Vse te drobne apokalipse sveta

Za T. S. Eliota se v Votlih ljudeh konec sveta ni zgodil s pokom, temveč s hlipanjem. Tudi v najnovejši zbirki kratkih zgodb Toma Podstenška s pomenljivim naslovom Zgodbe za lažji konec sveta smo – razen zaključnega teksta – daleč stran od velikega, apokaliptičnega poka, srečujemo se predvsem s posamičnimi, individualnimi kataklizmami, z besedili, ki svojih likov ne spodnesejo v veliki eksploziji, ampak deluje, kot da so posrkani v neki kaotičen, nenaden trzljaj, ali jih morda pokosi banalna rutina (lastnega življenja) ali pa jih izniči bizarna situacija. V skoraj vsakem primeru (z izjemno nekaj tekstov) je sicer na delu neka fantastična, nenaravna, groteskna sila, zaradi česar se Zgodbe za lažji konec sveta tudi razlikujejo od Podstenškovega prejšnjega kratkoproznega dela Ribji krik: tudi tam smo sicer spremljali like, ki so si »napletli« zlo usodo, se »zaciklali« v zanke svojega obstoja ali se preprosto znašli v neki brezizhodni življenjski legi, vendar je tesnobni, bizarni, nevsakdanji efekt izhajal recimo iz stopnjevanja nenavadnosti, zapletanja likov, situacija pa je bila vselej racionalno pojasnljiva, zastavljena itd. Te postopke srečamo tudi v tukaj obravnavani zbirki, je pa njena posebnost ravno vpeljava nadnaravnih, iracionalnih elementov, ki pogosto napotujejo na neko katastrofičnost, krizo v življenju likov. 

Nenavadni dogodki ali položaji v Zgodbah za lažji konec sveta se v nekaterih primerih raztezajo čez celotno zgodbo (»Odločil se je, da bo postal drevo« in »Osvoboditev«), večinoma pa se nadrealni element pojavi v zaključni etapi teksta ali na točki, ki je ključna za izostritev poante zgodbe, za zgostitev ironičnega, grozljivega ali grotesknega učinka. Če bi sledili klasični definiciji fantastičnega pri Todorovu, bi lahko celo dejali, da gre pri večini zgodb za žanr nenavadnega, saj liki nadnaravne dogodke (kot so na primer odrezana roka, ki igra klavir, Superman, ki se vmeša v človeške boje, rakunji psi, ki začno poplesovati, noge, ki se preprosto zlijejo s preprogo) sprejemajo kot naturalistične, se pravi, sprejmejo jih kot nekaj ne preveč presenetljivega, kot neko logično posledico ali pojav, ki deluje, kot da ne moti »naravnega« toka obstoja. Kljub temu Podstenškovi teksti pretežno ohranjajo »realistično« pripoved, tako da bi jih žanrsko teže opredelili. Fantastične, groteskne elemente uporabljajo predvsem za poantiranje, izostrovanje smisla zgodbe ali preprosto iz samega veselja do »zgodbarjenja«, nenavadne pisave, konec koncev (in zelo očitno) pa tudi za humorno pripoved.

