Času neprimerno pripovedovanje

Franci Novak: Obvoz, LUD Literatura, 2021 (Prišleki)

Muanis Sinanović

Prozo iz zbirke Obvoz, druge knjige kratkih zgodb vsestranskega Francija Novaka, bi zlahka uvrstili v kategorijo proze, ki jo pišejo pesniki. S tem seveda ne mislimo nič podcenjevalnega, kvečjemu obratno. Zgodbe pesnikov pogosto zaznamuje prevladovanje introspekcije nad zunanjimi referencami, čutnosti nad dogajanjem, estetike nad fabulo. V vseh teh pogledih je Obvoz izrazito poetična knjiga. Tukaj je še močna samonanašalnost: ne gre za metafikcijsko samonanašalnost, za to, da bi zgodbe komentirale same sebe, temveč za to, da se stalno vračajo k istemu problemu, da so popolnoma zatopljene vanj in se nam med branjem zdi, da se ves čas gibljemo po isti spirali proti nekemu neimenljivemu jedru.

Junaki nimajo lastnih imen, poimenovani so generično: ženska, moški, deček, dekle … Njihove življenjske okoliščine so skicirane v najosnovnejših potezah. Navadno gre za osamljene ljudi, zatopljene v svoj vsakdan, ki pa ga prežemajo s svojo domišljijo, nevrozami in posebnimi načini dojemanja stvarnosti. Vendar ne gre za psihologijo, nobena psihološka oznaka ni nikjer izgovorjena, gre za ontologijo. Realnost zanje pogosto ni izgotovljena, polna je vprašanj, vrzeli, s tem pa tudi čudes in skrivnostne tesnobe. 

Največja prednost teh likov je, da so na neki način anahronistični. Ne sodelujejo v življenju večinske družbe, ki se vedno bolj barbarizira. Ne obremenjujejo jih problemi, ki jih spektakel postavlja v prvi plan … So preveč zunaj vsakega spektakla, da bi jih ta posrkal vase, zato v sebi nosijo določeno nedolžnost in čistost, ki prijetno dene, istočasno pa je organska, neprisiljena. Njihova samota je njihovo največje breme in hkrati bogastvo, saj jim neprilagojenost v svetu omogoča gledati nanj s skoraj otroškim pogledom.

Ob tem, da so ti liki na svoj način zelo nenavadni, so tudi karseda običajni. To jih dela še bolj odrinjene, saj zna spektakel osvetliti tudi margino, če je na njej le kaj dovolj ekscentričnega. Tu pa gre za preproste dijake, delavce, fotografinje, pripadnike srednjega razreda, bodoče študentke filozofije jezika, za predstavnike tiste množice uporabnikov javnega prevoznega sredstva, ki jo navadno srečujemo kot enotno, amorfno maso. Franci Novak s svojo pisavo prevpraša to enotnost, to najbolj vsakdanje videnje, pokuka za kuliso in nam odstre vpogled v njihov notranji svet. Njegove zgodbe so tako istočasno lahko zanimive za introvertirance, nagnjene h kukanju v tuje svetove z distance, in za tiste ekstrovertirance, ki so vedno želeli razumeti ljudi, ki so po tej duševni dispoziciji v temelju drugačni od njih samih. 

Deloma otroški pogled protagonistov zaznamuje tudi prvinsko dojemanje naravnih sil. Morje, skale, gozd, pa tudi živali, konji, zanje nastopajo kot nekaj, kar jih živo nagovarja, kar jih fascinira, kar želijo spoznati, a jih obenem straši, spravlja v nelagodje: zunaj civilizacije so v tem smislu, da niso novoveški, da med njimi kot subjektom in naravo kot objektom ni pregrade, v svet ne gledajo kot skozi šipo. 

Zanimiva pa je tudi njihova perspektiva urbanega. Ena od zgodb nas preko tovarniškega delavca odpelje na periferijo mesta, kjer lik živi. V daljavi se zarisujejo obrisi mesta, medtem ko se sam nahaja v senci, v polruralnem pasu, na nekakšni nikogaršnji zemlji, v predmestnem svetu, iz katerega je urbano videti drugače. Delavec v sanjski zanesenosti izpušča konje, s katerimi si deli proletarsko usodo. Drugi liki večkrat v mesto prihajajo na delo, mesto je simbol tlake, rutine, družbenih pritiskov, ujetosti, medtem ko se osvobajanje, obrisi nečesa boljšega, zarisuje na obrobju. Dober primer je zgodba, v kateri protagonist prispe na mestno železniško postajo in v strahu pred polzenjem časa med prsti prakticira spominjanje vsake podrobnosti, ki se je ta dan zgodila. Kapitalistično kvantificirani čas – ne da bi zgodbe kapitalizem kjerkoli omenjale – je nasprotje organskega doživetja časa, je odtujitev časa, ki spodbudi nevrotičen poskus boja proti njemu na ravni subjektovega notranjega življenja. Podobno je tudi v izvrstni naslovni zgodbi, kjer voznik avtobusa spelje z začrtane poti in potnike povede na divjo vožnjo skozi gozd; vožnja z mestnim prometom za hip neha biti ujeta v kapitalistični režim prevoza ljudi kot delovne sile in postane sredstvo nekakšnega transgresivnega karnevala. In to ne samo za potnike, temveč očitno tudi za voznika, ki tako postane deloma tihotapec, deloma fantomsko, mitično bitje. Motiv potovanja je tudi nasploh pogosto dvoumen, ima dvojni značaj fizičnega premikanja in simbola gibanja med svetovi, življenja kot prehajanja med njimi. Tako Obvoz nekoliko spomni na novelo »Velika ločitev« C. S. Lewisa, v kateri avtobus potnike prevaža po onostranstvu. Vendar se Novak nikoli ne spusti v metafiziko, nikoli ne zapiše ničesar, kar bi neposredno nakazovalo nanjo; vseskozi ostaja v svetu slutenj in obrisov, kar zgodbam daje posebno avro.

