj bi se pod geslom uravnoteževanja meja med fikcijo in resničnostjo začela brisati. Tako je Koban zatrdil, da kmalu ne bo več jasno, kaj so informacije in kaj so pravljice, kar seveda ni problematično, ko gre za umetnost, pri informativnem programu javne RTV pa je precej zaskrbljujoče.
Drugi v prvem sklopu torkovih Nakratkih je nastopil Jaka Železnikar, avtor spletne umetnosti in e-literature. V svojem predavanju je izpostavil predvsem nekaj specifik takšne umetnosti, ki še dodatno postavljajo pod vprašaj vlogo avtorja_ice. Omenil je, da so za e-literaturo bistveni kreativni postopki, ki izhajajo iz zmožnosti digitalne tehnologije. Te segajo od avtomatičnega generiranja ali kombiniranja besedila in različnih načinov njegovega prikazovanja do možnosti »bralca_ke«, da sama soustvarja besedilo. Izpostavil je na primer svoj projekt In ti si skuštrana (2008). Navdih za projekt je dobil, ko je videl grafit »Sonček je in ti si skuštrana«, ki se je okrog leta 1990 pojavil na bregu Ljubljanice. Sam je nato oblikoval spletno stran, ki je prikazovala besedilo grafita, le da je se to spreminjalo glede na dejansko vremensko napoved v Ljubljani, kot poroča ARSO (v času pisanja tega prispevka sem denimo lahko prebral: »Delno oblačno je in ti si skuštrana«). Izvorni grafit je avtorsko delo Mateje Sever, podatke o vremenu priskrbi ARSO, cel proces njihovega pridobivanja in prilagajanja besedila pa sam opravlja program, ki ga je napisal Železnikar. Kdo je torej avtor projekta »Sonček je in ti si skuštrana«?
Podobna vprašanja je v svojem predavanju naslovil spletni interaktivni umetnik Vuk Ćosić. Po uvodu, v katerem je govoril o svojem odnosu do spleta, mladostno odkritje katerega je opisal kot nekakšno religiozno izkušnjo, je natančneje predstavil projekt Nacija – Kultura (2022). Ta je bil zasnovan na podlagi podobnega projekta Ljudstvo – Kultura, ki ga je izvedel ob 200-letnici Prešernovega rojstva leta 2000. V projektu je v realnem času na steno Narodnega muzeja projiciral iskalne nize, ki so jih uporabniki vnašali v spletni brskalnik Mat’Kurja, s tem, da so bili ti oblikovani kot prva izdaja Prešernovega »Sonetnega venca« v Ilirskem listu. Ljudstvo – Kultura je nato hotel za Moderno galerijo kupiti Aleš Vaupotič, a tako Mat’kurja kot tehnologija, na kateri je bil projekt osnovan, ne obstajata več, zato se je Ćosić odločil, da ga bo poustvaril, tokrat s Twitterjem. V prvem delu projekta je podobno kot leta 2000 projiciral izbrane tvite, ki jih je prej klasificiral v 18 kategorij. V drugem delu projekta pa je ob pomoči prijatelja oblikoval model, ki na podlagi iztočnice generira sonet. Kot iztočnice je nato vzel tvite Janeza Janše in naredil spletnega bota, ki je generirane sonete, spet oblikovane v stilu Ilirskega lista, nato poobjavil kot odgovor na Janševe izvorne tvite.
V drugem sklopu torkovih Nakratkih smo se nato odmaknili od umetnosti na spletu. Najprej v strip: naslednje kratko predavanje je imel namreč stripar Izar Lunaček, ki je govoril o svojih biografskih stripih. Te je najprej risal za Delo, zdaj pa jih objavlja predvsem na Instagramu. Drugače od predhodnih nastopajočih je več govoril o samem procesu ustvarjanja avtobiografije oziroma avtofikcije ter konkretnih posledicah, ki jih ima lahko za avtorja_ico objavljanje zgodb o resničnih ljudeh. Povedal je, da je vsaj na Instagramu sprva objavljal stripe, ki so se zelo neposredno nanašali na dogodke in osebe v njegovem življenju, a je postal bolj previden, ko so zaradi tega začeli trpeli njegovi odnosi z ljudmi, ki jih je risal. Kot eno od osnovnih tehnik ustvarjanja takšnega razmaka med resničnostjo in fikcijo je tako izpostavil spajanje več posameznih resničnih dogodkov v enega (avto)fikcijskega. Na podoben način naj bi ustvarjal tudi like, ki jih – po vzoru striparjev francoskega novega vala – sestavi iz dela sebe, dela prijatelja in nečesa čisto tretjega.
