Svet nespečnih
Muanis Sinanović
Oktober
Kje so tisti časi, ko je kot sveža maturantka prispela v Ljubljano, polna pričakovanj o plemenitem kulturnem življenju. Bilo je leto 2008, da, zdaj, ko je število let njenega stoletja prestopilo dvajsetico, se to obdobje zdi neznansko dolgo, razteza se namreč čez tri desetletja. Pa vendarle sama ne ve natanko, kam so poniknila leta, vse se še zdi istočasno na dosegu roke in popolnoma tuje. Ne zakopano v daljno preteklost, temveč takšno, kot bi do tebe prišel Marsovec in se želel rokovati.
Hodila je na literarne dogodke, filmske in gledališke predstave, da, tudi sourejala fakultetno glasilo. In zdaj preživlja še zadnje dni na Taboru, v otožni grobni tišini tega mesta, ki v jame pokoplje vse skrivnosti in vse zločine. Tu in tam se sliši zvon opečnate strehe, trkljaj, ki obvisi v zraku, in se kot pero spusti na tla. Zdaj, ko gre na sprehod, vidi nuno, ki stopa spredaj, podobna gracioznemu mamutu v ledeni dobi.
Ah, to je zadnji sprehod. Jutri se preseli v Trbovlje. Vse sanje so raztreščene na tisoče malih ogledalc. Povsod so komolci, objestni pijanci, povsod so v vodi raztopljene droge. To je svet kulture. In veliko besa, in obtoževanja, da bi bili lastni grehi manj očitni. Takrat je prišla s fantom, ki je imel enake upe kot ona, in on je svoje cilje dosegel, toda za kakšno ceno? Včasih zasledi kakšen njegov članek ali izjavo, vseskozi se zavzema za feministične ideje, izraža spoštovanje do žensk, toda pri najboljši veri se ne more prepričati, da govori po resnici, ne, zdi se ji, da je izkoriščal prednosti, ki jih kot moški ima, in nemarno tacal po njenih predstavah in pričakovanjih. Še vedno se spomni tistih okrutnih besed o njenem delu, no, tega se noče spominjati, to je mimo. Je on kriv za praznino v njej? Kdo bi vedel, ne želi ga obtoževati. Le včasih, v nespečnih nočeh, nastopita jeza in želja po maščevanju – in potem znova mineta, kot poletna ploha v tem mestu.
December
Dolgo je garala, da si je lahko privoščila to drobno knjigarno na Rudarski cesti. Trbovlje je polno zapuščenih trgovin in, da, izgubljenih upov. Prostor si je uredila v nekdanji klobučarni, v hiši iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Ta ulica, po kateri se včasih sprehaja veliko ljudi, spet drugič pa je opustela kot po tornadu, je nekakšno središče mesta. Tukaj so lokali, restavracija, dolga kavbojska bolnica z velikim rudarskim znakom nad vhodom, vhod na stadion s kamnitimi tribunami. Kraj sam je stisnjen v kotlino, razteza se tudi po gričih, podoben Sarajevu, ki ga je dvakrat obiskala. Spodaj, na dnu doline, pa sta dve cesti, ena novejša, za redni promet in potrebe sodobnega gospodarstva, druga enosmerna – Rudarska. Zdi se, da na mesto ves čas padajo prah in drobci rje, da diši po rji starih mastodontskih strojev. Vse tu je umetno, izborjeno v neznanskih naporih, celo grič, kamor se včasih sprehodi, je umeten.
Ljudje v antikvariat prihajajo iz vsega Zasavja, pa tudi iz Ljubljane, Celja in drugih krajev, čas praznikov in daril je. Hitro se je prijelo. Takoj je vedela, da je izbrala pravo mesto, saj je videla, da so ljudje željni branja, knjige puščajo na različnih krajih in si jih tako delijo ter ustvarjajo nevidno in anonimno mrežo bralcev, nekakšen bralni klub.
Ministrstvo ji je kmalu po začetku poslalo Seznam prepovedanih knjig, ki vzbujajo dvom o znanstvenem konsenzu, spodbujajo nesočutno ravnanje in protimodernistično hujskanje. Priložena je bila tudi knjižica Umberta Eca Kako prepoznamo fašizem, s priporočilom, naj jo skrbno prebere in izpostavi v izložbi. Besedilo je bila seveda že večkrat prebrala v preteklosti.
Po hrano hodi v lokalni LITL, prodajalno, najbližjo njenemu domu. Sčasoma so se pred njo začeli odvijati nekakšni protesti, ljudje so bili oblečeni v modro-rumene barve njenega loga. Nenavaden kraj, večkrat pomisli, to je trivialna opazka, vendar ima zanjo nekakšen pomenljiv podton, ki mu niti sama ne pride do dna.
