Ta, ki ga hočemo

Carlos Pascual: Nezakonita melanholija. Prevod: Mojca Medvedšek LUD Šerpa, Ljubljana 2020 (Klasična šerpa).

Marin Justin

Nezakonita melanholija je tretja zbirka za objavo v slovenščini napisanih tekstov Carlosa Pascuala, »počasnega turista« iz Mehike, ki je, kot pravi sam, Ljubljano najprej želel uporabiti kot izhodišče za raziskovanje Vzhodne Evrope in Balkana, potem pa se je tu ustalil, začel pisati za slovenske časopise in ustanovil svoje neodvisno gledališče. Njegove tekste smo v prevodih Mojce Medvedšek tako lahko najprej brali v Delu, Dnevniku, Literaturi, Sodobnosti in drugih revijah, nato pa so bili izdani še v samostojnih zbirkah: pred Nezakonito melanholijo sta izšli še zbirki O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (LUD Šerpa, 2015) in Debeli zidovi, majhna okna (Cankarjeva založba, 2017).

Nenavadna migracija, ki jo je opravil avtor in ki ga je postavila v edinstven položaj, za katerega se mi je zdelo, da bi lahko spodbudil res zanimivo pisanje, sploh v daljši esejistični formi, ki jo Pascual uporablja v večini svojih tekstov, je pritegnila moje bralsko zanimanje in dvignila pričakovanja. Zato me je njegova prva zbirka, O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih, v kateri piše predvsem o svojih izkušnjah s Slovenijo, skozi katere reflektira teme, kot so upravičenost državne podpore kulturi, sodobne bralske navade in apropriacija ljudske kulture s strani meščanskih institucij, precej razočarala. Zdela se mi je predvsem dolgočasna in utrujajoča; polna je namreč trditev, kot so, da »mladi ne berejo resnih časopisov«, da ga v Sloveniji skrbi predvsem »prerazvajena in apatična študentska sfera«, da je »eden najjasnejših ciljev tistih, ki nas dandanes obdajajo, takojšen in zgolj oseben užitek«, pri čemer ni jasno, kdo smo »mi« in kdo tisti, ki »nas obdajajo«. Ali pa argumentov, da ljudje nasprotujejo bikoborbam, ker si naravo naivno in licemerno predstavljajo kot »dobro mater«, »kot zelen pašnik s kristalno čistim slapom in jato ptic na nebu«, in zato nasilje doživljajo kot nekaj nenaravnega in napačnega. Trditve in argumenti torej, zaradi katerih najverjetneje ni vredno izgubljati besed.

Druga zbirka, Debeli zidovi, majhna okna (kar se mi zdi precej točen opis odnosa do življenja, ki ga lahko pogosto srečamo v Sloveniji), se mi je zdela mnogo boljša. V njej Pascual pripoved o svojih prvih letih bivanja v Sloveniji prepleta z opisovanjem svojega odraščanja v meščanski družini v mehiškem glavnem mestu. Te avtobiografske eseje, ki predstavljajo glavnino zbirke, v nerednih razmakih prekinjajo krajši fikcijski drobci, nekakšni odlomki iz življenja namišljenih, a po Pascualovem mnenju očitno realistično oblikovanih slovenskih žensk. Nisem najbolje razumel reda vstavljenih zgodbenih fragmentov ali njihove funkcije v celoti zbirke, a so se mi zdeli posamezni teksti dovolj dobri, da to pomanjkljivost pretehtajo. So pa tudi Debeli zidovi, majhna okna na trenutke precej dolgovezni in utrujajoči, le da na drugačen način: zdi se namreč, da je povezovalna nit esejev in zgodbenih drobcev poklon ljubljanskim ženskam oziroma predvsem njihovim stegnom, lepoti, prijaznosti in toplini, ki so jo prinesle avtorjevim prvim letom v tem meglenem mestu. A na srečo včasih opazi tudi kaj bolj zanimivega, na primer to, da je v Sloveniji prisotna tradicija »žensk, ki vlečejo voz, medtem ko moški za opravljeno delo poberejo večino zaslug«, eden od esejev v zbirki pa vključuje tudi zanimivo razpravo legende o Lepi Vidi. 

