Ženska želja na bazarju glasov
Perumal Murugan: Delno ženska, Cankarjeva založba, Moderni klasiki, 2021. Iz angleščine prevedla Irena Levičar.
Ana Lorger
Delno ženska ali Maddhorubaagana je v tamilščini ime za androgino formo božanstva Ardhanarišvare, ki je v hindujski mitologiji sestavljeno iz moške in ženske polovice. Čeprav je tej mešanici moškega Šive in ženske Parvati posvečen redkokateri hindujski tempelj, naj bi ustno izročilo o verovanju v to božanstvo obstajalo vse od začetka prvega stoletja našega štetja. »Moški in ženski pol skupaj ustvarjata svet. Da bi nam Gospod to pokazal, stoji tu pred nami združen z Boginjo. […] Šele ko damo ženski polovico sebe – tako telesa kot uma – smo lahko dobri soprogi,« pravi svečenik na začetku romana Delno ženska, kjer se že vzpostavi glavni zaplet zgodbe. Protagonista romana Kali in Pona namreč ne moreta dobiti potomcev oziroma potomk, v obsodbi na zakon brez otroka pa se njuna ljubezen znajde na preizkušnji.
Roman Delno ženska južnoindijskega pisatelja Perumala Murugana je v izvirniku napisan v tamilščini, enem izvornih jezikov tega območja. Dogajalni čas se umešča v indijsko sodobnost na območju Kongu Naduja, kraja, od koder izvira tudi pisatelj sam. Prevladujoča hinduistična religija na tem območju posledično reproducira tudi izjemno močan kastni sistem, prebivalstvo Kongu Naduja je večinoma kmečko. Zdi se, kot da ga je razvoj sodobne Indije zaobšel, zato je kraj zaznamovan z globoko revščino. Perumal Murugan, sicer izjemno plodovit avtor, je zaradi nadlegovanj, protestov, sežiganj in prepovedi romana Delno ženska za nekaj časa celo nehal ustvarjati. Roman se namreč neposredno sprašuje o smiselnosti tako družinsko-partnerskih patriarhalnih razmerij kot tudi kastnega sistema na območju Kongu Naduja in sodobne Indije nasploh, kar je močno razjezilo hindujske skrajneže in svečenike.
Avtor z izjemno ekonomičnim, kratkostavčnim pripovednim slogom popisuje mnenja ljudi, zgodbe, mite, pomisleke in razlage o usodi nesrečnega para Pone in Kalija. Za najprepričljivejšega izmed razlogov za njuno neplodnost se izkaže prekletstvo Kalijevih prednikov, ki jih je boginja kaznovala, ker so pred leti posilili dekle. »Niso je le posilili, temveč tudi zadavili in vrgli v gozdni jarek«, zato je boginja Devatha ukazala, da se v njihovih družinah nikoli ne bo rodila deklica, dečki pa bodo impotentni in bodo kmalu umrli. S tem okolica kontingentni primer Ponine in Kalijeve nesreče zapiše v mitsko nespremenljivo večnost. Zakoni narave, družinska preteklost in arbitrarnost dogodkov v romanu dobivajo razsežnosti reda, formo smisla in torej jezik mita. Pona in Kali v kmečkem okolju, polnem narave, rojevanja in odmiranja, nenehno interpretirata naravne cikle rojstva in smrti ter jih primerjata s sabo. Zaljubljeni par namreč predstavlja konstanto seksualnega užitka brez reprodukcije in tako red cikličnosti rojstva ter smrti zapelje v linearno brezčasnost.
Če je Kali zaradi družinske mitologije zaznamovan z impotenco, kar ga spravlja v sramoten položaj in nelagodje, je največ očitkov za dano situacijo kljub temu deležna Pona. Nihče v resnici ne ve, kdo je kriv za njun primanjkljaj, zato sta njuni telesi pod nenehnim nadzorom okolice. Ponina menstruacija, ki se v romanu ciklično ponavlja tako kot vremenski obrati in lunini cikli, kar naenkrat močno zadeva njuno širšo družino. Ponina potencialna neplodnost vzbuja grozo in neodobravanje med ljudmi tudi zato, ker je žensko seksualnost v tem primeru nemogoče nadzirati. Ženska, ki ne zanosi, se namreč lahko ogiba nadzoru ljudi nad njenim telesom, reproduktivna vloga ženske se poruši. A Pona in Kali kljub pritiskom, naj se vendarle na novo poročita ali ločita, trdno vztrajata pri zvestobi drug drugemu in si od začetka do konca romana nežno izkazujeta ljubezen. Obojestransko izkazovanje ljubezni ter njuna seksualna in čustvena vez, ki tekom romana nikoli ne usahne, predstavlja nasprotje družbenim zahtevam, ki vidijo smisel zakona v potomstvu.
Tretjeosebni pripovedovalec romana se skuša izmakniti patriarhalnemu pogledu na zaljubljeni par, kar pa mu uspe le deloma. Kalijevo telo je v romanu opisano tudi skozi oči ženske, pripoved ostaja odprta za njeno poželenje. Kali si Pone nikoli ne prilašča, med njima je skozi pripoved moč začutiti nežnost, naklonjenost in toplino. Tudi z vidika delitve dela sta si večinoma enaka, Pona tako kot Kali opravlja fizična dela izven štirih sten doma, a s to razliko, da kot ženska skrbi tudi za gospodinjstvo, medtem ko Kali pije. Kljub svobodni intimnosti njune več kot desetletne zveze je romanu mogoče očitati umeščanje ženske v podrejen položaj. Kali jo namreč razume kot žensko, ki bi uresničila vse njegove želje, na ta način pa je glavna junakinja v romanu postavljena na mesto drugega, kjer je ženska želja pravzaprav želja moškega, ki ga ljubi.
