Leta 1988 rojeni ameriški pesnik in prozaist vietnamskega rodu Ocean Vuong je za pesniški prvenec iz leta 2017 Night Sky with Exit Wounds prejel nagrado T. S. Eliota in Whitingovo nagrado. Njegov prozni prvenec, Bežen trenutek bajnosti (On Earth We're Briefly Gorgeous) iz leta 2019, je bil nominiran za nagradi Carnegie Medal in PEN/Hemingway ter ameriško državno nagrado za književnost. 

Punčico, najnovejši roman pisateljice, kritičarke in esejistke Anje Radaljac, ki je pred tem izdala roman Polka s peščenih bankin (LUD Literatura, 2014) in teoretsko-literarni hibrid Puščava, klet, katakombe (Litera, 2016), otvori precej grozeč prizor. Lilit, protagonistko romana, ki živi v predelanem tovornem zabojniku na samotnem travniku ob gozdu, nekega dne na stopnicah pričaka »manjša kartonasta škatla, oblepljena z debelim rjavim selotejpom«

Težko bi rekli, da je Maruša Mugerli Lavrenčič napisala zbirko duhovne poezije, vendar bi tudi težko trdili, da v njej ni duha oziroma suverene pesniške duše, ki »pleza / po struni navzgor«. Ostaja le vprašanje, kam bo ta tiha pesem mravlje splezala v nadaljevanju, ko ne bo več osupla nad lastnim rojstvom, ko se bo pomirila sama s sabo, se dokončno sprejela, prepoznala in jo bodo ob bolečini in žalosti zaradi izgube nagovarjala tudi druga čustva in izkušnje.  

Vsebinski del letošnjega prepišnega uredništva je tako – kot je običajno in ob tem tematskem zastavku celo pričakovano – odprl več vprašanj, kot je podal odgovorov. Vseeno pa se mi zdi, da se je, kljub naslovu »Vse je fikcija«, tekom pogovorov in predavanj pokazalo, da obstaja neka intuitivna razlika med resničnostjo in fikcijo, na katero so se navezovali tudi nastopajoči in nastopajoče.

In vendar, če se vrnemo k besedilu, bi si upal trditi, da roman ponosno nosi oznako angažiranega. Kot že omenjeno: že samo pripovedno izhodišče izrazito poudarja specifičnost Giginega položaja in posega v polje družbene kritike, ki se ji ne izogne ne t. i. lezbična scena ne večina, ki omejuje pravice manjšin. A istočasno bi bilo označiti roman Križci, krožci za zgolj angažirano literarno delo krivično, saj ta okvir v celoti tudi preseže.

V primerjavi s Hišo norčij, ki nas je z zvečine štiri- ali šestkitičnimi pesmimi ob vsaki dlje časa in bolj temeljito zadržala v svetu raznolikih živalskih junakov, je poezija Sonca na dlani bolj frfotava in bežna – simpatični utrinki iz otrokovega vsakdana in bolj ali manj znanega okolja so mu prijetno blizu, a gredo tudi hitreje mimo. Kar pomeni, da ob naslednji priložnosti navijam spet za večji format in vsaj za kakšno kitico ali dve bolj na dolgo stkane pesmi. 

Zbornik, ki ga je pod uredniško taktirko Branislave Vičar izdalo Znanstveno-raziskovalno središče Koper, je prispevek k v našem prostoru še ne zares uveljavljenim kritičnim animalističnim študijam (oziroma KAŠ). Pojem, ki mu lahko korenine najdemo v letu 2001, ko sta ameriška teoretika Anthony Nocella in Steve Best ustanovila Center za osvoboditev živali, kasneje preimenovan v Inštitut za kritične animalistične študije, predstavlja raziskovalno področje izrazito interdisciplinarnega in intersekcionalnega pristopa, ki se obenem ne omejuje izključno na teoretsko delo, temveč vključuje tudi prakso.

Čisto potiho uvaja citat o laži, potrebni za srečo, vzet iz predstave Vestern / Not Dead Enough, ki skozi dekonstrukcijo žanra kritično in zlasti z nebrzdano vehemenco premišljuje naš tu in zdaj in vrednost človekovega življenja. V pričujoči zbirki ne bomo našli nič tako razbijaškega, Čisto potiho našo pozornost in srčiko bivanja raje lovi v drobne, skoraj nevidne zanke miselnih preskokov, izvirnih prizorov in slik, pri čemer se laž in sreča spretno izmikata v (tudi pesniško) prihodnost, ki se je gre veseliti. 

Roman Zabubljena je torej milo rečeno nenavadna stvaritev, in to na dober način. Gre za besedilo, ki se zaveda samega sebe, svojih danosti in omejitev, hkrati pa mu to ne preprečuje, da teh meja ne bi nenehno preizkušal. Fragmentarna forma in diskurzivna razpršenost mu omogočata, da se z bralcem nenehno poigrava, a mu hkrati zastavlja precej tehtna vprašanja o pomenu fikcije in širše o družbeni vlogi umetnosti nasploh. Pa vendar se istočasno giblje po tanki meji med konstruktivno relativizacijo, ki razgalja, kar je razgaliti treba, in relativizacijo zaradi relativizacije same. Vsebinska sidrišča mu zdrse na srečo preprečujejo.

Vse je resnično, vse je dovoljeno.