Tako sem k branju Nezakonite melanholije pristopil z mešanimi pričakovanji, ki pa so bila presežena. Zbirka je sestavljena iz osmih – kot jim pravi avtor – kronik, v katerih opisuje obdobje svojega življenja, ko je pobegnil prihodnosti, ki ga je čakala kot sina meščanske družine iz Ciudada de México, ter se odločil živeti po zgledu junakov iz romanov, ki jih je bral. V kroniki »Nesmrten« lahko tako na primer beremo o njegovem srečanju s predstavniki »Direkcije za raziskovanje in preprečevanje delinkvence«, katere edini namen je bil, da varujejo privilegije višjega srednjega razreda in se borijo proti »urbanim uporniškim gverilam«, in ki so pripovedovalcu in njegovemu bratrancu ukradli večmesečni zaslužek od prodaje sira in artičok. V tekstu »Urednik na begu« piše o reviji, ki sta jo kljub svarilom ustanovila s prijateljem in v kateri je Pascual objavil pismo umorjenemu prijatelju Alejandru Ferretisu, žrtvi homofobnega nasilja. Pismo, zaradi katerega ga je nato preganjala policija, saj je mislila, da gre za šifrirano priznanje. Dvodelna naslovna pripoved pa je namenjena skupini njegovih prijateljev, za katere se je kasneje, ko je bil Pascual že v Ljubljani in ga je tako »iz preteklosti po rami potrkala nova zgodba«, izvedelo, da so pobegli uporniki proti Pinochetovemu režimu v Čilu. Kot povezovalni element zgodb lahko tako razumemo nekakšno neobremenjeno afirmacijo življenja, ki se na eni strani kaže kot pripovedovalčevo zaupanje v pogosto precej spontane, celo »nerazumne« odločitve, na drugi pa kot prikaz nenavadnih, skoraj nadrealističnih naključij, ki jih včasih ustvarja življenje (to se na primer zdi bistvo teksta »Knjiga z modrimi platnicami«).

Mi je pa postajalo med branjem Nezakonite melanholije vedno bolj jasno, da vsaj del pripovedne moči kronik izhaja iz dejstva, da bodo – oziroma naj bi bile – brane na ozadju domnevno dolgočasnega življenja v Sloveniji. To proti drugemu delu zbirke postane tako očitno, da mora stvar nagovoriti tudi pripovedovalec sam. Tako v naslovni kroniki zapiše, da »zgodbe, ki jih nekdo prinese iz krajev, kot je Mehika, v Sloveniji pridobijo patino fantastičnosti, ki jo je kaj hitro mogoče pomešati z magičnim realizmom ali pa z navadnim širokoustenjem«. Zgodbe morda tako dobro delujejo ravno zato, ker je, »ko greš v Ljubljani iz hiše, največje tveganje to, da te bo policija ustavila in ti zaračunala kazen za vožnjo brez rok«, v Mehiki pa lahko postaneš žrtev mučenja že samo zato, ker si mrtvemu prijatelju, ki je bil slučajno gej, napisal osmrtnico v obliki pisma. To naslanjanje na kulturna pričakovanja slovenskega bralstva – oziroma preigravanje stereotipov – je izrazito prisotno tudi v tekstih prejšnjih dveh zbirk. O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih v veliki meri naslavlja vprašanje o razlogih za prihod v Slovenijo, ki ga Slovenci »z neke vrste nejevero, pomešano s sublimiranim ponosom«, postavljamo tujcem. Potem je tu seveda pisanje o ženskah: v našem kulturnem prostoru seveda obstaja stereotip o »fatalnem latinskem ljubimcu«, ki je izjemno problematičen, Pascual pa njegove orientalistične podtone pomenljivo osvetli tudi s primerjavo svojega položaja s položajem Mavra iz legende o Lepi Vidi. Hkrati pa se s tem problematičnim stereotipom do neke mere tudi poistoveti: zase na primer pravi, da je »a ladies’ man«, ki mora »mnogokrat hliniti strast v postelji v zameno za dostop do čustvenega sveta ženske« (kot da je spolni odnos pogoj možnosti prijateljstva in pristna neseksualna prijateljstva med posamezniki_cami različnih spolov niso možna …), dejstvo, da »ženske na ulicah moški na splošno pustijo pri miru« (kar na splošno niti ni res), pa razume kot všečno karakterno lastnost »naroda«, ne pa kot družbeni standard.