Naslednji na vrsti je bil režiser Matjaž Ivanišin, ki je govoril predvsem o ustvarjanju filma Oroslan (2019). Ob njegovi premieri mu je namreč več ljudi reklo, da to sploh ni igrani film, ampak je vse v njem resnično. Film je namreč nastal po kratki zgodbi Zdravka Duše »Ravno tako je bilo«, v kateri ta pripoveduje o svojem bratu, ki je bil epileptik, mesar in alkoholik. Lik brata je Ivanišina spomnil na nekoga iz njegovega življenja, a v filmu ni posegel neposredno niti po svoji zgodbi niti po zgodbi Zdravka Duše. Namesto tega se je odpravil v Porabje in film posnel s slovensko manjšino, ki živi tam. Prebivalce je prosil, naj mu pripovedujejo zgodbe o lokalnem epileptiku, mesarju in alkoholiku; ti so opisovali različne ljudi, njihove zgodbe pa se v filmu sestavijo v en fiktivni lik, ki je na neki način podoben liku iz zgodbe Zdravka Duše. Ivanišin je kot bistveni ustvarjalni postopek v procesu ustvarjanja filma tako izpostavil prepletanje, srečevanje fikcije in resničnosti, ki ustvarja sicer fiktivno, a na neki način izjemno pristno zgodbo.
Zadnje torkovo predavanje je imel kontrabasist in skladatelj Tomaž Grom. Ta je predstavil projekt, ki morda na posebno zanimiv način raziskuje meje med resničnostjo in umetnostjo. Gre za projekt, ki je nastal v času lockdownov zaradi epidemije koronavirusa in združuje 111 umetnic in umetnikov. Te je Grom prosil, da mu za plačilo 20 evrov pošljejo posnetke svojih prdcev, ki jih je nato zmontiral v komad. V okviru projekta je bila izdana tudi vinilna plošča s posnetkom, njen izid pa sta s tekstom pospremila Primož Čučnik in Mladen Dolar. Grom je komad na predavanju tudi predvajal, pospremil pa ga je še z branjem odzivov ljudi, ki jim je poslal vabilo. Odzivi so bili zelo različni, od »tukaj imaš paket šestih prdcev« do »žal tega ne morem sprejeti«, in zdi se mi, da so bile vsi te nianse, od zadrege do navdušenja, prisotne tudi med publiko ob predvajanju posnetka.
Naslednji dan so v svojem sklopu Nakratkih nastopile Ana Schnabl, Jedrt Lapuh Maležič in Selma Skenderović, ki so v nasprotju z nastopajočimi prejšnjega dne poleg govorjenja o samem ustvarjanju ponudile tudi nekaj več refleksije. Prva je nastopila Ana Schnabl, ki je govorila predvsem o svoji nastajajoči avtofikcijski knjigi. Za pisanje avtofikcije se je po dveh romanih in zbirki kratkih zgodb odločila, ker je ugotovila, da ji o določenih dogodkih v življenju ne bo uspelo nikoli govoriti, vseeno pa bi jih rada delila. Avtofikcijo tako na neki način razume kot deljenje, pripovedovanje o lastnem živetem izkustvu, pri katerem pa ni treba biti fizično prisoten. Hkrati pa se zaveda tudi nevarnosti tega procesa – skrbi jo predvsem, da jo bodo bralci_ke reducirali na travmatično izkustvo, o katerem piše. Na ta precej iskreni nastop o motivacijah za avtofikcijsko pisanje in skrbeh, ki jih ima glede njega, se je dobro odzvala tudi publika, ki je bila mnogo bolj radovedna kot prejšnji dan. Tako je stekla precej aktivna debata, ki je zadevala predvsem vprašanje, do kolikšne mere je avtorica avtofikcije še vedno svobodna, da priredi dogodke, o katerih piše. Schnabl je povedala, da se ji zdi bistveno, da izrazi resnico svojega izkustva, da hoče biti pri opisovanju tega kar se da natančna, hkrati pa vseeno išče ravnotežje z estetskimi zahtevami literarnega dela. Se ji pa zdi, da bo izkušnja pisanja te knjige tudi trajno vplivala na njen slog in na teme, o katerih kot pisateljica razmišlja.
