Več obrazov ene zgodbe

Zgodbe o sencah in njihovi odsotnosti so seveda obstajale že pred to, a tale je lepo samosvoja. Lučka je prikrajšana za svojo senco, kar z drugimi besedami pomeni, da ji nihče ne počiva v naročju, kadar je ugasnjena … Lučka z malo in veliko začetnico je sprva pripadala – no, vsekakor je lepše rečeno, da ji je delala družbo – neki babici, a so se ob renovaciji stanovanja stare lučke znebili. Ker utegne biti, če se znajdeš sam odložen na smetnjaku, precej samotno in žalostno, Lučka vzame usodo v svoje roke in pot pod noge. Najprej pride do kapelice, kjer dela družbo svetemu Lenartu. Ker mu prično v Lučkini družbi, ob njeni svetlobi in gretju, kopneti verige na rokah (kot vemo, je v vlogi zavetnika jetnikov pogosto upodobljen z razbitimi verigami), se odpravi v svet. Lučka pa tudi, kaj bo sama … Naslednja postaja je konjski hlev, ki postane prav napeto prizorišče, saj Lučka s pomočjo mačke prepreči krajo konjev in odžene konjska tatova (verjetno ni nepomembno, da je sveti Lenart tudi zavetnik zdravja konj). Nato dobi mesto na nočni omarici sina lastnice konjev, kjer ostane, dokler deček ne dobi sestrice Zarje. Lučka si namreč misli, da ne potrebujejo lučke, če je v sobi že zarja. In tako gre spet v svet in takole sama pomisli, da je prijetno imeti senco, četudi ni čisto tvoja. Takrat si resnično zaželi svojo senco, in hopla: »Hej, zanimivo, si je mislila, ko si nekaj tako močno želiš, se ti zdi, da to že kar čutiš ob sebi. Res zanimivo.« In kakšna je Lučkina senca? »Smrček, hladen vlažen smrček, no, tega je malo prej začutila. In velike blage temno rjave oči in temen svetleč črn in temno rjav kožuh in rep, ki je migal levodesno levodesno levodesno. Take so sence. Take so čisto prave sence.« Lučka Lučka in senca Senčica je torej zgodba o sobivanju, o tem, da vsakomur dobro dene bližina, o pogumu in o moči želja. Je pa tudi neke vrste popotniška zgodba, polna prigod, v kateri je prostor tudi za čudeže, ki pa delujejo kot nekaj povsem naravnega, kar je za pisanje Petra Svetine nasploh značilno. Prav tako kakor tudi prisrčen, topel, svetel (!), mestoma kar nekoliko kramljajoč slog. 

Če je zgodba po besedilni plati nepresenetljivo presenetljiva, kot se pač zgodbam spodobi, pa je po vizualni plati predvsem presenetljiva. Zanimivo je, da Lučke kot glavne junakinje na ilustracijah v začetnih prizorih niti ne vidimo ali pa jo vidimo le od daleč ali le kak njen del (npr. skozi okno babičinega stanovanja, samo njen zgornji del ipd.), pojavljati se začne šele v drugi polovici knjige. Prav tako je zanimivo ali celo nekoliko presenetljivo (in posledično izvirno), da zgodbo o svetlobi in senci/sencah, v kateri se izmenjujejo dnevni in nočni prizori, zaznamuje pravzaprav zelo utišan, skoraj monoton kolorit, ob katerem veliko vlogo odigra sama belina strani. Vse to pa privede do tega, da lahko Lučko Lučko in senco Senčico doživimo ne samo kot zgodbo premikanja, pač pa tudi kot precej meditativno zgodbo in se ob njej vprašamo o svojem mestu v svetu. Smo komu luč? Morda komu senca? Senca samih sebe? Smo v senci koga drugega? Je to dobro ali slabo? Kaj vse je tisto, kar ne more dobro drugo brez drugega? In tako naprej, saj razumete in veste, kako gre to z (dobrimi) zgodbami in bralci.