Do naslanjanja na stereotipe oziroma (kulturna) pričakovanja bralk_cev v Pascualovih tekstih imam tako ambivalenten odnos. Po eni strani imam proti postopku predvsem estetske zadržke, ki sem jih opisal zgoraj: ko Pascual eksplicitno nagovarja pričakovanja bralstva, ima to pogosto precej duhamorne rezultate. So pa takšni odlomki v Nezakoniti melanholiji veliko bolj redki; še vedno je sicer jasno, da Pascual piše o sebi, a je – razen v zgoraj citiranem odlomku o dolgočasnosti življenja v Sloveniji – razdalja med pripovedovalcem in samim avtorjem načeloma večja. Po drugi strani pa se mi naslanjanje na stereotipe – ravno zaradi tega odmikanja pripovedovalca in avtorja – ideološko ne zdi sporno oziroma se mi vedno bolj zdi celo zanimivo. Pri tem se mi zdita pomembna dva faktorja. Najprej: kaj pa bi lahko Pascual drugega naredil? Verjetno bi svoje stvari veliko teže objavil, če bi pisal o neki s svojim življenjem in selitvijo povsem nepovezani temi; kot opiše tudi sam, je bilo njegovo pisanje vedno zaželeno predvsem kot pisanje »Mehičana v Sloveniji« (kar sem ob srečanju z njegovim pisanjem seveda hotel in pričakoval tudi sam). Po drugi strani pa s tem bralstvu na neki relativno subtilen način postavlja ogledalo. To pa je tudi tisto, kar Nezakonito melanholijo najbolj odlikuje in razlikuje od, predvsem, prve zbirke: če je v O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih svojo pozicijo eksplicitno nagovarjal in odkrito govoril o Sloveniji, so tu ta relacija in njene posledice večino časa zgolj implicirani. Posledično bralec_ka šele ob refleksiji svojega branja – spraševanju, zakaj je bilo nekaj zanimivo ali dolgočasno – ozavesti pričakovanja do avtorja in njegovega teksta in jih tako lahko postavi pod vprašaj. Teksti v zbirki tako sicer še vedno deloma temeljijo na predpostavki, da je Slovenija umrtvičena družba udobja, v Mehiki pa neka prvinska življenjska sila bruha iz vsake kretnje in izgovorjene besede, a hkrati tudi odpira prostor, da jo prevprašamo. Oziroma: v kroniki »Buñuel v Tijuani« pripovedovalec skupini neznancev, ki prisedejo za njegovo mizo in ga vprašajo po imenu, odgovori: »Sem ta, ki ga hočete.« Morda s tem hkrati nagovarja tudi bralca_ko.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Razgiban ritem človeškega

    Silvija Žnidar

    Muanis Sinanović je v okviru Prepišne Literature, ki si je za svojo izhodiščno topiko izbrala esejistiko, »razgrnil« svoj odnos do pisanja eseja: ta prozna oblika mu je še posebej blizu, ker ne zahteva rigoroznega izrekanja neke temeljne resnice, temveč omogoča različna, fragmentarna pristopanja, približevanja k njej.

  • Čez telo

    Aljaž Krivec

    Ob prvi seznanitvi z naslovom tretje pesniške zbirke Kaje Teržan (po Delti (2015) ter Krogu (2018)), sem ga, še nezaznamovan z branjem knjige, nemudoma povezal z vzdihom, ki nam morebiti uide ob ukvarjanju z vsakodnevnimi obveznostmi, ko se zdi, da lahko tisto res zanimivo, res dragoceno – in kar je še takšnih oznak – gledamo le od daleč, kot obljubo v prihodnosti, takrat, nekoč, ko bomo imele oziroma imeli čas.

  • »eno samo odprto obzorje«

    Diana Pungeršič

    Ob vstopu v drugo pesniško zbirko Ane Svetel nas pričaka svojevrstna dvopolnost, ustvarita jo naslovni Marmor in prva pesem »o odprtih vratih skozi življenje«, ki stoji zunaj siceršnjih treh razdelkov zbirke. Nasproti si stojita kamen in zrak oziroma negibnost, monolitnost, polnost, trdota na eni strani in gibanje, prepišnost, lebdenje, praznina na drugi. A opozicija je le navidezna, kajti skrajnosti se nujno srečata – v tretji točki, novi razsežnosti, tj. v možnosti in potencialu, ki ga v sebi skrivata tako praznina (prostora) kot polnost (kamnine).

Izdelava: Pika vejica