Pogovoriti se moramo o okoljski krizi (v literaturi)

»Težko je neprestano misliti apokalipso, še posebej če se hočeš zjutraj spraviti iz postelje« – tako je Zadie Smith opisala mentaliteto večine ljudi, ki se izogibajo razmišljanju o razsežnostih okoljske krize, kar je seveda do neke mere razumljivo. A ekološke kataklizme, podnebne spremembe (kot posledice agresivnega človeškega poseganja v okolje, njegovega izčrpavanja, eksploatacije naravnih virov, živih bitij itd.) so že danes nekaj, kar neposredno in z vseh strani grozi sedanjemu svetu antropocena, nekaj, kar direktno zadeva človeška bitja, ki ga poseljujejo. Nedoumljivo se zato zdi, da veliko ljudi (vsaj tisti, ki ne živijo na bolj prizadetih območjih sveta) tem pojavom, katastrofam, še vedno ne posveča prave (ali niti najmanjše) pozornosti. O njih razmišljajo kot o nečem, kar še ni zares manifestirano tu in zdaj, kar se bo morda zgodilo nekje v prihodnosti, kar verjetno še lahko preprečimo, čeprav znanstvene informacije, izsledki že »izpisujejo« »črno« prognozo za prihodnja leta, obdobja. Letošnji festival bralne kulture Prepišno uredništvo z dodatnim poimenovanjem »Bo literatura splavala po vodi?« si je v tem kontekstu zadal »nalogo«, da razišče, kakšna je povezava med okoljsko krizo in književnostjo: Ali lahko literatura ozavešča o podnebnih spremembah? Kako in v kolikšni meri je ta tema v literaturi sploh prisotna? Ali je v njej zastopana na ustrezen način? Ali lahko literatura spreminja človeka, njegove poglede na svet, ga pripravi do (odgovorne) dejavnosti?

Festival, ki se je odvil med 16. in 19. novembrom, je letos potekal na lokaciji Centra za poezijo Tomaža Šalamuna. Za bolj »estetsko«, literarizirano uverturo v festival je sicer poskrbel že dogodek z začetka novembra, ko so svoja besedila brali najnovejši avtorji iz Literaturine zbirke Prišleki (Klemen Kordež, Teja Močnik, Franci Novak, Arjan Pregl in Jernej Županič). Podobno literarno izkušnjo, postavljeno v zunanje okolje, pa smo doživeli_e tudi z dogodkom Glasovi med valovi, kjer smo lahko preko mobilne aplikacije Echoes na različnih lokacijah po Ljubljani poslušali_e tekste Primoža Čučnika, Arjana Pregla, Petra Semoliča, Muanisa Sinanovića, Maje Vidmar in Jerneja Županiča, ki jih je brala Špela Setničar. Prepišno uredništvo nam je nato že »tradicionalno« postreglo s serijo kratkih predavanj (Nakratkih), dobili_e smo tudi dva zelo zanimiva in dokaj različna pogovora, za bralsko in poslušalsko »intervencijo« med temi bolj strokovnimi, teoretskimi, analitičnimi dogodki pa so poskrbeli Prepišni četrtkovci Alex Kama Devetak, Nina Kremžar in Zarja Vršič (bralni klub revije Nebuale) ter pripovedovalski večer s Katarino Nahtigal in Mašo Budič. Med predavanji je dva svoja teksta prebral tudi Jasmin B. Frelih, in sicer zgodbo »Šiv« iz zbirke Ideoluzije ter besedilo »Šiv II«, ki je nastalo nekoliko pozneje, ko je avtor pet let po »Šivu« znova poiskal zadevni lirski subjekt (ki s svojo neposredno, surovo vpetostjo v okolje, naravo, razrezanim, sunkovitim jezikom, ki odslikava okolje v njegovi takojšnjosti, svojskosti, predstavlja dober primer pisanja o okolju, kar je poudarila tudi Tina Bilban).

