Med subjektivnostjo in objektivnostjo: o eseju, tako ali drugače

Ali je esej drugorazreden državljan literarnega oziroma kulturnega polja? To je vprašanje, ki so si ga neredki strokovnjaki s področja književnosti in humanistike zastavljali z že vnaprej serviranim pritrdilnim odgovorom, pa tudi drugi bralci so na neki točki svojih srečevanj z esejem prišli do podobnih ugotovitev. Pri tem nikakor ne gre za pomisleke glede kvalitete, sporočilnosti, potencialov te zvrsti, ampak kratko malo za njegovo (ne)opaznost, (ne)obravnavanost v državi literature in njenih podanikov. Kajti o eseju se verjetno še vedno (pre)malo govori, se ga manj bere. Čeprav so o njem pisala »velika imena«, kot so Georg Lukács, Theodor Adorno, Max Bense, Jean Starobinski, Susan Sontag in tako dalje, se zdi, da ga še vedno puščata v svoji senci tako akademski diskurz kot tudi literarna kritika in druge oblike nefikcijskega pisanja. Navsezadnje ni niti dosti avtorjev, ki bi se v prvi vrsti oklicevali za esejiste. Vselej imamo na primer pesnike, pisatelje, kritike, ki so poleg tega še esejisti – Montaigne je bil menda redka izjema. In čeprav imamo na naših tleh precej plodovitih piscev esejev, bo vsak ob omembi avtorjevega imena verjetno najprej pomislil na kak drug poklic. Zato je letošnja izvedba festivala Prepišna Literatura, podnaslovljena Brez bližnjic, dobrodošel poseg v debato o eseju – oziroma je zaželen sprožilec debate o eseju, da ta morda le pridobi opaznejše mesto v diskurzu.

Festival se je letos zaradi epidemije preselil na splet, pri čemer smo lahko poslušalci in gledalci od ponedeljka do četrtka spremljali serijo kratkih predavanj (t. i. Nakratkih) različnih govorcev, ki so tako ali drugače povezani s pisanjem in literaturo. V časovnem okviru približno desetih minut so skušali ubesediti svoj odnos do eseja, tehtali njegovo vlogo v literaturi oziroma kulturi nasploh, demonstrirali prednosti esejističnega pisanja in tako dalje. Za (tematsko) razgibanost med predavanji so poskrbeli še dodatni dogodki: Prepišni prišleki, Pripovedovani esej, Prepišni četrtkovci ter Pripovedovane Stopinje. Čeprav so predavanja v svoji kratkosti hitro minila, so vseeno izbezala na plan pomembne topike, vprašanja in polemike, s katerimi se lahko tako ali drugače nadalje ukvarjamo, jih nadgrajujemo. Ne nazadnje bi lahko razumeli kračino in zgoščenost predavanj kot neke vrste prednost – fokus poslušalca skozi minute ne zbledi, občinstvo lahko vsrka večino (zase) bistvenih ali ključnih trditev, snovi, besed.

Kakšno pozicijo ima esej v odnosu do literarne kritike? S tem tematskim kontekstom je predavanja »otvoril« kritik, pesnik, pisec Robert Kuret ter tako izpostavil polarizacijo med bolj rigidnim, manj svobodnim pisanjem, ki se mu zavezuje kritik, in bolj odprto pisavo, ki se je poslužuje esejist. Literarna kritika namreč predstavlja avtoriteto izrekanja sodbe in mesto vednosti, zaradi česar je kritik zavezan nekim pravilom pisanja, objektivnim merilom in kriterijem, njegovo delo je zamejeno s specifičnimi zahtevami pozicije, ki jo zaseda. Medtem pa, kot pravi Kuret, omogoča esej sestop s te pozicije, pisava postane svobodnejša: esejist lahko kontrira sam sebi, izraža skepso, vpleta osebna stališča in doživljanja – lahko bi rekli, da sta razpon in doseg oziroma domet pisanja večja, širša. Takšna »shizofrena pisava« je za Kureta pozitivna lastnost eseja, saj razbija monolitno pozicijo in linearno linijo, v tekstu se lahko izraža več različnih, celo nasprotujočih si mnenj.