Med najboljše zgodbe lahko uvrstimo tudi »Obalo«, ki je obenem najdaljša in bržčas meji že na novelo. Izpisana je iz perspektive treh likov, moškega srednjih let, dekleta, nagnjenega k premišljevanju o jeziku, in fanta, čigar življenje ovirajo duševne pomračitve, spravljajo ga v samoto, istočasno pa so dar, ki mu omogoča uvide v temeljne poteze resničnosti. Njihove poti se slučajno srečajo nekega počitniškega dne v letoviškem kraju ob morju. Pripovedne perspektive ponudijo pogled treh ljudi, ki so odtujeni od sodobnega načina življenja, ki niso povsem udomačeni v bivanju, marginalna ontološka pozicija pa v njih budi radovednost ter jim omogoča filozofsko-poetično eksistenco. Tragični podton te zgodbe je, da se kljub stikom ne morejo združiti in ostanejo vsak na svoj način ujeti v lastno samoto. Svetla plat pa je, da ta samota ni tragična, je pravzaprav samost, kakor jo je opredelil Montaigne, ko je govoril o načinu bivanja, ki izvzetost iz življenja množice odgovorno vzame nase in se prepusti meditativnemu toku. 

Tudi sicer like večino časa spremlja nezmožnost vzpostavitve trajnih odnosov, med njimi se zgodijo hipne povezave, potencialni trenutki, v katerih bi se lahko porodila ljubezen, a so tokovi, ki jih vlečejo narazen, premočni. V svetu Obvoza ni možnosti pravega premaganja odtujenosti današnjega sveta na ravni fabule, ves čas pa se odvija na ravni pisave, izbire likov, načina opisovanja njihovega notranjega življenja, ki se od množice premika k točki največje intime, na njenem skrajnem robu pa se nahaja nekaj univerzalnega, neka slutnja vzvišenega.

Največji problem zbirke je, ob vseh prednostih, ki jih nudi, prav njena samonanašalnost. Stalno ponavljanje podobne strukture zgodb, podobnih motivov in podobnih likov, zastavljenih na generičen način, včasih prispeva k brisanju meja med zgodbami, kar pomeni, da manj močne skorajda prehajajo v najmočnejše in tako vzpostavijo neko uravnilovko, zaradi česar celota deluje bolj mlačno, kot bi si sicer zaslužila. Knjiga bi nekaj naslovov bržčas brez težav tudi pogrešila in bila nekoliko tanjša. Tako jo lahko vrednotimo na dva načina: glede na njene vrhunce in kot celoto. 

Če jo ocenjujemo po njenih najboljših zgodbah, lahko zaključimo, da gre za pisanje, ki je potrebno zato, ker je času neprimerno. Ker nas skozi dovršen slog popelje na tista območja človeškosti, ki smo jih morda že pozabili: ker budi upanje, da morda še obstajajo nedolžnost, prvinska čistost, vzvišeno občutenje sveta, narave in drugih bitij, kjer ni samo alternative obstoječemu ekonomskemu redu ter spektaklu na formalni ravni, temveč najdemo še žive otoke tiste zavesti, ki se z njunima zahtevama nikakor ne ujema.

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopisih, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Na začetku je bila za sedmimi gorami in sedmimi vodami beseda

    Pavla Hvalič

    Kratkozgodbarstvo Mirane Likar Bajželj je dobro poznano. Sobotne zgodbe so bile uvrščene med četverico finalistov za nagrado Fabula in bile nominirane za prvenec leta. Tudi … →

  • Kako utripa ptičje srce med selitvijo

    Veronika Šoster

    Selišča, gobišča, rečišča, sečišča, sončišča, zgoščišča, središča, zidišča, gnezdišča, mejišča … Ob tem seznamu se ne zavemo le tega, kako bogat jezik je slovenščina, temveč tudi zanimive lastnosti besed, ki se končajo na -išče, da določajo neki širši prostor ali skupek. Selišča, peta pesniška zbirka Kristine Kočan, tako že z naslovom priklicujejo množico asociacij in mnogoterih pomenov, ki se bodo razpirali med stranmi, sporočajo pa tudi to, da lahko pričakujemo premišljeno igro z jezikom.

  • Ta, ki ga hočemo

    Marin Justin

    Nezakonita melanholija je tretja zbirka za objavo v slovenščini napisanih tekstov Carlosa Pascuala, »počasnega turista« iz Mehike, ki je, kot pravi sam, Ljubljano najprej želel uporabiti kot izhodišče za raziskovanje Vzhodne Evrope in Balkana, potem pa se je tu ustalil, začel pisati za slovenske časopise in ustanovil svoje neodvisno gledališče. Njegove tekste smo v prevodih Mojce Medvedšek tako lahko najprej brali v Delu, Dnevniku, Literaturi, Sodobnosti in drugih revijah, nato pa so bili izdani še v samostojnih zbirkah: pred Nezakonito melanholijo sta izšli še zbirki O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (LUD Šerpa, 2015) in Debeli zidovi, majhna okna (Cankarjeva založba, 2017).

Izdelava: Pika vejica