Čez telo

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas. Center za slovensko književnost, Ljubljana 2021 (zbirka Aleph)

Aljaž Krivec

Ob prvi seznanitvi z naslovom tretje pesniške zbirke Kaje Teržan (po Delti (2015) ter Krogu (2018)), sem ga, še nezaznamovan z branjem knjige, nemudoma povezal z vzdihom, ki nam morebiti uide ob ukvarjanju z vsakodnevnimi obveznostmi, ko se zdi, da lahko tisto res zanimivo, res dragoceno – in kar je še takšnih oznak – gledamo le od daleč, kot obljubo v prihodnosti, takrat, nekoč, ko bomo imele oziroma imeli čas. In takrat? Lirska subjektka v nenaslovljeni pesmi na triinpetdeseti strani pravi, da ga bo »z vseh koncev napraskala skupaj / in se kopala v njem«. Skratka, odziv, ki ni samo odsev bržkone povsem splošnih življenjskih problemov, temveč tudi realij nekega specifičnega zgodovinskega (in s tem ekonomsko-političnega) trenutka, ne nazadnje tudi ureditve lastnega življenja v luči družine, službe itd.

Ne zdi se, da bi bilo tovrstno vstopanje v pesniško zbirko Kaje Teržan napačno, je pa gotovo omejeno in implicira potrebo po poskusu vzpostavitve branja, ki bi Nekoč bom imela čas strpalo v kategorijo (morda celo vulgarno) deskriptivnega. Ta pristop ob nadaljnjem branju ne vzdrži. Že navedena pesem se namreč nadaljuje takole: »[…] in se kopala v njem. / Ne bo telesa v njem in čas ne bo v telesu. / Ne bo me, da bi trajala. / Nebo me ne bo vzelo.« Pesnica tu izrazito preseže prej predpostavljeno, in morebitni začetni vtis, da smo, zlajnano rečeno, na sledi »prikazu vsakodnevnih situacij« se zamaje.

To terja nekaj pazljivosti: ne zamaje se, kot bi morda (ponovno zlajnano) nadaljevale oziroma nadaljevali ugotovitev o »prikazu vsakodnevnih situacij«, z »v katerih pa se zrcalijo splošnejša, obča vprašanja«, ker pravzaprav ne gre za to. Namesto da bi nova podoba pesmi samo bledo odsevala (ali raje: zgolj implicirala) pač še eno ontološko raven, se zdi, da se vanjo preseli ter s tem ustvari napetost med prvotnim vtisom in izpeljavo, ki mu sledi. In zdi se, da je ta proces izveden s pomočjo medija telesa (v pojasnilo: ne gre trditi, da je telo v Nekoč bom imela čas obče razumljeno kot medij, zdi pa se, da je na ravni logike sistema pesmi neke vrste posrednik).

Prav telo je, kot so ob pričujoči zbirki omenile že piska zapisa za zavih Diana Pungeršič ter kritičarki Martina Potisk in Tonja Jelen, lajtmotiv poezije Kaje Teržan, tudi tiste iz Delte in Kroga. A tu ne gre za neko zamejeno razumevanje telesa (pogosto zvezano denimo s seksualnim), za nekakšen pregled mišičevja, živčevja, maščevja … Gre za telo kot nosilec pomenov (poglejte samo za zdaj osem definicij besede telo v SSKJ-ju, da o pomenu telesa v odnosu do duševnega, kot morda ugotavljajo v genetiki ali ne nazadnje nevroznanosti, niti ne govorimo), a tudi za telo, ki je včasih kakor da opaženo skozi majhno špranjo in se morda sprva niti ne zazdi kot telo.

»Prevečkrat sem klela, ko so drugi fukali. / Ne zavidam potrebe po glasnosti / in širjenju v prostor,« beremo v nadaljevanju. Verzi, ki zapeljejo v tisti prostor med idejnim in telesnim. Tu opazimo to telo, ki »kolne« in »fuka«, morda celo telo, ki »zavida«, gotovo pa telo, ki je »glasno« in se ne nazadnje s to svojo funkcijo »širi v prostor«. Čeprav lahko na tem mestu zaznamo tudi opažanje nečesa povsem stvarnega, kar je mogoče označiti kot kritiko koloniziranja prostora oziroma zasedanja prostora (tokrat ne v političnem smislu, lahko pa tudi), je ta primer za nas pomemben tudi za ilustrativni prikaz podobe telesa v zbirki Nekoč bom imela čas.