Pesnik, esejist, kritik, urednik in pisatelj Muanis Sinanović je svoje predavanje začel s ponazoritvijo lastnega vstopanja v esejistko. Podobno kot Kuret se je pri tem navezal na avtoriteto oziroma na pozicijo izrekanja neke temeljne resnice v pisanju proze, kar je pri njem izzvalo tesnobo. Laže se je našel v eseju, kjer se od takšne totalitete lahko odmika skozi fragmentarne pristope in lirične opise in lahko svojo filozofsko vednost uporablja v »igrivih kombinacijah, ki ga v vsakdanjem življenju neposredno zadevajo«. Esej se tako izkaže za idealno vmesno točko za pisavo med dvema njegovima interesoma, pisateljevanjem in filozofijo. Pri tem izpostavi tudi bližino esejistike in lirike: obema so namreč skupni zgoščenost, takojšnje podajanje, izrečenost neke misli, ideje. V širšem družbeno-političnem kontekstu pa izstopa Sinanovićev razmislek, ki esej predstavlja kot idealen žanr srednje točke med akademskim diskurzom, ki se je oddaljil od življenjske realnosti, in družabnimi omrežji, ki so pogosto vpeta v neko »instant«, takojšnje izrekanje mnenj brez predhodne refleksije. Esej bi tako na neki način pomenil meditacijo pred sodbo.

Kritik, esejist, urednik in prevajalec Urban Vovk je v samem začetku naslovil izmuzljivost določitve tega, kar esej sploh je, pri čemer je poudaril, da niti sam ne more do kraja izčrpati tega pojma. Po njegovem se je najboljše držati izvornega pomena oziroma prevoda v slovenščino, ki pomeni poskus, se pravi preizkušanje različnih zvrsti, žanrov znotraj eseja, ki ga predstavi tudi kot alternativo literarni kritiki, ki je njega samega začela utesnjevati z nekimi omejitvami in predpisi. Esej ponuja zanj priložnost za raziskovanje, zastavljanje vedno novih vprašanj. Postavi ga tudi v kontekst eksperimentalnega žanra, hibridnih besedil, ki kombinirajo estetski ter etični spoznavni element ter pritegnejo bralca k bralskemu angažmaju, intenzivnemu sodelovanju znotraj bralskega akta. Vovk poudari tudi, da so kratka (prozna) besedila bolje pisana na kožo današnjemu času.

Aktualni prejemnik Rožančeve nagrade in vsestranski ustvarjalec Esad Babačić je postavil svojo refleksijo o esejistiki v bližino tematskega slogana »Brez bližnjic«, saj ga ravno esej uči, da bližnjic ni, da se je treba vedno znova in znova približevati bistvu, čeprav se nam to morda ne razkrije takoj in je potrebno čakanje, kakor je to prisotno tudi pri poeziji (tako kot Sinanović torej tudi Babačić postavi esej v »sorodno zvezo« z liriko). Zanj je to forma, ki mu vselej znova govori nove resnice o njem in ostalem svetu, je forma nenehnega učenja. Sam je spoznal, da je »esej pravzaprav tista svoboda, ki jo ves čas išče in je ne bo nehal iskati do samega konca«. Pri tem mu esej predstavlja izziv, ki ne popusti, ki ga vpenja v »esejistično borbo«, ki je večna borba s svojim drugim.

Blogerka in urednica Booknjige Urška Bračko je v svojem predavanju najprej poudarila informativnost eseja, ki bralca vzpodbudi, da pobrska za knjigami, ki jih prej morda še ni poznal. Zanjo je pomembno tudi, da esej vzbudi določeno čustvo, zato se ji zdi, da se uspejo izpovedni eseji bolj približati bralcu, saj se laže poistoveti s pisateljem. Dodatna vrednost je tudi v tem, če pisec esejev ob tem govori o kakšni knjigi, saj to bralcu sporoča, da ima delo neko dodatno vrednost. Bračko je izpostavila tudi pomemben problem esejistike na naših tleh, in sicer da se je ne promovira dovolj, čeprav imamo veliko odličnih esejistov in esejistk (za slednje tudi upa, da jih bo kmalu več).

