Vezenine po iransko

Marjane Satrapi: Vezenine, prevod: Jedrt Lapuh Maležič, Buča, Ljubljana 2021

Iztok Sitar

Leta 2000 je v Franciji izšel prvi zvezek Perzepolisa iranske avtorice Marjane Satrapi (1969), ki je tako v stripovski kot v širši umetniški in kulturni srenji pritegnil nemajhno pozornost in do leta 2004, ko je izšel zadnji, četrti del, postal prava evropska stripovska uspešnica. Avtorica nam skozi štiri kronološka časovna obdobja orisuje svoje otroštvo med islamsko revolucijo, odraščanje med iransko-iraško vojno, dijaška leta v Avstriji ter študij in poroko v Teheranu, ki se na koncu srečno konča z ločitvijo. Zgodba se začne v času revolucije in strmoglavljenja šaha Mohameda Reze Pahlavija leta 1979, ko je Marjane, sicer praprapravnukinja Nasredin šaha iz kraljevske dinastije Kadžar – kar pa ni bil ravno privilegij, saj je imel njen vladarski prednik kakšnih sto žena in še toliko več otrok –, stara devet let. Je iz premožne, a liberalne in svobodomiselne, skorajda komunistične družine – čeprav ne toliko, da bi njihova služkinja pri kosilu sedela skupaj z njimi, kar mali Marži, ki se ponoči pogovarja z bogom, podnevi pa bere Marxa v stripu in se s sosedovimi otroci igra revolucionarje (pri čemer je ona v vlogi Cheja Guevare ali Castra), povzroča nemajhne otroške travme in odpira vprašanja o enakosti. Še bolj travmatičen je prehod iz laične dvojezične francoske šole, v katero je hodila pred revolucijo, v islamsko dekliško šolo, kjer morajo učenke bog ve zakaj nositi prav nič prijetne naglavne rute, in učiteljice, ki so še včeraj govorile, da je bil šah izbran od Boga, jim zdaj ukažejo, da morajo iz učbenikov iztrgati vse šahove slike.

Starša, ki jo sicer podpirata in spodbujata h kritičnemu mišljenju, jo pri štirinajstih letih zaradi njene lastne varnosti pošljeta v francosko srednjo šolo v Avstriji, kjer bo vsekakor laže uveljavila svoj individualizem. Vendar se življenje na Zahodu izkaže za utopično, islamski fundamentalizem zamenjata nacionalizem in ksenofobija, saj je vrstniki ne sprejemajo in jo obravnavajo zgolj kot eksotičen primerek iz civilizacijsko in kulturno drugačnega okolja. Perzepolis je tudi vrhunska zgodba o nepripadanju. Marjane je povsod tujka. V Iranu in v Avstriji. V islamu in krščanstvu. Med fanti in puncami. Ne pripada nikomur in ne sodi nikamor. Satrapi povsem iskreno in brez olepševanja opisuje svoje dijaško življenje, ki jo v iskanju lastne identitete z žuriranjem, spolnostjo, dilanjem in kajenjem trave pripelje do klošarskega dna in skorajda na rob smrti, zato se vrne domov. Iran je zapustila kot najstnica, vrne pa se kot mlada ženska, in čeprav država ni več v vojni, se povsod čutijo njene posledice, tako v preimenovanju ulic po »mučenikih« kot v še večji represiji proti nasprotnikom režima in še strožjem šeriatskem odnosu do žensk. Nravstvena policija, ki kontrolira oblačenje in obnašanje žensk, zakoni, ki prepovedujejo intimnosti med spoloma, in demoniziranje ženskega telesa s strani islamskih fundamentalistov prisilijo Marjane k shizofrenemu dvojnemu življenju, kot ga imajo, kot pravi pregnana novinarka in aktivistka za ženske pravice Šiva Nazar Ahari (1984), ki od leta 2018 živi v Ljubljani, skorajda vsi Iranci. Kot primer navede pitje alkohola, »ki je v državi prepovedano, pa ga najdete v vsakem domu«, kar opiše v enem od poglavij tudi Satrapi. Iranska družba je izrazito patriarhalna, saj ženske nimajo enakih pravic kot moški: »Ženske v Iranu se nimajo pravice ločiti, možje pa se lahko. Po poroki ženske ne smejo delati ali študirati, če jim mož tega ne dovoli. Ženske tudi ne smejo zapuščati države brez dovoljenja njihovih soprogov.« Še bolj striktno je s spolnostjo, čeprav se ji avtorica v samem stripu zaradi koncepta ne posveča preveč podrobno, jo pa zato v različnih anomalijah toliko bolj razkošno prikaže v svojem drugem delu, Vezeninah, ki so v Franciji izšle istega leta kot zadnja knjiga Perzepolisa.