Konec februarja, skoraj pomlad
Slabo spi, vse odkar je v paketu, ki ga je prejela od Aleksandra al-Karbalija, knjigotržca iz Srbije, prepoznala eno od prepovedanih knjig. Zaklenila je vrata špajze tam zadaj, prižgala luč in, čeprav jezika ni dobro brala, začela zavzeto brati. Že na prvih straneh jo je začelo nekje globoko v notranjosti ščemeti, zdelo se ji je, kot da jo besede nagovarjajo. Da, bila je senca, in res, tako je čutila že od malega, to ni bilo nič novega, bila je senca nekega resničnega telesa, ki ni bilo hokus pokus, nekakšna travmatska projekcija, temveč nekaj konkretnega, resničnejšega, in tam zadaj je na to telo padala svetloba, ki je že od malega tu in tam pronicala skozi gobasto meglo v njenih prsih. In da, od malega je vedela, da obstaja neki red, nekaj, kar človeka lahko zadrži, da se ne razlije čez vse, da ne potopi vsega. Spoštovala je ta red, čeprav se nikoli ni opredeljevala kot konservativka ali kaj podobnega.
Knjigo je še enkrat prebrala, spet s podobnim vznemirjenjem, od tod črpa samozavest, zdi se ji, da mora nadaljevati, da gre za cel kup knjig, ki jo še čakajo. Vendarle pa ne more spati. V nočeh si dopisuje s knjigarnarjem, skuša se z njimi oskrbeti. Razmišlja, kako je uspelo knjigi priti čez mejo, ne da bi jo ustavili pri carinskem pregledu. No, verjetno se s pravo cenzuro nikomur ne da zares ukvarjati, tako ali tako se večina ljudi z usmeritvami ministrstva strinja in nasprotna menja stigmatizira, vsaj če je soditi po glasovih na omrežjih.
V dolgih nočeh ob svetilki v enajstem nadstropju starega bloka včasih sliši, kako iz zapuščenih rudniških rovov prihaja nekakšna pesem, kot bi bila zaigrana na frulico, kot pesem kosti.
LITL so protestniki zasedli, in zdi se, da jih je vedno več. Najprej je šlo, kot je ugotovila, za proteste proti dvigovanju cen hrane zaradi nove vojne in oteženega delovanja dobavnih verig. Zdaj pa se zdi, da gre za nekaj več, saj ljudje govorijo, da so oni LITL-ovi, LITL pa je njihov. Čeprav se zdi precej nenavadno, njihov sentiment lahko razume. Trgovina je bila najbolj obljuden kraj tega mesta, v njej so se srečevali ljudje različnih narodnosti, vsi združeni v provincialni zapuščenosti in pripadnosti nižjim slojem. Vsakič ko je obiskala LITL, se je počutila domačno, ko je hodila mimo zamrznjene hrane, ji je bilo v prsih toplo, kot bi ji v kostnem košu gorela drobna svečka. Zdaj hodi v različne trgovine.
Marec
Mesto je po deseti ali najkasneje enajsti uri vedno čisto prazno, in ideja, da bi odšla na sprehod, se ji zdi zlovešča. Ko pa eno od noči vsa gori od idej, ki se razvijajo v njej, začuti silen nemir in se vendarle odpravi na ulice.
Vidi, kako se povsod premikajo skrivnostne sence, kako so v nekaterih stolpnicah prižgana posamezna okna, in sliši zvoke narodnjakov ter druge glasbe, ki jih od neznano kod nosi veter. Zdi se ji, da je udeležena v nekakšni zaroti, da se prebivalci samo pretvarjajo, da gredo spat, sredi noči pa se v smehu znova prikažejo in živijo življenja, ki jih prej niso mogli.
Ko se vrača, v albanskem lokalu pod zarjavelo tržnico z zapuščenimi in razbitimi izložbami, v edinem delujočem prostoru tega zapuščenega malega kompleksa, opazi luči in od tam sliši pridušene kitarske zvoke. Vstopi v kavarno s porumenelimi tapetami in linolejem, s starosvetnimi posodicami za sladkor in vidi večjo skupino ljudi, ki spremlja koncert. V kotu stoji črnolasi albanski natakar, ki ji vedno, brez vprašanja, postreže dolgo kavo in radensko, to si je zapomnil, potem ko je nekajkrat naročila isto. Igranje je surovo, repetitivno, zamazano z distorzijo starega ojačevalca.
Pevec s kapo na šilt zavija:
Kumarat, o komarat,
včer me je pustila,
zdej mam pa
zasavski blues.
