Ob prvi seznanitvi z naslovom tretje pesniške zbirke Kaje Teržan (po Delti (2015) ter Krogu (2018)), sem ga, še nezaznamovan z branjem knjige, nemudoma povezal z vzdihom, ki nam morebiti uide ob ukvarjanju z vsakodnevnimi obveznostmi, ko se zdi, da lahko tisto res zanimivo, res dragoceno – in kar je še takšnih oznak – gledamo le od daleč, kot obljubo v prihodnosti, takrat, nekoč, ko bomo imele oziroma imeli čas.

Ob vstopu v drugo pesniško zbirko Ane Svetel nas pričaka svojevrstna dvopolnost, ustvarita jo naslovni Marmor in prva pesem »o odprtih vratih skozi življenje«, ki stoji zunaj siceršnjih treh razdelkov zbirke. Nasproti si stojita kamen in zrak oziroma negibnost, monolitnost, polnost, trdota na eni strani in gibanje, prepišnost, lebdenje, praznina na drugi. A opozicija je le navidezna, kajti skrajnosti se nujno srečata – v tretji točki, novi razsežnosti, tj. v možnosti in potencialu, ki ga v sebi skrivata tako praznina (prostora) kot polnost (kamnine).

Na naslovnici dela Zakaj ne pišem Dijane Matković je likovna upodobitev Samire Kentrić z močno vsebino: svinčnik, pisalo, ki bruha ogenj, oziroma pisalo kot eruptiven vulkan. Sporočilnost, mentaliteta te podobe se vzporeja, prenaša oziroma dovrši v samem tekstu knjige: pisava, ki se je formirala, tlela in brbotala pod površino, prihaja z vso silo in eksplozivnostjo na plan, podira pod sabo vse ovire, ki ji stojijo na poti, ter glasno in jasno predaja svoje besede.

Delno ženska ali Maddhorubaagana je v tamilščini ime za androgino formo božanstva Ardhanarišvare, ki je v hindujski mitologiji sestavljeno iz moške in ženske polovice. Čeprav je tej mešanici moškega Šive in ženske Parvati posvečen redkokateri hindujski tempelj, naj bi ustno izročilo o verovanju v to božanstvo obstajalo vse od začetka prvega stoletja našega štetja.

»V nadlogah, stiskah, večnem pomanjkanju se najbolje sanjari. Sanje nič ne stanejo in se včasih izpolnijo.« Hrepenenje prežema poetične novele, ki gradijo triptih o osamljenosti in nenehnem iskanju pravega doma ter življenjskega smisla. Želja poganja delovanje protagonistov, a je zanje hkrati pogubna, ker bodisi ne vedo, kaj v resnici želijo, bodisi vedo, a je to nedosegljivo, bodisi so to že dosegli, a se pred njimi sesuje v prah. Preberi

Zgodbe o sencah in njihovi odsotnosti so seveda obstajale že pred to, a tale je lepo samosvoja. Lučka je prikrajšana za svojo senco, kar z drugimi besedami pomeni, da ji nihče ne počiva v naročju, kadar je ugasnjena ...

Leta 2000 je v Franciji izšel prvi zvezek Perzepolisa iranske avtorice Marjane Satrapi (1969), ki je tako v stripovski kot v širši umetniški in kulturni srenji pritegnil nemajhno pozornost in do leta 2004, ko je izšel zadnji, četrti del, postal prava evropska stripovska uspešnica.

Težko bi našli stripovski ustvarjalnosti bolj domačo tematiko od neločljivosti prostora in časa; vsebine, ki temeljno določa formo, katere meje pa so v iskanju novih izraznih možnosti podvržene nenehnemu preizkušanju. V dobrodošlem prevodu čezlužne uspešnice osnovni gradniki stripa tako niso razporeditve okvirčkov na straneh, temveč dvostranske postavitve ponavljajočega se kadra – nekakšna kronika naslovnega »tukaj« –, ki se stekajo v živi rob in so hkrati v funkciji ozadij. Na te podobe so s prostorsko koherentnostjo prilepljeni manjši, z rahlo sivo obrobljeni okvirčki, ki sporočajo, kaj se je na mestu, kjer se zdaj dogaja to, pripetilo v nekem drugem časovnem obdobju. 

Založba Beletrina je konec leta 2018 izdala roman Seme smrti kot prvi del romaneskne trilogije Kaj pripoveduje pepel bosanskega romanopisca, kratkoprozaista, dramatika, esejista, literarnega in gledališkega teoretika ter predavatelja na evropskih univerzah Dževada Karahasana.

Za T. S. Eliota se v Votlih ljudeh konec sveta ni zgodil s pokom, temveč s hlipanjem. Tudi v najnovejši zbirki kratkih zgodb Toma Podstenška s pomenljivim naslovom Zgodbe za lažji konec sveta smo – razen zaključnega teksta – daleč stran od velikega, apokaliptičnega poka, srečujemo se predvsem s posamičnimi, individualnimi kataklizmami, z besedili, ki svojih likov ne spodnesejo v veliki eksploziji, ampak deluje, kot da so posrkani v neki kaotičen, nenaden trzljaj, ali jih morda pokosi banalna rutina (lastnega življenja) ali pa jih izniči bizarna situacija.