»Boli me le čas, ki gre zaman, v pizdo materno,« je sklepni verz pesmi, ki ga je mogoče razumeti kot sintezo že navedenega. Čas lahko imamo, čas lahko boli, čas je prav tako zvezan s telesom, ne velja ga razumeti kot nečesa izključno abstraktnega. In lahko gre »v pizdo materno«, pri čemer »pizda materna« ni zgolj izražanje jeze, prezira (če je sploh) oziroma implikacija nekakšnega »izgubljenega časa«, temveč je ponovno tudi priklic telesa. Ali drugače: kamorkoli se obrnemo, vedno nas tam lahko pričaka telo, in to je bržkone na novo pesniško zbirko Kaje Teržan izrazito aplikabilno. Še več: morda nas pesem prisili razumeti »pizdo materno« mimo njene moči kletvice, s čimer pred nas postavi njeno povsem stvarno vsebino, del telesa matere, s tem pa tujega telesa in ne nazadnje začetka.

Ne gre pa zgolj za telo, ki ga odkrijemo, ali telo, ki se nam kaže, ki ga opazimo … Morda je v jedro prej vpisana prav refleksija odnosa do telesa, kot dobro zajameta izrazito citirljiva in v nekem oziru morda celo programska verza »Moj odnos do telesa / je moj odnos do sveta«, ki ponovno k sebi priklicujeta razne kontekste: spet lahko začnemo v izrazito stvarnem (avtorica zbirke je tudi plesalka), nadaljujemo skozi spoznanje o možnosti preslikavanja odnosov, nato pa si naposled zastavimo tudi vprašanje o sami naravi omenjenega telesa, njegovih mejah, podobno pa lahko storimo še ob vprašanju sveta.

S tem, da sem pod drobnogled za zdaj vzel (z izjemo dveh verzov) eno samo pesem, ne želim implicirati repetitivnosti Nekoč bom imela čas ali ponavljanja njenih idej, temveč le prikazati poseben način sklapljanja registrov ter prikazanih (priklicanih?) ravni obstoja nekega pojma, za katerega pa je mogoče reči, da preveva bolj ali manj vso zbirko. Zdi se, da ob branju pričujoče poezije sprva razberemo izrazito stvarne realije, ki pa se povratno ne zdijo več takšne – telo se stke z nematerialnim, prikliče pogled, razširi svoj pomen, in ne zgodi se redko, da nas zadnji verzi posameznih pesmi presunejo, morda prestavijo v neko drugo realnost; oziroma bolje rečeno: pokažejo nov, nenavaden zorni kot, ki pa je še vedno na nepričakovan način povezan s prejšnjimi verzi.

To se zdi osrednji način, kako Nekoč bom imela čas odkriva tisto novo, generira pomene in s tem krepi svoj pesniški credo. In zdi se tudi, da z vsakim verzom za seboj potegne tudi ves svet. Po eni strani gotovo zaradi prepletenosti podob in verzov, dejstva, da lahko ista podoba v pesmi biva na različne načine, po drugi pa tudi zato, ker imamo v resnici opravka z izrazito neposredno in brezkompromisno pisavo, v kateri zapiki udarijo z močjo, ki se zdi posledica nekonformističnega družbenega komentarja, kakor obenem tudi iskrenega izraza osebnega (da, Nekoč bom imela čas, je tudi izrazito intimna zbirka). Takole denimo beremo v nekaterih zaključnih verzih: »S kom bomo držali pred oceanom represije?«, »Svoboden človek gre, ko mora, ker je čas«, »Samo prostor in jaz«, »Pogledala bom, zavohal me bo pes; / dišala bom po krvi in klorofilu, cvrtju in mesu« ali pa recimo »Pogrešam to razdaljo v odnosih, / ta presledek … preden skočiš / človeku za vrat, iz sovraštva ali ljubezni«. Iz navedkov je razvidno meandriranje med lirsko subjektko in družbo okoli nje, narava odnosa, ki vznika med prvo in drugo, pa se zdi osnovana na nekakšnem prepadu, morda celo sporu, ki ga razreši (ali poskuša razrešiti) prav prej navedena brezkompromisnost – v tem smislu je Nekoč bom imela čas knjiga, ki premore tako družbenokritično ost (ki pa pogosto ponuja alternativo s priklicem svojevrstne nežnosti, postavljanja v naravo, konec koncev tudi med živali ipd.) kakor tudi povsem lirski moment.

