Založba Beletrina je konec leta 2018 izdala roman Seme smrti kot prvi del romaneskne trilogije Kaj pripoveduje pepel bosanskega romanopisca, kratkoprozaista, dramatika, esejista, literarnega in gledališkega teoretika ter predavatelja na evropskih univerzah Dževada Karahasana.

Za T. S. Eliota se v Votlih ljudeh konec sveta ni zgodil s pokom, temveč s hlipanjem. Tudi v najnovejši zbirki kratkih zgodb Toma Podstenška s pomenljivim naslovom Zgodbe za lažji konec sveta smo – razen zaključnega teksta – daleč stran od velikega, apokaliptičnega poka, srečujemo se predvsem s posamičnimi, individualnimi kataklizmami, z besedili, ki svojih likov ne spodnesejo v veliki eksploziji, ampak deluje, kot da so posrkani v neki kaotičen, nenaden trzljaj, ali jih morda pokosi banalna rutina (lastnega življenja) ali pa jih izniči bizarna situacija.

Selišča, gobišča, rečišča, sečišča, sončišča, zgoščišča, središča, zidišča, gnezdišča, mejišča … Ob tem seznamu se ne zavemo le tega, kako bogat jezik je slovenščina, temveč tudi zanimive lastnosti besed, ki se končajo na -išče, da določajo neki širši prostor ali skupek. Selišča, peta pesniška zbirka Kristine Kočan, tako že z naslovom priklicujejo množico asociacij in mnogoterih pomenov, ki se bodo razpirali med stranmi, sporočajo pa tudi to, da lahko pričakujemo premišljeno igro z jezikom.

Nezakonita melanholija je tretja zbirka za objavo v slovenščini napisanih tekstov Carlosa Pascuala, »počasnega turista« iz Mehike, ki je, kot pravi sam, Ljubljano najprej želel uporabiti kot izhodišče za raziskovanje Vzhodne Evrope in Balkana, potem pa se je tu ustalil, začel pisati za slovenske časopise in ustanovil svoje neodvisno gledališče. Njegove tekste smo v prevodih Mojce Medvedšek tako lahko najprej brali v Delu, Dnevniku, Literaturi, Sodobnosti in drugih revijah, nato pa so bili izdani še v samostojnih zbirkah: pred Nezakonito melanholijo sta izšli še zbirki O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (LUD Šerpa, 2015) in Debeli zidovi, majhna okna (Cankarjeva založba, 2017).

Podnaslov knjige, ki ne skopari z besedami (»O naplavljeni deklici, enajstih sinovih, sakramejnski strejli, Matildi, medvedu, superovačih, teti Idalik, grompoku, duhovih in vasici«), vsekakor zbudi bralčevo radovednost, saj nakazuje v smer celega kupa možnih zapletov in razpletov, skratka super živahnega dogajanja. In slednje tudi res dobimo.

Me too je verjetno eno najpomembnejših družbenih gibanj zadnjih petih let. Zato ni čudno, da ob vsaki dobri stvari, ki jo prinese, najrazličnejši ljudje opozorijo na vsaj pet drugih domnevno grozno slabih stvari, ki nas zaradi gibanja morda čakajo v prihodnosti.

Natalija Milovanović je te teme, s katerimi se srečuje ne le biografsko in ustvarjalno, temveč tudi poklicno, kot prevajalka, prelila v pesniški prvenec Samoumevno, za katerega je prejela nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu 2021.

Palestinski pesnik Mahmud Darviš je dejal, da je izgnanstvo mnogo več kot zgolj geografski koncept, kajti izgnanec si lahko v svoji domovini, v svoji hiši, v svoji sobi. Te besede so se mi porodile ob branju dela Napol morilke, najnovejšega romana pisateljice Jedrt Maležič.

Prozo iz zbirke Obvoz, druge knjige kratkih zgodb vsestranskega Francija Novaka, bi zlahka uvrstili v kategorijo proze, ki jo pišejo pesniki. S tem seveda ne mislimo nič podcenjevalnega, kvečjemu obratno. Zgodbe pesnikov pogosto zaznamuje prevladovanje introspekcije nad zunanjimi referencami, čutnosti nad dogajanjem, estetike nad fabulo. V vseh teh pogledih je Obvoz izrazito poetična knjiga.

Po Pesmih (KUD Logos, 2008) in kratkoprozni zbirki Od vsega dežja sveta (LUD Literatura, 2020) je Zvezdam neizmernost tretja v slovenščino prevedena knjiga pesnika, pisatelja in esejista argentinskega rodu. In tudi to delo, ki je v izvirniku izšlo leta 2019, odraža avtorjevo dvojno provenienco, za katero je po eni strani pomemben študij filozofije, po drugi pa duhovniška (in nekdanja meniška) praksa.Preberi