»eno samo odprto obzorje«

Ob vstopu v drugo pesniško zbirko Ane Svetel nas pričaka svojevrstna dvopolnost, ustvarita jo naslovni Marmor in prva pesem »o odprtih vratih skozi življenje«, ki stoji zunaj siceršnjih treh razdelkov zbirke. Nasproti si stojita kamen in zrak oziroma negibnost, monolitnost, polnost, trdota na eni strani in gibanje, prepišnost, lebdenje, praznina na drugi. A opozicija je le navidezna, kajti skrajnosti se nujno srečata – v tretji točki, novi razsežnosti, tj. v možnosti in potencialu, ki ga v sebi skrivata tako praznina (prostora) kot polnost (kamnine). Njuna presečna množica je življenje v postajanju, skriti obet, nezgrešljiva bivanjska vedrina, ki je zaznamovala tudi pesničin prvenec. Smer, v katero se obrača poezija Ane Svetel, je torej še vedno ista, kaže pot »nazaj v stolp svetlobe, ki je veselje«, k polnosti življenja, kjer je torej vse Lepo in prav, še žalost »je lahko balon, balkon, bombon, / frcnem jo čez dvorišče, otroški vrišč jo raztrga«. Vendar pa želi tokratna pesemska premica še nekoliko dlje, čez mejo fizičnega in predstavljivega, želi biti poezija, »ki s premišljeno razporeditvijo senc / kaže tisto, česar ne pokaže«.

Podobno je nedvomno že počela v prvencu, v katerem je kljub pripovednemu, domala dnevniškemu zastavku izstopal čut za najsubtilnejše odtenke človekovega bivanja. Skozi raznolike prizore iz razgibanega sveta mlade zvedave izpovedovalke je namreč pričal o zapleteni, a vendarle nepovratni poti v odraslost, v kateri pa se je, kljub intimni izpovedi, vseeno risala neka širša, nemara celo generacijska bivanjska resnica. In ravno v teh nastavkih občega, univerzalnega, ki je (z)raslo iz docela osebnega, so se kot da že skrivala semena pričujoče zbirke, ki pogumno, čeprav še ne docela, opušča zgodbenost in izrecni subjekt ter se pomika v bolj meditativne (lirske) lege. 

Lirski jaz je v Marmorju bolj skrit, pomanjšan tako, da protislovno okrepi neko spoznanje o sebi oziroma bivanju, sublimira se v uvid, višjo zakonitost, arhetip. Preoblikovanje pesniškega načina ni radikalno, skokovito, spremljamo nekakšno postopno razpuščanje subjekta, o čemer navsezadnje (kot v sanjah nazorno) »pripoveduje« ena osrednjih pesmi zbirke, »Jaz sem podnajemnica«. Izpovedovalka, v pesmi izražena kot jaz, tam zaživi v novi razsežnosti bivanja, naseljuje se namreč v novi hiši, novem domu. Tudi njena vloga je spremenjena, ni več (predvsem) raziskovalka, popotnica, vedoželjnica, temveč negotova in neizkušena podnajemnica, gledalka, poslušalka, tipalka, ki se sooča z nedoumljivostjo (delovanja) novega bivališča, te nove razsežnosti bivanja, novega (metafizičnega) zavedanja. Pesem, ki je sicer še narativna, namreč postane alegorija prehoda iz enega (zunanjega?) v drug (notranji?) dom, v svet simbolov in arhetipov (vrata, mačka, upravnik, nabiralnik …). Proces tovrstne selitve je zaznaven na ravni celotne zbirke, težišče se od izpovedovalke vztrajno premika k posameznim motivom, scenam, fragmentom, kar lahko posebej nazorno opazujemo v pesmih z motivi, ki smo jih srečali tudi v prvencu. Če je bila denimo v Lepo in prav tista, ki je čutila »premico, ki gre od vrha glave v nebo«, še izpovedovalka, v Marmorju premica (kot tudi daljica) dobi svoje življenje, se torej poosebi, postane prispodoba popotnice, denimo tesno prepletene z likom Alme Karlin. 