Teksti, ki jih v osnovi lahko »prepoznamo« kot »zgodbe zavoljo zgodbe same« in ki se ponašajo z nekakšnim posebnim, telesnim, situacijskim ter črnim humorjem, so »Dihaj, dihaj z mano«, »Osvoboditev«, »Pom poko pom no pom« in »No, vsaj Borutu mi ne bo treba pomagati«. »Dihaj, dihaj z mano« se nam kaže kot nekakšna izpoved, pripoved maničnega, paranoičnega in na koncu nevarnega uma, ki ga do morilske »blaznosti« pripelje razpustitev običajnosti, normalnih vzorcev funkcioniranja. Osvoboditev nas vodi v sfero nekakšnega telesnega horrorja, ki kljub krvavemu zaključku vseeno ohranja razvedrilen, zabaven ton, tekst z najbolj nenavadnim imenom – »Pom poko pom no pom« – pa demonstrira, kaj se zgodi, ko se neka pravljica oziroma legenda (o rakunjih psih oziroma tanukijih) pretvori iz fikcije v realnost, ob čemer nudi precejšnjo mero halucinatornega, komičnega, grotesknega kaosa (»Eden od rakunjih psov me zagrabi za komolec in me močno zavrti, da skoraj padem po tleh. Potem me prime drugi in me zavrti v nasprotno smet. Nekaj časa si me tako podajajo, jaz pa se jim poskušam iztrgati, nato končno zagledam Franca, kako popolnoma gol stoji v vrsti skupaj z rakunjimi psi, se čudno pozibava v ritmu bobnov ter se izmenično grabi po mednožju in tolče po trebuhu«). »No, vsaj Borutu ne bo treba pomagati« pa je zgodba, ki se odlikuje z dobro odrejeno dramaturgijo slabe situacije, ki se bo zgolj še poslabšala (nastalo bo dobesedno »sranje«), pri čemer se avtor zateka k posebnemu, telesnemu oziroma že kar skatološkemu humorju, ki pisavo pomika skorajda v bližino Trainspottinga (»Počutil sem se kot drek. Tudi smrdel sem kot drek. Čisto zares sem bil drek, navaden smrdljivi drek! Spoznal sem, da obstaja zame samo en izhod. Stopil sem do roba straniščne školjke, globoko zajel sapo, spustil vodo in skočil v vrtinec«). Veselje do igre z zgodbo, njenimi resničnostnimi ravnmi, in do ironije pri Podstenšku spominja na pisavo danskega avtorja Villya Sørensena, na naših tleh pa ga lahko zaradi izostritev banalnosti in bizarnosti primerjamo z Agato Tomažič.

V zbirki pa imamo tudi nabor zgodb, ki so sicer prav tako presenetljive in zabavne, a je iz njih tudi razvidno, da imajo specifičen namen, poanto, da izpostavljajo »bolezni« moderne družbe in so po svoje družbeno kritične. Dve zgodbi, ki funkcionirata kot najbolj očitni ogledali kapitalistični, imperialistični, izkoriščevalski družbi (»Bolj se potrudi« in »Vse se vrača, vse se plača«), sta v zbirki morda tudi najšibkejši, saj sta preveč neposredno didaktični, vloge (izkoriščevalcev in izkoriščanih) se preveč očitno, hitro in simetrično zamenjajo, pripoved je nekoliko poenostavljena, manj kompleksna. Zato pa je toliko bolj učinkovita na primer zgodba »Superjunaki«, kjer nas konec preseneti z nenavadnim, nenadejanim vpadom superjunaka v samo »srce teme« amazonskega pragozda, kjer postane bolj kot ne »superzlobec«; zgodba »Izpit« nas z rutinizacijo in banalizacijo klavnega postopka sooča z grozo mesne industrije, »Končno na svojem« pa se času zelo primerno in točno približa tematiki stanovanjske problematike (beremo lahko o že skoraj »absurdnih« razlogih za »absurdno« vrtoglave cene nepremičnin, ki vodijo do večgeneracijskega zadolževanja: »›Preden so zgradili to stolpnico nasproti, so se tu skozi okno videle Alpe‹. […] ›Ja, že samo zato, ker je imelo nekoč tak razgled, je stanovanje vredno štiri milijone in pol‹«). Kot že rečeno pa nekateri od tekstov na svoj komični in čudaški način diagnosticirajo tegobe modernosti; najbolj tragično je od teh sestavljena zgodba »Do dna«, ki demonstrira, kako lahko človek v ultramodernizirani in nadzorovani družbi tej uide le s popolnim izničenjem, oziroma da lahko vsej tej površinskosti uide le s potopom v največjo globino (torej v Marianski jarek). 