Pogovor med moderatorjem Muanisom Sinanovićem (pesnikom, pisateljem, kritikom in esejistom), kritičarko, avtorico in prevajalko Anjo Radaljac ter urednikom, pisateljem in profesorjem Andrejem Blatnikom je podal več tehtnih, pomembnih iztočnic za nadaljnje razmišljanje o reprezentaciji okoljske krize v literaturi. Radaljac je na primer izpostavila skepso, ki je dandanes zelo na mestu, namreč dvom glede učinkovitosti klasičnega romana pri upodabljanju nekega časovnega obdobja in njegovih perečih problemov (kot so na primer okoljska kriza in njeni vplivi), saj imamo pri tej klasični formi v središču še vedno en sam (večinoma človeški) subjekt, kar ne zaobjame vseh tenzij in perspektiv. Težava takšnih romanov je tudi v tem, da postane narava v njih zgolj ozadje človeške drame. Radaljac vidi rešitev v vpeljevanju več glasov, neindividualnih likov, kolektivov, narave, okolja itd. v fokus romana (pri tem je po njenem mnenju nekoliko bolj uspešna žanrska literatura, kjer imamo pogosto kakšno skupino ljudi, ki se bori za skupni cilj). Opozarja pa tudi, da ne gre poveličevati vloge literature kot aktivističnega orodja, kot nečesa, kar lahko temeljito spremeni svet: literatura je zanjo prej neko sredstvo, s katerim začnemo kot posamezniki_ce na novo razmišljati o sebi in svetu. Blatnik pa je podal svoje razmišljanje o tem, zakaj literarni mainstream še ne premore večjega števila del o podnebnih spremembah. Po njegovem mnenju mainstream literatura te teme (še) ne nagovarja, ker bi se s tem uničila: ko je uveljavljena piska Arundhati Roy na primer začela pisati o bolj perečih topikah, ki so spodkopavale teme urejenosti sveta, je izginila iz mainstreama. Izpostavil je, da ljudje danes nočejo (ali nočejo več) brati o težavah v svetu, in opozoril na še en relevanten problem, ki ga ima literatura pri komuniciranju o ekoloških krizah; namreč: imamo celo človeštvo, ki jih zadevajo okoljske krize, bralcev (ki bi o tem brali) pa imamo bistveno manj. Tako se zastavlja vprašanje, kakšen doseg sploh ima književnost. Vendarle pa sam verjame, da literatura lahko spreminja, vsaj na osebni ravni – na njegovo mišljenje je na primer bistveno vplival Amitav Ghosh.

Veliko tem oziroma pomislekov, ki so prišli na dan v tem pogovoru, se je pojavilo tudi v Nakratkih. Kritik, urednik in pisatelj Aljaž Krivec je svoje predavanje osnoval okoli produkcijskih pogojev literature znotraj okvirov ekološke kataklizme. Ob tem je najprej pretehtal možnosti ekološkega branja, primerjal uporabo elektronske in tiskane knjige. E-knjiga je zanj z več vidikov vsekakor bolj ekološka, problem pa vidi v trgu e-knjige, ki bo postajal vse bolj homogeniziran, nastopili bodo namreč zvrstni problemi, saj poezijo in dramatiko teže beremo v elektronski obliki. Postavil je tudi intrigantno tezo, da je že sama odločitev za branje ekološko dejanje; namreč, kdor bere, ni udeležen v kakšni drugi neekološki aktivnosti. Krivec je izpostavil tudi problem izginjanja (naseljivih) prostorov, saj se bo zaradi nevzdržnih razmer življenje na določenih delih zemlje začelo krčiti, s čimer bo usihal tudi kulturni prostor, ukinjalo se bo mnoštvo glasov; s tem je izrazil skrb za krčenje heterogenosti znotraj literature in sveta, vidi pa na drugi strani tudi možnost preporoda, nastop nečesa nepričakovanega. Končno se bo morala literatura, če bo preživela kataklizme, izumljati na novo; kriza bo (za nazaj) pokazala, kaj je bistvo literarnega izraza, na situ bodo ostala jedrna vprašanja.