V dekameronovskem prologu spoznamo devet žensk različnih starosti, od babice do vnukinje, ki si ob ritualnem popoldanskem pitja čaja ob lahkotnem čebljanju pripovedujejo tudi bolj ali manj začinjene intimne zgodbe iz zakladnice lastnih izkušenj ali sočna doživetja prijateljic in znank, ki jih seveda ni med njimi. V islamskem Iranu je spolnost tabuizirana tema, o kateri pač ne moreš govoriti javno, kar je izkusila tudi Marjane na faksu, ko ji je ob prostodušnem priznanju, da je spala že z več moškimi, pol (dekliškega) razreda obrnilo hrbet in jo ožigosalo kot »lahko«. Sen vsake iranske mladenke je dobra partija v zakonu, kar pa je včasih bolj podobno loteriji. Tipična je anekdota Marjanine sošolke, ki ima tri snubce, zdravnika iz Irana, »hiper grdega« moškega iz Los Angelesa ter lepega in seveda revnega mladeniča, nakar ji prijateljica reče, da bi vzela kar vse tri. Seveda je še sreča, da lahko izbira, kajti predvsem na podeželju je še vedno veliko dogovorjenih porok, o čemer spregovori ena od udeleženk čajanke, ki se je pri morala trinajstih letih poročiti z nekim devetinšestdesetletnim generalom. Neka druga ženska se je poročila na daljavo z moškim v Londonu, na svatbi pa je bila na stolu poleg nje zgolj moževa slika, s čimer je bila sicer povsem zadovoljna, precej manj pa po tem, ko je izvedela, da je mož homoseksualec. »Vsaka nesreča je za nekaj dobra,« je potem rekla njena mati prijateljici, »moja hčerka je še vedno devica in ima vse možnosti, da se dobro poroči!« Duhovita je tudi izpoved ene od protagonistk, ki prizna, da v življenju, kljub temu da je rodila štiri otroke, sploh še ni videla moškega spolnega organa (kaj šele da bi se ga dotaknila), saj se mož ni nikoli slekel pred njo, vzel pa si jo je vedno ponoči in pod odejo. Poleg tega so bili vsi otroci hčerke, tako da res ni imela nobene možnosti, da bi lahko videla kakšnega lulčka.