Literarna kritičarka in esejistka Mojca Pišek je tako kot že nekaj govorcev pred njo odkrivala prednosti eseja in zaznavala omejitve, pomanjkljivosti literarne kritike. Ko je sicer eseje pisala priložnostno, za izdajo knjige, je to spremenilo njen pogled na kritiko, ki ji je pripisovala vlogo (odpiranje pot bralcu, svetilnik nad temnim morjem itd.), ki je ta nima. Spoznala je, da obstajajo samo knjige, ki najdejo svoje bralce, in tiste, ki jih ne. Po njenem mnenju je kritik tako odvečen arbiter, kritika pa del literarnega sistema, ki je sam sebi namen. Pisanje esejev Mojci Pišek ponuja priložnost, da se lahko ukvarja z literaturo, ki je vredna pozornosti, omogoča ji pogovor s knjigami namesto konfrontacije. Esej kot tak je nehierarhičen, vloge niso opredeljene vnaprej kot pri kritiki, nudi tudi možnost raziskovanja, svobodnega bivanja pisca znotraj besedila.

Jasmina Šepetavc in Anja Banko pa sta v zadnjem sklopu Nakratkih predstavili esejistiko, ki se tiče filmskega medija. Šepetavc, filmska kritičarka, se je osredotočila predvsem na kritiški videoesej. Pri tej formi gre za heterogeno (digitalizirano) tvorbo, ki deluje med analizo in poetičnim ter odpira vrata novi vrsti kritične prakse, ki lahko poseduje tako pedagoško kot estetsko vrednost. Ob tem razloži Šepetavc tudi razliko med analitičnim (filmsko predavanje z novimi orodji) in umetniškim videoesejem (komentiranje starih del in ustvarjanje novih originalnih del). Kljub revolucionarnim potencialom videoeseja pa Šepetavc opozarja, da ima forma tudi svoje omejitve, ki se nanašajo na same ustvarjalce in njihove zmožnosti ter sposobnosti, na vključevanje kritičnega in originalnega elementa, ki lahko umanjkata. Pogosto so ti eseji tudi samo dopolnitev pisane kritike. Avtorica sicer meni, da bo v današnji vizualni kulturi videoesej postajal vedno pomembnejši, hkrati pa vseeno verjame, da pisana kritika še ni v zadnjih izdihljajih.

Filmska kritičarka in publicistka Anja Banko se je po drugi strani lotila filmskega eseja, ki ga je predstavila skozi prizmo režiserke Agnès Varda in njenega filma Paberkovalke in jaz. Kot pravi Banko, je sama definicija filmskega eseja izmuzljiva, dotika se tako filmske kot nefilmske zvrsti, tradicionalna opredelitev pa ga zvrstno umešča v dokumentarni film, v katerega so vpeti tudi igrani elementi, in to ravno zaradi same narave esejistične misli. Banko pri definiranju filmskega eseja sledi Timothyju Corriganu, ki ga opredeli skozi tri točke: esej kot poskus izraza subjektivnosti, kot izkustvo srečanja v javni sferi in kot način mišljenja, ki je v dialogu s samim sabo in gledalstvom. Dodana vrednost predavanja je ravno ponazoritev teh definicij skozi Paberkovalke, saj pokaže, kako je Varda skozi ta filmski esej v stiku z »nabranimi podobami«, v katerih najde tudi sebe, izdeluje svoj portret. Ta filmski esej, dokumentarec ji tako omogoča, da vselej razmišlja tudi o sebi, svoji (filmarski) vlogi.