Po formalni plati imamo, kot je razvidno iz primerov, opravka s prostim verzom, ki pa tokrat, kot ob knjigi opozori tudi Diana Pungeršič, ni več strnjen v neprekinjeno pripoved (čeprav se včasih zgodi tudi to), temveč je razdeljen v več krajših kitic, s čimer pesem povedano dozdevno tudi uprostorja – v Nekoč bom imela čas ni iskati strnjenih narativov, temveč gre prej za osvetlitve posameznih podob in poant, ki pa se naposled, čeravno na videz razmetane po prostoru, stkejo v celoto, ki konec koncev seže onkraj pesmi.

Če se zdi, da bi bilo lahko slednje značilno zlasti za poezijo, ki skuša sporočilo posredovati skozi podobje, napetost med besedami, skratka skozi sebe samo, namesto z narativom, ki bi mu besede rabile zgolj kot voz, pa nas ne posebej izrazit notranji ritem pesmi in prav tako ne izrazito poudarjena zvočnost morda pomakneta stran od tovrstnega pogleda. In lahko se zgodi, da prav to v Nekoč bom imela čas tudi pogrešamo, saj je v zbirki, ki ne pretendira k denimo pesmim v prozi, še nekaj prostora za raziskovanje zvoka in ritma.

Po formalni plati prav tako nimamo opravka s knjigo, ki bi ponujala kakšno očitno zunanjo strukturo (denimo cikle, sklope, morda posebno naslavljanje pesmi ali ponavljajoč se moto …) ter s tem skušala okrepiti vtis o izraziti enotnosti ali morda celo konceptualnosti zbirke.

A to ni niti očitek niti kritika, temveč samo opažanje, saj naposled ni nobenega dvoma, da se pesmi zbirke Nekoč bom imela čas napajajo iz sorodnih mest (kar za pesniške knjige, ki se zanašajo na zunanje formalne znake, včasih niti ne velja, saj gre lahko zgolj za cenen trik). Je ta mesta mogoče enostavno določiti? Lahko bi rekle oziroma rekli, da gre za telo, bivanje, refleksijo družbe … A če se zbirke lotimo s tako enostavno zamejenim branjem, smo ob njeni siceršnji heterogenosti žrtve bralske izgube.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Močna, ker je vedela, da ni svobodna«

    Jasna Lasja

    Francoska pisateljica maroških korenin Leïla Slimani, rojena leta 1981 v Rabatu, pariška študentka in nekdanja novinarka pri pariški reviji Jeune Afrique, je, podobno kot njena nigerijska kolegica Chimamanda Ngozi Adichie, s svojimi do zdaj tremi romani na zavidljivo visoki ravni prepričala tako strokovno kot širše bralstvo.

  • Kjer je bilo suženjstvo polog za svobodo

    Urban Leskovar

    Vsaka velika civilizacija se je v času svojega vznika napajala s krvjo izkoriščane delovne sile. To s seboj prinese naslednje posledice: uveljavljanje vladajočih se začne udejanjati preko raztelešenja deprivilegiranih, kompleks večvrednosti pa pridobi razsežnosti identifikacijskega sredstva, pri čemer nasilje postaja njegov temeljni način osmišljanja. Na enak način se je odvila zgodovina Amerike, ki je svojo potrošno delovno silo pridobila s čezatlantskimi pohodi na afriško celino, jo nato izkoriščala za pridelavo bombaža in nazadnje položila temelje za segregacijo, ki do danes ostaja pereč problem njene družbe.

  • »eno samo odprto obzorje«

    Diana Pungeršič

    Ob vstopu v drugo pesniško zbirko Ane Svetel nas pričaka svojevrstna dvopolnost, ustvarita jo naslovni Marmor in prva pesem »o odprtih vratih skozi življenje«, ki stoji zunaj siceršnjih treh razdelkov zbirke. Nasproti si stojita kamen in zrak oziroma negibnost, monolitnost, polnost, trdota na eni strani in gibanje, prepišnost, lebdenje, praznina na drugi. A opozicija je le navidezna, kajti skrajnosti se nujno srečata – v tretji točki, novi razsežnosti, tj. v možnosti in potencialu, ki ga v sebi skrivata tako praznina (prostora) kot polnost (kamnine).

Izdelava: Pika vejica