Predavanje pesnice in literarne kritičarke Tonje Jelen je bilo po drugi strani bolj literarno specifično, analitično. V njem se je prvenstveno osredotočila na motiv vode v poeziji Petra Semoliča, na to, kako se neka specifična lirika odziva na podnebne spremembe skozi izbran motiv (Jelen sicer najde več pesnikov in pesnic, ki se v svojih delih intenzivno posvečajo motivu vode: Nina Medved, Kristina Kočan, Denis Škofič, Marko Matičetov, Maja Vidmar). V zbirki Robovi detektira več pesmi, ki se neposredno navezujejo na okoljsko problematiko, dotikajo se problemov turizma, onesnaževanja rek in slapov, Semolič pa piše tudi o drugih izkoriščevalskih praksah, o eksploataciji človeške delovne sile na eni strani in o masovnem potrošništvu na drugi. Po mnenju Tonje Jelen Semolič problematizira vse, kar se danes z vodo lahko dogaja, kakšne vse so ekološke grožnje. Vendar pesnik svojih misli, ki so zelo neposredne, ne izraža na zgrožen način, ne izvzame se iz konteksta, o katerem piše (tudi sam je turist, je nekdo, ki je tako privilegiran, da ima pitno vodo, uživa ob jezerih itd.).

Raziskovalka, avtorica, kritičarka in urednica Tina Bilban je spregovorila o povezavi literature in znanosti. Po njenem mnenju mora literatura, če hoče (uspešno) naslavljati okoljsko krizo, to početi v dialogu z znanostjo, ki nam lahko ponudi objektivne informacije. Ta po njenem mnenju pomaga literaturi, da ne govori oziroma piše »mimo« našega sveta, da ne izkrivlja realnosti, ko bi bilo to škodljivo. Znanstvenih refleksij znotraj literature je trenutno še manj, kot bi si želeli (čeprav je dialog že bolj živahen), te so v našem prostoru morda pogostejše znotraj vizualne umetnosti – Bilban je za primer podala znanstvenika, ki je imel vodenje po Narodni galeriji. Zdi se, da je to še vedno redkost, ki pa nam vseeno pomaga razumeti, da nam takšnih izmenjav manjka. Po Bilban je literatura dober medij za vprašanja naslavljanja okolja v spregi z znanostjo, saj lahko ob tem tudi reflektira odnos posameznikov_ic do sveta, v svetu samem. Meni, da ob takšnih kombinacijah literatura niti ne bi izgubila svoje avtonomnosti: vsaka dobra literatura je namreč že avtonomna in z vsakim dialogom nas ni nekaj manj.

Kakšna je podoba reke Mure v slovenski, natančneje prekmurski književnosti? Kako lahko književnost (nenamerno) vzpostavi tudi zavajajočo podobo o nekem naravnem fenomenu? O teh vprašanjih je govoril Denis Škofič, pesnik in literarni kritik. Njegovo predavanje je sledilo razvoju podobe Mure pri prekmurskih literatih (Kranjec, F. Godina, Lainšček, Žabot), ki pa so zvečine postavili idilično podobo počasi tekoče reke (ki danes več ne »drži vode«). Ta se je tako osmišljala preko literature, pridobila nekakšen idealiziran prizvok. Vendar pa je današnja realnost Prekmurja nekoliko ali kar precej drugačna: nihče se več ne odziva na gradnje hidroelektrarn, pokrajina ima težave z izsuševanjem, odtekanjem vode, (predrugačena) reka pa sploh nima več funkcije v življenju Prekmurk_cev. Čeprav ljudje živijo z neko idealizirano podobo reke, se je po drugi strani bojijo in se zaradi tega raje odločajo za regulacijo. Škofič meni, da bi potrebovali nov, netendenčen tekst za novo krajino in okolje, ki bi se soočil z vsemi težavami ter pisal o reki, ki je uničena, o pokrajini, ki je izgubila kulturno podobo.