Takšne in podobne štorije si pripovedujejo ženske ob popoldanskem srebanju čaja, in kakor so si zgodbe fabulativno različne, tako so tudi protagonistke vizualno drugačne. Stilizirana risba z močno linijo in črnimi ploskvami je povsem enostavna, a izrazito efektna. Art Spiegelman, avtor znamenitega (avto)biografskega Mausa in Marjanin vzornik, ji je nekoč dejal, »da ne verjame ljudem, ki sebe rišejo lepše, kot so v resnici«. Avtorici vsekakor lahko verjamemo, saj sebe vizualno prav nič ne olepšuje, ravno nasprotno, raje še poudari kakšno telesno značilnost, ki vsekakor ni prijazna do nje, in ravno tako neizprosna je tudi do drugih akterjev v stripu, ki jih včasih še malce karikira. Satrapi sicer ni ravno briljantna risarka, saj se je na teheranski likovni akademiji, kamor se je vpisala po prihodu iz Avstrije, namesto golega akta učila risati predvsem gube na čadorju, je pa zato njeno osrednje delo, Perzepolis, briljanten strip. Z minimalistično kontrastno črno-belo risbo v slogu perzijske ornamentike nam skorajda naturalistično, sploh pa zelo doživeto prikaže življenje v Iranu, v katerega pronicljivo vtke zgodovinske inserte, ki po vizualni strani poživijo zgodbo, po pripovedni pa nam nazorno pojasnijo vzroke za islamsko revolucijo. Vsaka stran je sestavljena iz treh pasic, ki kljub konservativni montaži z domiselno postavitvijo figur v okvir slike deluje izredno sveže in privlačno.

Pri Vezeninah se je avtorica odločila za drugačen, bolj sproščen pristop z risbami preko cele strani, ki niso omejene z okviri sličic, temveč gredo celo v živi rob manjšega, skorajda žepnega formata knjige. Čeprav je na prvi pogled pričujoča kompozicija svobodnejša in sodobnejša, pa vizualno ni tako prepričljiva, saj je risarsko siromašnejša, pa tudi besedilo ni v simbiozi z risbo, saj tekst ponekod precej duši sliko. Strip je tudi sicer v celoti likovno slabši, predvsem so opazne risarske anomalije pri anatomiji figur ter njihovi kompoziciji v prostoru, ki je v Perzepolisu natančna in dovršena, tukaj pa precej površna in mestoma nerodna. Dejstvo je, da so Vezenine nepretenciozen strip, ki se seveda ne more primerjati z osrednjim delom Marjane Satrapi, kljub temu pa ni slab, nasprotno, je povsem simpatičen, zabaven in duhovit vpogled v delček ljubezenskega in spolnega življenja Irank. Pa še nekaj: vezenine v naslovu ne pomenijo vsem znanih šivanih okraskov na blagu ali mogoče prispodobe za ženske, ki so včasih ob dolgih zimskih večerih skupaj šivale in klepetale, temveč asociirajo na neko povsem določeno spolno anomalijo. Katero, pa boste izvedeli v stripu!

O avtorju. Iztok Sitar je risar stripov, ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kratka zgodovina slovenskega stripa v stripu

    Izar Lunaček

    Pred kakšnim mesecem so me organizatorji razstave stripa s področja bivše Juge, ki bo to pomlad štartala v Berlinu in se nato selila po prestolnicah … →

  • Stripovska metafikcija

    Katja Štesl

    Težko bi našli stripovski ustvarjalnosti bolj domačo tematiko od neločljivosti prostora in časa; vsebine, ki temeljno določa formo, katere meje pa so v iskanju novih izraznih možnosti podvržene nenehnemu preizkušanju. V dobrodošlem prevodu čezlužne uspešnice osnovni gradniki stripa tako niso razporeditve okvirčkov na straneh, temveč dvostranske postavitve ponavljajočega se kadra – nekakšna kronika naslovnega »tukaj« –, ki se stekajo v živi rob in so hkrati v funkciji ozadij. Na te podobe so s prostorsko koherentnostjo prilepljeni manjši, z rahlo sivo obrobljeni okvirčki, ki sporočajo, kaj se je na mestu, kjer se zdaj dogaja to, pripetilo v nekem drugem časovnem obdobju. 

  • Stripovska preobrazba

    Iztok Sitar

    Ko se je Gregor Samsa zjutraj zbudil iz nemirnih sanj, je ugotovil, da se je med spanjem preobrazil v velikanski mrčes. Ta prvi stavek je poleg tistega iz Camusovega Tujca zagotovo najbolj znan začetek kakšnega literarnega dela. Kot Camusov junak je bil tudi Kafka tujec.

Izdelava: Pika vejica