Pričakovali bi lahko, da bo subjekt s selitvijo v tovrstne prizore in občutja tudi dejansko in dokončno razpadel, a dogodi se ravno obratno. Subjekt (njegova bivanjska moč) se v drobljenju krepi, kakor da zavzema več prostora, preseli se v nove razsežnosti in tam ustvarja nova središča: »Ni plasti, // kar lupim, so zmeraj / sredice.« Kot bi bilo v izpovedovalki in njeni pesmi neskončno več zaupanja v vse navzoče in bivajoče, ki je odvisno (tudi) od pogleda, zavesti. Prav o ozaveščanju in z njim povezanem kadriranju slikovito pripoveduje pesem »Škarje«: »Reči pomeni izrezati, / reči smreka ne pomeni smreka, / pomeni ne hrastu, ne gabru, ne leski, / pomeni zviti dlan v tulec in gledati skozenj.« Širjenje prostora (sebstva) oziroma zavestne zaznave narekuje domala sleherno pesem zbirke. Zdi se, kot da pesmi to (neizprosno) recepcijsko selektivnost oziroma nezadostnost (jaza) popravljajo in celijo, prekoračujejo ustaljene meje, in to na najrazličnejših ravneh, naj bo to pri pozornosti, ki jo namenjamo drug drugemu, denimo ženskam (»Ženske«), ali na ravni čustev, odnosov ali pa gre preprosto za docela abstraktno premišljevanje o (ne)omejeni naravi naše biti (»Krog, ki se krči«). 

Pri »abstrakciji« gredo pesmi v več smeri, denimo vse do matematičnih likov v pesmih »Trikotnik«, »Kvadrat«, »Osmerokotnik« in »Krog«, ki so seveda hkrati tudi arhetipski vzorci, a tokrat napolnjeni s slikovito subjektivno vsebino, tako da liki zaživijo kot značaji, bitja, ki pričajo o temeljnih bivanjskih resnicah: »Kvadrat je zaprisežen egalitarist. / V program je zapisal, / da ne bo nihče čutil krivice.« V Marmorju torej prihaja do temeljnega poetološkega preobrata, misliti (in čutiti) je mogoče vse, tudi živali, pojme, tudi stvari, o čemer zgovorno pričajo naslovi neformalnega mini cikla – »Kaj sanjajo zebre?«, »Kaj sanjajo rute?«, »Kaj sanja internet?«, »Kaj sanjajo zaljubljeni?«. Ne gre za (zgolj) odmik od antropocentričnosti, temveč predvsem za novo senzibilnost, ki ni hierarhična ali kakorkoli strukturirana, temveč do skrajnosti stanjšana, tako da bi zmogla doseči tudi svetlobne kvante, glasbo, bližino, ljubezen, odraslost … oziroma, nezanemarljivo, dragega (odsotnega) človeka: »Rada bi videla tudi njih, / zvezdice, raztrosene po posteljnini, / dedka, ko se je rodil, / njega in vse ostale dojenčke, / njega in vse ostale začetke, / namesto smrti drobcen prst, namesto vsega – točke.« 

Marmor je gotovo narekovala tudi izkušnja minevanja, minljivosti in smrti – končnost kot pretresljiv (čustven) dogodek, a tudi kot velika skrivnost, v katero je težko vstopiti, sploh z razumom. Tako se v zbirki srečujeta dve težnji, ki izvirata iz (vsaj) dveh filozofskih, miselnih, religioznih svetov. V določenih pesmih prevlada napor, da bi smrt (bolečino) kot večno zagonetko življenja odklenil paradoks, te pesmi spominjajo na izreke starodavne kitajske modrosti, koane: »Sonce zaide in, / pripeto na nič, / ostane.« Na drugi strani pa stojijo t. i. pesmi tolažbe, bodrila, ki so očitneje usidrane v zahodnem pesniškem (tudi krščanskem) izročilu, bodisi pesem prevzame obliko litanij bodisi kar postane »Psalm«, navsezadnje zbirko uvaja svetopisemska misel: »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja.«

Marmor je torej zbirka prehoda – tako po pesniškem načinu kot po tematskem fokusu, iz (lirične) osebnoizpovedne naracije se levi v univerzalno, arhetipsko, simbolno, miselno, gnomično liriko. Prehajanje je očitno tudi na formalni ravni, saj se pesmi skrčijo, zjedrijo, priložnost dobijo tudi pesemski okruški, ki z manj izrečenega oziroma zapisanega zajamejo več. V spoznanju, da z vsako besedo pravzaprav izločimo, odrežemo vse ostalo, pesmi postanejo predvsem lovke, neskončno nežne, »nič, kar rani«, da bi vsakič zajele ali ohranile celoto/celovitost oziroma ji dale vsaj priložnost, da se porodi oziroma pokaže v tišini in zamolku. V največje bivanjske nedoumljivosti, srčiko skrivnosti, prodirajo z ljubeznivim in neredko hudomušnim razširjanjem zavesti, pri čemer pa ne opuščajo izhodiščne zavezanosti svetlobi, vedrini, igri, lahkotnosti, lepoti, ubranosti. V tem smislu je Marmor mogoče razumeti tudi kot zbirko približevanja duhovni, mistični poeziji, pri kateri se je nedvomno tudi navdihovala.