Lahko bi – tako pod črto – dejali tudi, da kar nekaj Podstenškovih zgodb upoveduje, parodira in »kritizira« fenomene, ki vodijo v (naslovni) konec sveta: zasidranost v kapitalistično udobje, podjarmljenost izkoriščevalskim, utrujajočim službam, vdanost rutini, pomanjkanje intime, (medčloveška) izoliranost itd. Veljalo bi tudi omeniti, da je ravno ta izoliranost nekakšno osnovno razpoloženje zbirke. Liki so ujeti v svoje parajoče se svetove, v svoje male ali velike kataklizme; tudi ko znotraj enega teksta nastopata na primer dva lika (kot par), stoji vsak od njiju na svoji strani. Kadar naletimo na trud, da bi se pregrada samote oziroma izoliranosti porušila, da bi posamezniki našli pot drug k drugemu (kot na primer v zadnji zgodbi), to ponavadi prepreči »zla« usoda, kakšna banalnost ali grotesken iztek situacije. Vendar pisava pri tem nikoli ne zaide v območje, občutje obupa: avtor nas prej sooča z neko tragikomično podstatjo naših eksistenc, nas z zgodbami sooča z lastnimi demoni. 

Še ena stvar, ki bi lahko delovala zelo moreče, vendar učinkuje bolj v sferi grozljivo-komičnega, je repetitivnost, ponovljivost nekih rutin oziroma zazankanost v brezizhodnost nekih eksistenčnih leg, danosti, kar bi lahko nakazovalo, da so naša življenja v končni fazi – ne glede na vse – nespremenljiva, določena z nekimi nesmisli ali nepričakovanimi zasuki, in da je zato tako ali tako nesmiselno skušati spreminjati usodo. Takšen občutek je v nekaterih Podstenškovih zgodbah podkrepljen z logiko cikličnosti; lik iz »Odločil se je, da bo postal drevo« se tako po nadrealni telesni transformaciji vrne v izhodiščno situacijo, »Zgodba z epilogom« pa v nasprotju s svojim naslovom nekako nakazuje na ponavljanje prologa, na ciklično vračanje z nekaj vmesnimi razlikami. Na nekakšno kroženje in vračanje napeljuje tudi ponavljanje različnih motivov po zgodbah (odrezana roka iz »Osvoboditve« se tako pojavi v »No, vsaj Borutu mi ne bo treba pomagati«, z okoljem spojene noge iz »Fuzije« najdejo svojo pot v »Končno na svojem« itd.). Same pripovedi sicer v svoji sredici in izhodišču vsebujejo neko tesnobo in nelagodje, ki napotujeta na jalovost, izvotljenost lastnih življenj, a v Zgodbah za lažji konec sveta je to izpodrinjeno, spreobrnjeno s humornostjo, igrivostjo. Igra pripovedi, naracije, nas na koncu dvigne nad banalnost vsakdanjika, nas usmeri na novo miselno pot; zgodbenost ima neko primarno, vitalno moč.

Za konec lahko tako rečemo, da nam bodo Podstenškove zgodbe zagotovo ostale v spominu: z izbranim načinom naracije vnašajo v literarni prostor svojstveno svežino, na nekatere problematike sodobnega sveta in družbe opozarjajo na samosvoj način, pri čemer pa bralstvo vselej prepričujejo tudi s svojim klepetavim, tekočim, razgibanim jezikom. Razvidno je, da je piščev humor vselej prilagojen specifični literarni situaciji znotraj posamične zgodbe, zato nas delo tudi ne bo dolgočasilo. Proza in njeni liki tu zažarijo v posebni humorni in nenavadni osvetlitvi, kar bo gotovo navdušilo vse, ki iščejo v literarnem delu bralski užitek. V teh časih, ko se zdi konec sveta praktično za vsakih vogalom, tako te zgodbe prihajajo na (prvo) pomoč s svojimi razvedrilnimi, pa tudi miselnimi obliži.