Roman Delno ženska lahko prav zaradi preprostega sloga, nenehnega naštevanja in podajanja raznoraznih mnenj označimo za bazar nestrpnih glasov. Slednji je seveda odprt tudi za prenekatere seksistične izjave. Pono na primer primerjajo s sušo ali s kravo, ki bi jo moral Kali zgolj zamenjati, označujejo jo za nekoristno ali pa ji celo prepovejo, da bi sejala, saj bi njene roke lahko povzročile slabo letino. Pona in Kali skušata nasprotovanja okolice sicer ignorirati, edini glas, ki ju pri tem podpira, pa je glas strica Nalajana, racionalni glas svobodnjaka, v katerem je moč zaznati pisateljev podton.
Avtor Delno ženske ne ustvarja klasične linearne pripovedi, temveč na način ponavljanja in kroženja ohranja razvejen tok pripovedi, ki se zaključi z odprtim koncem. Tudi prepričanja Pone in Kalija se vseskozi spreminjajo, namesto psihološkega razvoja lahko govorimo o valovanju misli in občutij glavnih junakov, ki se vsakič znova drugače odzivata na okolico. Notranja želja po otroku se vseskozi prepleta z zahtevami drugih, tako da je njun psihološki portret kolaž vplivov zunanjih zahtev, mnenj in želja. Slednji včasih pri Poni in Kaliju povzročijo odpor, spet drugič obup in sram.
Popisi mitov in ritualov, ki prepredajo celoto romana, izhajajo iz nenehne interpretacije naravnih stanj oziroma, če si definicijo mita izposodim pri Rolandu Barthesu, napotujejo in naznanjajo ter omogočajo razumevanje sicer arbitrarnih pojavov narave in okolice. Mitološke zgodbe na ta način dobivajo formo smisla. Perumal Murugan zahvaljujoč svoji profesorski izobrazbi izjemno dobro pozna socialno zgodovino in zgodovino verovanj tega območja, načrtno pa si v polju romaneskne fikcije dopusti odklon od poznanih pravil, tako da si vlogo zadnjega dneva festivala kočij izmisli. To je festivalski večer, kjer je enkrat v letu dovoljeno, da ženska prekine zvestobo svojega moža in si poišče »boga«, s katerim bi lahko zanosila. Lahko izbira med mnogoterimi moškimi, s čimer pa ne krši zgolj svoje spolne vloge, temveč tudi razredni oziroma kastni položaj. Na to noč je namreč dovoljeno seksati tudi s kasto nedotakljivih. Prekletstvo zakoncev bi tako lahko razgradil temeljit festivalski obrat, proti-mit, ki preoblikuje ustaljen družbeni red. Širša družina namreč Pono spodbuja, naj se festivala udeleži, Kalija pa pesti ljubosumje.
Ta fiktivni festivalski večer je eden glavnih razlogov, zakaj je roman požel toliko neodobravanja in jeze. V njem se namreč ženska seksualnost lahko popolnoma razpre, a festivalska noč kljub obratu ustaljenega reda ohranja falično strukturo: vsi moški so na to noč bogovi, ženske pa lahko z njimi ležejo. Festival je za ženske le deloma emancipatoren, saj med drugim pomeni priložnost, da si moški telesno podredijo ženske brez kazenskih posledic. Kali se v romanu namreč spomni, kako se je kot mladenič sam udeleževal tega festivala, ki je na piedestal postavljal penis pijanega in pohotnega mladeniča. Čeprav je Ponina izkušnja festivala prijetna, njegov koncept vseeno sledi patriarhalni logiki moči podrejanja. S tem koncem Pona v prepričanju, da z udeležbo na festivalu dela uslugo svojemu ljubljenemu, prepusti svoje telo drugemu v želji po tem, da bi ugodila možu in okolici. Njuni sprva emancipacijska drža in brezbrižna volja, ki se v romanu vseskozi kažeta kot suveren upor proti splošnemu mnenju okolice, se tako utišata, glavna junakinja pa se dokončno podredi volji patriarhata.
Čeprav ga je do neke mere mogoče brati kot reprezentacijo indijskega ruralnega okolja, je roman Delno ženska izjemno aktualen tudi za evropsko prebivalstvo, ki ga lahko bere kot alegorijo. Dialogi med romanesknimi liki namreč mnogokrat odpirajo paradoks družine, nesmiselnost potomstva in predvsem sebičnost razlogov, zaradi katerih se ljudje odločajo za otroke. Tovrstni pomisleki so namreč še vedno izjemno aktualni tudi za naš prostor, ker je ženska vedno le delno ženska, če ne zadosti tradicionalni vlogi, ki ji je dodeljena že od nekdaj. Na ta način pod vprašaj postavljamo vlogo monogamnosti, družine in družinskih vrednot, navsezadnje pa tudi vprašanje ljubezni in seksualnosti. Roman pa bi v svoji prihodnji različici verjetno odprl povsem novo dimenzijo diskurza o ženski seksualnosti in njeni želji, če bi se Pona zadnje noči festivala kočij udeležila zgolj zato, ker bi si tega pač zaželela.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.