Naslednja na vrsti je bila Jedrt Lapuh Maležič. Ta je v navezavi na izkušnjo pisanja avtofikcijskega prvenca Težkomentalci (2016), v katerem popisuje svojo izkušnjo bivanja v psihiatrični bolnišnici, predstavila idejo, da si vsi o svojem življenju pripovedujemo neko zgodbo, skozi katero opravičujemo in vrednotimo svoja dejanja. Pisanje avtofikcije tako razume kot sistematizirano seciranje te pripovedi, krhanje velikega mita o lastnem življenju. Hkrati pa je njej sami lastno živeto izkustvo predstavljalo pomemben vir literarne snovi, ki ji je omogočil, da se je sploh lotila pisanja. V tem smislu je – kot Schnabl pred njo – poudarila, da ima pisanje avtofikcije lahko tudi pomembno družbeno funkcijo, saj omogoča ubesedovanje marginaliziranih identitet in izkustev, ki sicer niso del dominantne kulture. V debati po nastopu se je odprlo vprašanje, ali avtofikcija vedno zahteva neko travmatično izkušnjo, vprašanje, na katero sta tako Lapuh Maležič kot Schnabl odgovorili, da so uspehi in lepa doživetja bolj dolgočasna literarna snov.
Selma Skenderović pa je govorila predvsem o povezavi avtofikcije in teme tujstva, ki zaznamuje tudi njeno zbirko kratkih zgodb Zakaj molčiš, Hava?. Povedala je, da po njenih izkušnjah bralci_ke njene zbirke nočejo verjeti, da je ta na kakršenkoli način biografska, saj se nočejo sprijazniti s tem, da se stvari, ki jih opisuje – ksenofobija, medvrstniško nasilje, sistemska diskriminacija –, zares dogajajo. Hkrati pa je posebej izpostavila, da njena izkušnja v nobenem smislu ni reprezentativna, da sama ni predstavnica neke abstraktne skupine »priseljencev« in da njenega dela ne gre razumeti drugače kot pripoved o njenem lastnem izkustvu. Na koncu svojega nastopa se je dotaknila še vprašanja, zakaj je avtofikcija danes tako popularna. Misli, da je v današnjem času za večino fikcija naporna tako na produkcijski kot na recepcijski strani, da se je veliko laže vživeti v zgodbe, vzete neposredno iz resničnega življenja. Poleg tega avtofikcija – če je dobra – ponuja pristnost, ki lahko deluje osvežujoče.
Vsebinski del letošnjega prepišnega uredništva je tako – kot je običajno in ob tem tematskem zastavku celo pričakovano – odprl več vprašanj, kot je podal odgovorov. Vseeno pa se mi zdi, da se je, kljub naslovu »Vse je fikcija«, tekom pogovorov in predavanj pokazalo, da obstaja neka intuitivna razlika med resničnostjo in fikcijo, na katero so se navezovali tudi nastopajoči in nastopajoče. Sicer imamo res precejšnje težave z natančnejšo opredelitvijo tega, kaj ta resničnost konkretno je in kako jo razločiti od fikcije, a ostaja dejstvo, da se stalno zanašamo na njen obstoj. Morda od tod izhaja tudi naša novonajdena fascinacija z avtoricami_ji: ti so pogosto edini_e, ki nam lahko ponudijo vsaj osnovno referenco pri razločevanju med tema dvema koordinatama. Dokler nas bo zanimala resnica, bodo pri življenju ostali tudi avtorji_ce.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.