Pri prikazovanju narave nastaja problem, in sicer mehki antropocentrizem. To je bila ena izmed začetnih misli predavanja filozofa Tomaža Grušovnika. Mehki antropocentrizem nastopi, ko mislimo, da naravi delamo uslugo, a jo v resnici izkoriščamo; v nasprotju s »trdim« antropocentrizmom se mehki kaže kot perfidno izkoriščanje narave, ki se prekrije s kulturnimi orodji. Kako se to odraža v polju umetnosti oziroma estetske teorije, je Grušovnik ponazoril s Kantovo teorijo sublimnega. Po Kantu lahko namreč v sublimnem uživaš le takrat, ko nisi del njega. Ko motriš naravo v besnenju, si iz nje izvržen kot vzvišeno, moralno bitje. Po Kantu nas šele moralni zakon dvigne nad naravo, ki nas s svojo (grozljivo) velikostjo opominja na minljivost: človeku je potreben ta pobeg v moralnost, da ubeži živalskosti, smrtnosti. To je odmik, ki naredi naravo sublimno in ki človeka loči od narave, s čimer pride posledično tudi do njene estetizacije, ki pa je problematična. Grušovnik je izpostavil tudi nezadostno obravnavo živali v filozofiji, literaturi (kjer pogosto nastopajo v antropomorfni obliki), ki so bile vselej drugo človeka, čeprav je žival človeku najbližja. Problematično je med drugim ravno to, da imamo na milijone bitij subsumiranih pod eno kategorijo živali, medtem ko je zgolj človeško bitje ena sama kategorija.

Monika Manfreda, kemičarka in knjižna blogerka, je v svojem predavanju kombinirala ugotovitve iz svojih aktivnosti v knjižnem in znanstvenem polju, ob tem pa poudarila potencialno moč literature. Ta nam lahko pomaga, da bolje razumemo svet, v spregi z okoljsko tematiko nam skuša reprezentirati, kako bodo izgledale socialne in ekološke spremembe v prihodnosti. Pri prepletanju literature in znanosti je sicer izpostavila dve relevantni zadevi: namreč to, da bodo bralci_ke literature vselej nekako trdili_e, da lahko literatura prispeva k okoljski odgovornosti in ozavešča. A nebralk_cev to ne bo nagovorilo, njim se je treba približati drugače. Še večji problem pa nastopi pri skeptikih in skeptičarkah, ki v podnebne spremembe ne verjamejo in ki svojega mnenja ne bodo spremenili_e niti po branju knjig: verjetno bodo še trdneje verjeli_e, da so podnebne spremembe zgolj fikcija. A Manfreda vseeno meni, da lahko z literaturo zvišamo zaskrbljenost tistih, ki se teh problematik zavedajo: literatura lahko posveti v prostore, kamor strokovna literatura ne more vstopiti.

Kot zadnji predavatelj Nakratkih je nastopil biolog in pisatelj Boris Kolar. Poslušalce je soočil predvsem z dvema oblikama onesnaževanja, ki se mu zdita problematični, pa se o njiju ne govori toliko, namreč z dišavnim onesnaženjem in onesnaževanjem časa. Oboje je povezal s svojo literaturo, v katero vpleta te ekološke problematike. Onesnaževanje z dišavami je zanj sporno, ker je vonj eden evolucijsko najbolj pomembnih čutov, s katerim se znajdemo v svetu, zaradi vpliva dišav pa ne vonjamo tega, kar bi morali. Onesnaževanje časa pa je po drugi strani koncept, ki si ga je izmislil sam, a ga vsi poznamo. Gre za to, da smo prisiljeni v nenujne opravke, da počnemo nepotrebne stvari, ki neprestano zahtevajo našo pozornost, napor, a ne vemo, kdo to zahteva, nikomur se ne moremo pritožiti. Kot primer tega Kolar navede nalepko za poštni nabiralnik, ki preprečuje vnos reklam: ker se ta sčasoma odlepi, začno prihajati prospekti, človek pa se mora odpraviti na pošto, se ukvarjati z banalnostmi, da pridobi novo nalepko.