Kar so vsa predavanja v svoji raznolikosti mnenj in vtisov glede eseja na koncu morda razkrila o tej zvrsti, je ravno njena klasifikacijska izmuzljivost, njena fleksibilnost in potencial hkratnega izrekanja skozi različne perspektive, s katerimi lahko v večji širini nagovarja bralca. Kajti kot pravi Aldous Huxley, je esej literarno sredstvo, s katerim lahko poveš karkoli o čemerkoli. Zanimivo se tudi zdi, da so bile izbrane govorice samih avtorjev odražale različne pristope k eseju; tako smo lahko poslušali bolj teoretsko obarvana predavanja, druga so bila podana z bolj subjektivno noto, pri Esadu Babačiću pa je bila v govor vpletena še lirična komponenta. Če povzamemo celokupno, se zdi, da je bilo večini skupno iskanje oziroma poudarjanje osebne note v eseju, za katero se zdi, da je tista dodana vrednost, ki je akademski diskurz ali uradna, objektivna kritika nimata. Ravno razgaljanje in konfrontiranje lastne pozicije omogoča piscu, da nekako legitimira svoj odnos do pisanja, razloži stališča (kako in zakaj, v kakšen namen jih formira), dopušča dvom in več interpretacijskih izhodišč tako zase kot za bralca, zaradi česar se lahko slednjemu tudi bolj približa. K temu seveda spada tudi poskus (osnovni pomen eseja), preizkušanje samega sebe kot pisca, pa tudi različnih pristopov, žanrov. Kajti kot piše Starobinski, lahko pisec zadosti zakonu eseja le, če preizkuša samega sebe. Z vpeljevanjem osebne note se pisec na koncu ne le uspe približati bralcu, ampak se tudi manj obremenjuje s partikularnimi sklepi, pristopa k občemu, odprtemu. Eksperimentalnost, povezana s tem ter s privlačnostjo same forme in vsebine, je prav tako element, ki se zdi pomemben večini govorcev.

Ne gre pa pozabiti niti na spremljevalne dogodke, ki so se vključevali v festival in na svoj način doprinesli k razpravi o eseju. V Pripovedovanem eseju sta se tako Špela Setničar in Ana Svetel spopad(a)li s presajanjem eseja v pripovedne vode ter s tem postavili vprašanje, kako in ali lahko esej funkcionira v drugi literarni zvrsti. Prepišni četrtkovci, ali v tem primeru četrtkovke (Nina Kremžar, Veronika Šoster in Zarja Vršič), so s svojim branjem, komentiranjem in interpretiranjem novoizdanih pesniških zbirk Petra Semoliča, Maje Vidmar in Muanisa Sinanovića po svoje inscenirali nekakšen govorjen, razpravljalni esej, kjer se v presečišču raznih glasov srečujejo, izmenjujejo, integrirajo razna mnenja, tolmačenja in osebna doživetja.

Festivalu je tako uspelo podati več iztočnic za debato o eseju, govorci so postavili temelje, nastavke, ki bi jih bilo vredno izgraditi v širše diskusije. Namreč, kljub njegovi obrobnosti je očitno, da je esej izjemno primerna izrazna forma za današnji čas in da vsebuje veliko potencialov, ki jih drugi diskurzi ne ponujajo, kot smo videli tudi na primeru drugih medijev, kot je film. Če zaključimo z mislijo Roberta Musila, ki je pojem eseja »literariziral« v Možu brez posebnosti: »[E]sej namreč ni začasni ali mimogrede povedani izraz prepričanja, ki bi utegnilo biti ob boljši priložnosti povzdignjeno v resnico, prav tako pa bi se tudi lahko izkazalo za zmoto (takšni so samo sestavki in razprave, ki jih učeni ljudje podajajo kot ›odpadke iz svoje delavnice‹); esej je marveč enkratna in nespremenljiva podoba, ki jo dobi v neki odločilni misli notranje življenje kakega človeka.« Vsekakor torej forma, vredna dogodka oziroma festivala.