Za hip se ji zazdi, da od čustvenega naboja začenjajo pokati tapete na stenah. Čokati natakar uvidevno pristopi in vpraša, ali bo kaj drugega. »Isto,« odgovori. Potem med publiko zagleda plešastega tipa, ki je znan kot freudovski fundamentalist oziroma mnenjski vodja s skrajno šovinističnimi stališči, s prekrižanimi rokami mirno sedi in nekoliko potrkava s stopalom. Hm, pomisli.
Opazuje otroške mašine z nagradnimi žogicami, kamor potiskaš žetone, pisani so, vendar so barve zbledele in prekrite z zelo tankimi sloji umazanije, ki jih delajo nekoliko motne. Kot pesem stopajo iz časa, podobne so spranemu in z golobjim drekom pomazanemu spomeniku dvema partizanoma tu čisto zraven, ki stoji na betonskem podstavku, iz katerega poganja plevel.
Konec marca, bujno
V Ljubljani se mora dobiti z dolgolasim knjigarnarjem, s katerim se tu in tam srečata, primerjata svoje sezname knjig in se dogovarjata za izmenjave. Najprej bi morala iti v Kinodvor, toda ve, da je tam neki dogodek, morda premiera, in prostor je nabito poln, mize pa zasedene. Zato stopi na nasprotno stran ulice, čez širok sprehajalski pas, in pod arkade, v albanski lokal, nekoč davno obložen s keramičnimi ploščicami, ter knjigarnarju sporoči spremembo.
Ko ga čaka, obritoglav moški na visokem stolu z dolgo brazgotino na temenu, ki se spušča proti vratu, razlaga natakarju:
»Poslušaj, zadnje čase skoraj sploh ne spim. Odspim dve, tri ure, ampak zbudim se popolnoma svež. Nobene utrujenosti. In potem delam dvanajst, včasih štirinajst ur. In enako. Tu in tam potem spet odspim sedem, osem ur, naslednji dan nazaj na dve, tri. Nikoli prej se mi ni to dogajalo,« navdušeno razlaga.
Pozno se vrne v Trbovlje. Prispe na železniško postajo, ki jo od mesta ločuje kakšne pol ure hoje skozi temačno dolino. Pokliče taksista, Bosanca. Prvič, odkar tu živi, se zapleteta v pogovor, potem ko ga vpraša, v katerem času je dosegljiv. Odgovori ji, da še malo po polnoči in spet po sončnem vzhodu.
»Pa potem kaj spiš?«
»Kakšne štiri ure. Treba je, če hočeš kaj narediti. Zdajle imam taksi tudi v Ljubljani. V zadnjih par letih sem se razširil, imam šestnajst avtov, tamle gori prodajo rabljenih.«
»Pa nimaš nikogar, ki bi prevzel vožnjo?«
»Imel sem, potem pa sem videl, da kradejo. Težko je najti človeka, ki mu lahko zaupaš.«
Med potjo opazi, da pred LITL-om gori, vidi svetlobno histerijo policijskih luči in zdi se ji, da zazna konture pretepa.
»Kaj se pa tukaj dogaja?«
»Neki lunatiki. Saj jih bodo po mojem kmalu spucali.«
Ko pride domov, začne razmišljati o tem, da so nespečni ljudje pravzaprav skrivna družba. Spomni se Wittgensteina, ki ga je nedavno brala, in njegovega izreka – svet srečnih ni enak kot svet nesrečnih. Tako tudi svet nespečnih ni enak svetu tistih, ki dobro spijo, in mnogo več je svetov, kot je planetov, in večina svetov je nevidnih, sestavljenih iz tkanin misli in besed.
Ja, tudi tisto njeno drugo telo, ki zdaj postaja vse bolj razločno in oblikovano, tudi tisto telo je narejeno iz misli. In tisto telo zdaj spodbuja tega tukaj, nespečnega, usmerja ga in ga goni, daje mu moči, ki jih samo ne bi imelo.
Prepovedane knjige daje zdaj v obtok in upa, da se ne bo nič zgodilo. Zjutraj pride do ideje, pokliče taksista. On pozna vse stranpoti te regije, on bi lahko v tisti zadnji fazi, v temnih nočeh, ko se niti policistom ne da laziti po okoliških kolovozih, kar tudi ne bi imelo smisla, prepeljal knjige v mesto, še prej pa pošiljal avtomobile na mejo. Zdaj so prihajale po nezanesljivih poteh migrantov in podkupljenih voznikov avtobusov, nekajkrat jih ni dobila, ko je tam zgoraj, pod debelimi cevmi na podstavkih, ki so obkrožale mesto, pri dolgih pritličnih hišah, za katere se je zdelo, da so iz kartona, čakala v motnih nočeh in gledala stolpnice pod sabo. Kupcev je dosti, vendar to ni supermarket, ne bi mu mogla dosti plačati, on bržčas ne bi dobro razumel, za kaj gre, toda vseeno je bila pripravljena zadevo izpeljati.