Pogovor literarne kritičarke in urednice Ane Geršak ter literarnega in filmskega kritika in pisca Roberta Kureta, ki ga je moderirala Veronika Šoster, je ob koncu festivala k celotni debati prispeval več relevantnih razmislekov, ki se tičejo različnih (umetniških) medijev v dialogu z okoljsko problematiko. Namreč, ob analizi filmov Iztrebljevalec in Iztrebljevalec 2049 (ob primerjanju s knjižno predlogo Philipa K. Dicka) so se izkristalizirale svojstvene prednosti, pa tudi pomanjkljivosti ubesedovanja, uprizarjanja ekoloških kataklizem v raznih medijih, v samem prehajanju med mediji. Spekulativnost je ena tistih reči, ob katerih lahko knjiga ali film pokažeta svojo moč, vizijo, lahko pa ta potencial izkoristita tudi nezadostno. Kot je dejal Kuret, je Iztrebljevalec 2049 premalo spekulativen, vpeljuje naracije, vprašanja, ki so že danes presežena, uprizarja neke že preživele dihotomije, binarizme; namesto da bi izkoristil potencial replikantov, se osredotoča na družinsko dramo (Iztrebljevalcu iz leta 1982 je v nasprotju s tem bolje uspelo (pred)ustvariti, inscenirati neko podobo prihodnosti). V navezavi na distopični žanr pa je Geršak poudarila, da že vselej obstaja neka tiha povezava med distopičnim svetom in okoljem (v filmskih in knjižnih distopijah imamo zvečine vedno neko opustošeno okolico, naravo), saj si oblast totalnega nadzora prisvaja tudi naravo; tako da bi lahko sklepale_i, da ta žanr neposredno ali posredno že vselej vsebuje tudi svojstveno ekokritiko.

Udeleženke_ci oziroma govorke_ci Prepišnega uredništva so tako razstrle_i kar nekaj možnih različnih vpogledov v naslovno debato, polemiko, dali so več iztočnic za nadaljnje refleksije. Vsekakor se je »razkrila« dobra plat sodelovanja strokovnjakov_inj z različnih področij, saj so se s tem razpirala različna tematska polja, se uporabljali različni pristopi, metode v obravnavanju neke problematike, sopostavljala so se drugačna, raznolika mnenja, kar je bilo dobrodošlo tudi za končne debate po predavanjih in pogovorih. Seveda je festival večinoma postavljal več vprašanj, kot dajal odgovorov (navsezadnje gre za kompleksno temo s težko odgovorljivimi vprašanji, kjer je važno, da se ne posplošuje), vendar se to zdi (vsaj) dober začetek. Jasno je, da moramo naslavljati okoljsko krizo, podnebne spremembe, ozaveščati. Gotovo je, da bi potrebovali mnogo več takšnih dogodkov, obširnejših, pogostejših. Končno niti ne zgolj v polju literature, ker je ta, kot smo lahko spoznale_i, zgolj eden izmed medijev sporočanja. Jasno je postalo tudi, da bo literatura morala začeti potiskati takšne probleme v ospredje, se naučiti, kako jih pisati, »pogruntati«, kako samo sebe na novo izumiti za sodobni čas. Kajti, če uporabim izraz Samante Schweblin, avtorice, ki jo je Denis Škofič omenil kot dober primer fikcije o ekološki katastrofi, kmalu ne bomo več na »varni razdalji« do podnebnih sprememb – in nujno je, da se s tem pojavom čim več soočamo (skozi knjige, debate, znanost, aktivizem itd.) in da vztrajno vzpostavljamo odgovoren, neagresiven odnos do okolja.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS