Več obrazov ene zgodbe

Peter Svetina in Damijan Stepančič: Lučka Lučka in senca Senčica, Mladinska knjiga, 2022

Gaja Kos

Zgodbe o sencah in njihovi odsotnosti so seveda obstajale že pred to, a tale je lepo samosvoja. Lučka je prikrajšana za svojo senco, kar z drugimi besedami pomeni, da ji nihče ne počiva v naročju, kadar je ugasnjena … Lučka z malo in veliko začetnico je sprva pripadala – no, vsekakor je lepše rečeno, da ji je delala družbo – neki babici, a so se ob renovaciji stanovanja stare lučke znebili. Ker utegne biti, če se znajdeš sam odložen na smetnjaku, precej samotno in žalostno, Lučka vzame usodo v svoje roke in pot pod noge. Najprej pride do kapelice, kjer dela družbo svetemu Lenartu. Ker mu prično v Lučkini družbi, ob njeni svetlobi in gretju, kopneti verige na rokah (kot vemo, je v vlogi zavetnika jetnikov pogosto upodobljen z razbitimi verigami), se odpravi v svet. Lučka pa tudi, kaj bo sama … Naslednja postaja je konjski hlev, ki postane prav napeto prizorišče, saj Lučka s pomočjo mačke prepreči krajo konjev in odžene konjska tatova (verjetno ni nepomembno, da je sveti Lenart tudi zavetnik zdravja konj). Nato dobi mesto na nočni omarici sina lastnice konjev, kjer ostane, dokler deček ne dobi sestrice Zarje. Lučka si namreč misli, da ne potrebujejo lučke, če je v sobi že zarja. In tako gre spet v svet in takole sama pomisli, da je prijetno imeti senco, četudi ni čisto tvoja. Takrat si resnično zaželi svojo senco, in hopla: »Hej, zanimivo, si je mislila, ko si nekaj tako močno želiš, se ti zdi, da to že kar čutiš ob sebi. Res zanimivo.« In kakšna je Lučkina senca? »Smrček, hladen vlažen smrček, no, tega je malo prej začutila. In velike blage temno rjave oči in temen svetleč črn in temno rjav kožuh in rep, ki je migal levodesno levodesno levodesno. Take so sence. Take so čisto prave sence.« Lučka Lučka in senca Senčica je torej zgodba o sobivanju, o tem, da vsakomur dobro dene bližina, o pogumu in o moči želja. Je pa tudi neke vrste popotniška zgodba, polna prigod, v kateri je prostor tudi za čudeže, ki pa delujejo kot nekaj povsem naravnega, kar je za pisanje Petra Svetine nasploh značilno. Prav tako kakor tudi prisrčen, topel, svetel (!), mestoma kar nekoliko kramljajoč slog. 

Če je zgodba po besedilni plati nepresenetljivo presenetljiva, kot se pač zgodbam spodobi, pa je po vizualni plati predvsem presenetljiva. Zanimivo je, da Lučke kot glavne junakinje na ilustracijah v začetnih prizorih niti ne vidimo ali pa jo vidimo le od daleč ali le kak njen del (npr. skozi okno babičinega stanovanja, samo njen zgornji del ipd.), pojavljati se začne šele v drugi polovici knjige. Prav tako je zanimivo ali celo nekoliko presenetljivo (in posledično izvirno), da zgodbo o svetlobi in senci/sencah, v kateri se izmenjujejo dnevni in nočni prizori, zaznamuje pravzaprav zelo utišan, skoraj monoton kolorit, ob katerem veliko vlogo odigra sama belina strani. Vse to pa privede do tega, da lahko Lučko Lučko in senco Senčico doživimo ne samo kot zgodbo premikanja, pač pa tudi kot precej meditativno zgodbo in se ob njej vprašamo o svojem mestu v svetu. Smo komu luč? Morda komu senca? Senca samih sebe? Smo v senci koga drugega? Je to dobro ali slabo? Kaj vse je tisto, kar ne more dobro drugo brez drugega? In tako naprej, saj razumete in veste, kako gre to z (dobrimi) zgodbami in bralci.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Za koliko deklic in koliko medvedov je prostora v Puhljevem gozdu?

    Gaja Kos

    Podnaslov knjige, ki ne skopari z besedami (»O naplavljeni deklici, enajstih sinovih, sakramejnski strejli, Matildi, medvedu, superovačih, teti Idalik, grompoku, duhovih in vasici«), vsekakor zbudi bralčevo radovednost, saj nakazuje v smer celega kupa možnih zapletov in razpletov, skratka super živahnega dogajanja. In slednje tudi res dobimo.

  • Zabaven žanrski hibrid

    Gaja Kos

    »Pod lasmi imam glavo, v njej so misli, spodaj pa so še vsi drugi deli deklice.« Že po takšni predstavitvi je jasno, da Mina razmišlja po svoje. Zna biti pa tudi kot vse druge deklice (ali dečki) – je ljubiteljica stripov, še posebej Čudomačke, v šoli so ji najljubši odmori, tekanje po igrišču in izmenjevanje sporočil z najboljšo prijateljico Nežo.

  • Od A do Ž jajčno in špasno

    Gaja Kos

    Bi jajce na oko? Dekorativno jajce? Jajce na sliki? Ni problema, vse, kar vam srce in želodec poželita, dobite v jajčni knjigi, podnaslovljeni »Jajčne zgodbe skozi čas, prostor in ostale dimenzije + recepti«. Jajčno potovanje in raziskovanje se prične po pogovoru jajca z mamo kuro, ko se nadobudnež odloči, da bo odšel v svet.

Izdelava: Pika vejica