Povabi jo, da se naslednji dan okoli polnoči dobita na dirkališču. Pojma nima, kje to je.
Dirkališče se nahaja sredi hriba, vstop vanj pa vodi preko enega od zapuščenih rudniških rovov. Ne sprašuje, kako so vanj pripeljali gokarte. Gre dol, proti izhodu iz mesta, ko mora zaviti na desno, na pot, ki vodi k v serijo razporejenim starim garažam. Na eni od njih visi partizanska zastava, na drugi konfederacijska. Na dvorišču je parkiranih nekaj oldtajmerjev. Potem se vzpenja v strm hrib, v katerega so zaraščajo daljnovodi. Ko prispe na drugo stran, spodaj zagleda manjšo kotlino, podobno povečanemu umivalniku, v kateri se nahajajo nizek siv samoten blok, eden tistih zgodnjih, z vidno hrapavo fasado, naslonjen na nov hrib, ter nekaj kmečkih poslopij, vse skupaj pa je razsvetljeno z zelo visoko in močno ulično svetilko.
Po ozki podeželski cesti zavije k sosednjemu hribu, kjer je neonsko osvetljen rudniški vhod. Celoten predor ožarjajo podobne male neonske luči. Na koncu že lahko sliši divjanje drobnih motorjev, ki jo spominjajo na lajanje čivav. Po prostoru med obrabljenimi gumami, zloženimi na kupe, dirja nekaj majhnih gokartov. Gleda vanje, ko k njej pristopi taksist. Najprej ne razume dobro njene ponudbe, nato pa reče, da bo razmislil. Ko se vrne domov, ima dober občutek.
Med pogovorom ji je pokazal v smer improviziranega fitnesa ob strani, ki ga prej ni videla, tam je z veliko okroglo utežjo v iztegnjeni roki vstajal in legal neki tip, to je Muharis, je rekel taksist, ali nekaj takega, on je pisatelj, je dodal v pomenljivem tonu.
Ko naslednji dan sedi v knjigarni, z osuplostjo bere novice o uporu LITL vojske, ki je prebila policijski obroč in se odpravila razgrajat po mestu. Razmišlja, kaj ji je zdaj storiti. Gotovo se bodo pojavili tudi na tej glavni cesti, v tako imenovanem središču mesta.
Medtem ko otrpla čaka na najhujše, se to tudi zgodi. Pred vhodom zagleda moža, oblečenega v rumeno-modrega rimskega praporščaka, ki nosi visok prapor z emblemom trgovine. Zadržuje razjarjeno množico in jo odvrača od vdora v njeno knjigarno. Ko se skupina legionarjev in legionark premakne naprej, se obrne in se ji nasmehne.
In ko se zvečer vrne domov, upor še vedno divja, vendar mediji poročajo, da bo kmalu zatrt, pri omejevanju pa se je pridružila tudi vojska z gumijastimi naboji.
Leži v postelji in njeno drugo telo raste v svetlobi, ki je močnejša od vsake noči. Že hoče v nespečnosti znova vstati, ko skoznjo posveti žarek, in tedaj razume. To drugo telo je pravzaprav duh, beseda, ki se pojavlja v knjigah. Tisto, kar povzroča nemir, tresavico v njenih udih, splošno anksioznost, pa je njena nemirna duša, ki daje življenje temu otipljivemu telesu. Z novim telesom oziroma duhom lahko ukazuje duši, jo dresira in jo miri. Žarek se razlije po njej in jo priveže nase, po njem pridejo napotki, kako naj to stori. Morda je ljudem, ki sestavljajo svet nespečnih, skupno to, da imajo živahno dušo. Ne gre za nesrečo ali srečo, gre za silovitejše občutenje obojega. In njihova duša čaka na svojega gospodarja, na duha, ki v svetlobi šele mora zrasti. Nekaj časa govori svoji duši, jo boža in je do nje pokroviteljska, potem pa zaspi. Zdaj ji je jasno. Ko se sredi noči prebudi, postopek ponovi in znova zaspi.
Zjutraj na nacionalnem portalu MMC bere, da je upor v Trbovljah zadušen.
Ko pije kavo, jo pokliče taksist in ji pove, da je za stvar.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.